Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Fu Manchu
Založba: Century Media
Izid: year
„The title We Must Obey is a big ‚Fuck you‘ to people who like to tell us what we can and can’t do. It’s not specifically directed at any one person, just at the thought of someone thinking that they know what’s best for you, more than you knowing what’s best for you. That theme sort of runs through the entire record,“ (Scott Hill, kitara in vokal)
Fu Manchu so svojevrstni eksperimentatorji, katerih glavni cilj je ne obremenjevati se s stilskimi omejitvami ter ozkim žanrskim predalčkanjem. Prav tako ne bodo nikoli končali na listi glasbenih miljonarjev… Vsekakor jim je mogoče priznati, da so na nek svoj trivialen način v letih dolgoletnega ustvarjanja uspeli združiti vplive številnih glasbenih smeri rockerske godbe ter derivat začinili v povsem svojevrstno mešanico sedemdesetih, iz katerih so idejno izhajali, v bograč zvoka pa so nametali še ščepec punka, stoner rocka in še česa. Fuzz rockerska zasedba iz Orange Countyja je februar začinila z izidom svoje že desete plošče, ki nosi naslov We Must Obey. Ploščo so zvočno produkcijsko in idejno producirali sami, snemanje pa je potekalo v znamenitih studiih Grandmaster Records v Hollywood, kaj pa lahko tam spravite skupaj pa vedo povedati še skupine kot so Tool, Nine Inch Nails in Black Crowes. Finese je dodelal Gene Grimaldi v Oasis Masteringu (med drugim so njegovo pedantnost na lastni koži občutili Velvet Revolver, Pennywise in podobni. Devetdeseta so jim bila zelo naklonjena, saj so s ploščo In Search Of… ter kasnejšo The Action Is Go postavili povsem nove smernice rockovske glasbe. Morebiti ne tako uspešno kot njihovi sorojaki, o katerih bom spregovoril nekoliko kasneje. Prelom tisočletja pa je terjal svoje žrtve. Med drugim so se okusi množic drastično spremenili. Tako so bile daljši časovni presledki med izidi plošč v taboru skupine Fu Manchu že nekaj, česar smo se navadili. Marsikdo bi sklepal, da jim je pošla energija ter da so v želji po uspehu in večjem komercialnem prodoru pregoreli. Temu, vsaj po mojem mnenju, le stežka pritrdi sleherni poslušalec nove plošče We Must Obey.
Zvok plošče je besen in brez zadržkov. Tihih pasaž je malo, a se vseeno (pravzaprav zelo poredko!) najdejo. Razumljivo, saj so odraščali poleg vsega tudi ob hardcore godbi, punku iz osemdesetih. Prvo poslušanje pa da vedeti, da je kombinacija kitar in bobnov bolj podobna zvoku devetdesetih, ki so postreže s podobnostjo legendarnik Kyuss, Queens Of The Stone Age, Monster Magnet ter spominjajo bolj na razpizdeno verzijo Brant Björka na precej močnem tripu, ki ga je prekomerno zalil s steklenivo Tabasca. Rahlo jim rečemo, da so retro, a na neprisiljen način ohranjajo razpoznavnost in ne dajejo občutka da so se lotili preigravati že slišano. Uspeli so preseči že doseženo na izdelkih iz sredine devetdesetih. Otvoritvena pesem ‚We Must Obey‘ napade na polno, s prestižno dozo distorzije in rifov. Pevec Scott Hill z grlenim dretjem skoraj prepriča, da misli resno in da ni druge- ubogati bomo morali! ‚Knew It All Along‚ z zamegljeno distorzijo izpelje preprost, a učinkovit kitarski rif, ki s premišljenim postajanjem na enostrunskem minimalizmu zabije šus na polno. Hreščeč, a uravnotežen odmerek divjega in lepega da slutiti, da so se odeli v koncertno prijazne barve, ki trgajo še tako indiferentnega poslušalca oz. obiskovalca ki po pomoti ali s konjskim odmerkom skepticizma konča na kakem od njihovih koncertov. ‚Let Me Out‘ daje vajeti drvenja in načrtnega ustavljanja tempa povsem v roke njihovem bobnarju Scottu Reederju. Zvočna podoba je na koncu precej podobna manj grleni verziji kakšnih Sick Of It All, ki posežejo po mehkejših kitarskih prijemih in zvoku. Infantilizem in ponavljanje ne motita, saj je smisel Fu Manchu ravno v minimalizmu. ‚Hang Out To Dry‘ je kyussovsko zveneča pesem, ki na skoraj retardiran način postavlja prvo tretjino plošče v stanje idealnega lebdenja. Fu Manchu so ekvilibristi, naša ušesa pa so predmet, s katerim žonglirajo do malo več kot triminutne ekstaze. ‚Shake It Loose‘ z basovskim introm spominja na zgodnje Queens Of The Stone Age. Primerjava je instantna, direktna in brez krevzljavih olepšav, ki bi skvarile tempo in lepoto drvenja v smeri naprej. Kako zvenijo vzvratno posneti udarci palic po snareu pokaže ‚Land Of Giants‘ , sprememba tempa pa upočasni predhodno drvenje na stopnjo počasnega sprehoda. Brez filozofiranja. Le glavo date v nižjo prestavo in štejete oblake cigaretnega ali kateregakoli drugega dima in polnite medušesne prostore z lepim vakuumom z življenjem neobremenjenega hedonizma. ‚Between The Lines‘ ponavlja zahteve nanizane že z uvodom plošče. Diktat je neposreden in kratek- za vse kar menite, da je dokončno, je potrebno ponovno prevetriti ter umisliti medvrstično. Njihova glasba ni za tiste, ki iščejo globino in nenehno filozofiranje. What You Hear Is What You Get! ‚Lesson‘ počasi zaključuje celoto s še enim stoner-punkerskim hibridom, v katerem stežka naštejete več kot štiri akorde. Dobro… Pretiravam. Naštejete pet akordov in poenostavljen, a udaren slide solo, prek katerega drvijo solo linije, ki bi jih odigral kitarist, ki mu je pomemben le feeling in ne tehnika. In že smo pri predelavi komada skupine Cars: ‚Moving In Stereo‘, ki polni baterije s pozitivnim vzdušjem. Scott, navkljub temu, da ne premore prevelikega vokalnega razpona, lepo odpoje par vrstic pesmi. Nato sledi salva kitar in meditacije ob ponavljajočem ritmu, zaradi katerega lahko postanete odvisni. Zaradi tega je stoner krasna glasbena substanca za sprostitev. ‚Didn’t Really Try‘ je po mojih kriterijih malce preveč punkovska poskočnica, ki nabije drugače čudoviti plošči edini autogol. ‚Sensei Vs. Sensei‘ skoraj surfersko zadeto zaključi album v sklop, kjer stoji vse bolj ali manj na svojem mestu. Polurni stonerski maraton se tu zaključi in sklene.
Kvalitativna ocena plošče je preprosta: gre za minimalistični in učinkoviti splet, ki bi ga pričakovali kakšnih deset let nazaj. Sem starokopiten in ljubim zvok devetdesetih, zato se bo plošča sigurno še znašla na playlisti kakega mojih maratonskih obujanj sentimentov na minule ali polminule čase. Ni presežek. Pravzaprav tega od njih nihče ne pričakuje. Verjetno tudi sami od sebe ne. Pomemben je le užitek in zadovoljstvo. Vse to in obenem še dobro mero zvočne podlage za večerno pijančevanje in dekadenco vam Fu Mancu servirajo v paketu z imenom We Must Obey.
Zasedba
Scott Hill – vokal/ritem kitara
Bob Balch – solo kitara
Scott Reeder – bobni
Brad Davis – bas
Produkcija
Gene Grimaldi & Fu Manchu
Seznam skladb
01. We Must Obey
02. Knew It All Along
03. Let Me Out
04. Hung Out to Dry
05. Shake It Loose
06. Land of Giants
07. Between the Lines
08. Lesson
09. Moving In Stereo
10. Didn’t Really Try
11. Sensei Vs. Sensei
TRAJANJE ALBUMA:
