Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Flower Kings, The
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 75:01
Ocena: 4/5
Švedski prog rock revitalisti The Flower Kings nikakor niso potešeni, če vsako leto ne izdajo po vsaj enega novega albuma, ne ustvarijo vsaj enega več kot 20 minutnega epa ter najmanj 70 minut glasbe (moram reči, da sem kar presenečen, da tokrat ne gre za dvojni album). Njihova obsedenost s tipičnimi klasično progresivno rockovskimi klišeji je že od nekdaj širše znana med tistimi, ki veliko bolj cenijo skupine, ki so svojo glasbo ustvarjale z dušo ter v svoji glasbi odkrivala nova glasbena obzorja. Slednji Cvetličkote gotovo ne jemljejo preveč resno in na njih gledajo zgolj kot na ene izmed glavnih prog revitalistov, ki nadaljujejo z igranjem glasbe, kakršno so njihovi vzorniki nazadnje ustvarjali v svojih najboljših letih dokler niso spremenili zvoka/se upokojili/se usmerili samo na koncertne nastope. Nekdo pač mora skrbeti tudi za razsvetljevanje mlajših generacij, katerih prav Cvetličkoti pogosto uspejo uvesti v čudoviti svet progresivnega rocka in jih spodbuditi k odkrivanju korenin žanra.
Nekdo bi ob tem dodal, da je bilo v progresivnem rocku itak že vse izumljeno in da so Cvetličkoti logični nasledniki klasičnih simfo prog skupin vendar se sam nikakor ne bi mogel strinjati s tem. To bi bilo tudi v totalnem nasprotju s temeljnim poslanstvom žanra. The Flower Kings so za vse, ki jih poznajo precej slab pogresivno rockovski band v smislu inovativnosti, a odličen prog rock band v smislu izjemno visoke stopnje kreativnosti, vrhunskega glasbene znanja in kombiniranja melodičnosti ter kompleksnosti. Po mojem ga ni ljubitelja progresivnega rocka, tudi med tistimi, ki prezirajo moderni simfo revitalizem, ki bi lahko zanikal odlike gospodov Roinea Stolta in Tomasa Bodina, ki sta že vrsto let glavna obraza švedske šole simfoničnega prog rocka utemeljenega na dediščini skupin kot so Yes. Oba deloholika sta s svojo skupino sposobna v kratkem času napisati toliko glasbenega materiala, da jim ga očitno ostane še za naslednji album. Slednjega nato nekoliko speglata, dodata par novih idej in že čez nekaj mesecev je lahko novi The Flower Kings album nared. Pohvala izjemni zagnanosti, a sam menim, da si je včasih boljše vzeti več let odmora in ustvariti album, ki ga bodo poslušalci pomnili po unikatnosti, lastnem zvoku in inovativnosti kot pa vedno slediti istim vzorcem.
S predhodnim „Paradox Hotel“ (2006), ki je bil dvojen album (zdi se mi, da gre to pri njih kar z vsakim naslednjim albumom), so sicer pozitivno presenetili, kar se tiče zrelosti in konsistentnosti, a je mnoge motila predvsem njegova izjemna dolžina ob stalnem problemu ponavljanja ustaljenih simfo prog vzorcev, ki jih je očitno zaslediti v delih bolj znanih in uveljavljenih prog rockovskih skupin, zlasti Yes, ki so očitno Stoltova večna obsesija. Kakšne novosti in možna presenečenja torej prinaša „The Sum of No Evil“? Na albumu je na veliko olajšanje tokrat samo šest skladb (klub temu 75 minut glasbe, a je album na srečo lepo tekoč in ne vsebuje raznih duhamornih „mašil“) , od tega so tu trije več kot 12-minutni epi, dve (za njihove razmere) krajši deli in več kot 24 minutni super ep (brez vsaj enega pač ne gre, na to je treba biti pri njih že kar navajen). Tu so spet vsi tisti tipično ustaljeni glasbeni koncepti po katerih deluje skupina; večplastne, melodične in ponekod namerno retrogardno zveneče „Wakemanovske“ klaviature, odlične interakcije med električno kitaro in ritem sekcijo, številni čez dobro mero dramatizirani vokali (po mojem njihova glavna šibka točka nasploh, čeprav so vokali še vedno precej boljši kot denimo tisti od Kaipe) in visoka stopnja eklektičnosti posameznih kompozicij, ki se opirajo na klasične simfonične vzorce. Tako kot ponavadi imamo spet opravka z njihovimi obupno klišejskimi, pozitivistično usmerjenimi besedili (ki na srečo vsaj niso patetična), prozornimi posnemanji poetičnega izročila skupin kot so bili Yes (kateri naslov skladbe bi bil še lahko bolj klišejski kot „Love Is The Only Answer“?). Če se ne boste ozirali na njihova besedila bo veliko boljše, kajti sama glasba je ponovno na zavidljivi kompozicijski ravni. Brez pozitivnih vibaracij pa pri večnih veseljakih, ki sadijo rožice, pač nikakor ne gre. V skupino se je za potrebe albuma spet vrnil izvrstni bobnar Zoltan Csörsz, katerega delo se je na „Paradox Hotel“ precej pogrešalo. Na albumu tokrat ni kakih velikih eksperimentiranj ali jazzovskih improvizacij, čeprav se jih nekaj tu in tam najde in so ponavadi v izključni domeni ritem linije Reingold/Csörsz. Na glavnem epu je moč zaslediti tudi nekaj elementov svetovne glasbe (zlasti orientalske glasbe), kar vnaša potrebno svežino in ga dela za najbolj zanimiv del albuma.
„One More Time“ v uvodnem delu, sploh kar se tiče zvoka klaviatur, zveni kot nek poklon ELP saj vsebuje veliko mero teatralne simfonike. Tu je tudi nepogrešljivo pompozen, veličasten refren, čeprav že tolikokrat slišan na njihovih preteklih delih (še sreča, da jih ne poslušam pogostokrat). Skladba se večinoma opira na 6/8 takt, melodične teksure klaviatur so okusno razporejene, tu pa je tudi soliden zaključek. Osrednji ep albuma, že prej omenjeni, več kot 24-minutni „Love Is The Only Answer“ je zagotovo najbolj zanimivo in eklektično delo na albumu, tudi po zaslugi vsebnosti številnih elementov svetovne glasbe in jazza. Uvod je baziran na klaviaturah položenih v pentatonične, azijske lestvice, navdušuje pa tudi dobra uporaba fretless basa. Stolt sem in tja prime tudi za električni sitar, ki daje skladbi močan orientalski pridih. Potek skladbe se večkrat spremeni in skupina celo preseneti z nekaterimi nepričakovanimi, dokaj netipičnimi sekcijami. Po drugem prehodu denimo nastopi metalsko usmerjena sekcija z močno distorzirano kitaro v ospredju. Trubadursko zastavljena srednja sekcija nas privede v umirjen del, kjer prevladuje sinthesizer, čemur sledi dober solo na klaviaturah. Temu sledi odlična jazz fusionovska sekcija, kjer vpade gostujoči saksofon. Ta, precej po Zappovsko usmerjena sekcija je tudi moj najljubši trenutek albuma. Pohvalno. Mislim, da bi si sorodnih jazzovskih izletov lahko večkrat privoščili namesto tradicionalnega obilja pompoznih simfoničnih vzorcev, kjer udarijo na plan več kot očitni Yes vplivi.
„Trading My Soul“ je temačna balada (ponavadi mora biti vsaj ena taka na njihovem albumu, najbrž da ne izpadejo že preveč veselo). V tovrstnih eksperimentih, ki zahtevajo bogatejšo vokalno ekspresijo se pokaže njihov hendikep v tem elementu, čeprav se v refrenih dobro izmažejo s solidnimi večglasji. Besedilo je obupno klišejsko in do skrajnosti obrabljeno (včasih imam celo občutek, da se s tem delajo norca iz poslušalcev) toda kot ponavljam, gre za skupino, katero se nikakor ne posluša zaradi besedil. Skladba sicer vsebuje dobre simfonične aranžmaje in očarljive melodije. Interakcija med klaviaturami in kitaro je na visoki ravni in tu se pokaže pravo mojstrstvo obeh vodilnih glasbenikov skupine. „The Sum Of No Reason“ je še en dokaj soliden ep z zanimivo uporabo vibrafona v umirjenih sekcijah, kar spet ustvarja orientalsko vzdušje. Od časa do časa zaidejo v trše sekcije, ki zvenijo kot neka mešanica med prog metalom in Zappovskimi fusionističnimi eksperimentiranji. Tovrstnih inštrumentalnih variabilnih sekcij je znotraj v izobilju, čeprav je tu ves čas prisotna visoka melodičnost. Tudi eden izmed zanimivejših trenutkov albuma. Edini inštrumental na albumu, „Flight 999 (Brimstone Air)“, katerega naslov je več kot očitno poudarjanje simboličnega nasprotja znamenitega hudičevega števila (ah, ja…tile Švedi ga včasih res pošteno biksajo, ko hočejo delovati vse preveč pametno in poduhovljeno kot je to že zdravo za meje dobrega okusa). Po kriku petelina sledi zanimiv fusion, kjer zasledimo predvsem mnoge elemente jazza in cirkuške glasbe. Skladba je usmerjena predvsem na sintesizerje, bobnarske prehode in obsežno uporabo vah vah efekta na kitari. Odlikuje jo dinamika in spontanost tako, da gre še za enega izmed boljših trenutkov albuma. Zaključni ep „Life In Motion“ pa je spet tipično yesovsko-simfonično obarvan, z obširno uporabo steel pedala, številnih melodičnih pasaž na električni kitari in obiljem vesoljskih klaviatur. Tu so seveda tudi številne triumfalne sekcije brez katerih nikakor ne gre. Zelo soliden zaključek vendar precej tipičen in že skoraj nekako pričakovan.
„The Sum of No Evil“ je še en glasbeno izjemno dovršen izdelek izpod prstov samih odličnih, visoko talentiranih glasbenikov. Zagotovo spada med njihove boljše albume. Čeprav se po pravilih drži njihovih ustaljenih vzorcev je stopnja lastne originalnosti tokrat vsaj nekoliko večja kot ponavadi in se ne pripeti, da bi se kakšen motiv slučajno slišal kot, da bi bil direktno prekopiran iz kake prog klasike kot se je to pogosto dogajalo v preteklosti. Vendar je tisto kar albumu manjka in bo Cvetličnim kraljem kot kaže vedno primanjkovalo –lasten, prepoznaven zvok ter s tem lastna duša. Medtem, ko se je njihove številne vzornike po zvoku že takoj na daleč prepoznalo in ločevalo kaj takega za albume Flower Kingsov nikakor ne morem reči. Ravno to je tisto kar me pri njih vedno razdvaja, da večine njihovih albumov ne morem ne pretirano pograjati, ne pretirano pohvaliti in osrednji razlog zakaj nobenega izmed njih, kljub odlični izvedbi in nekaterim zapeljivim melodijam, ne morem razglasiti za mojstrovino. Isto velja tudi za „The Sum of No Evil“ saj z njim The Flower Kings nikakor niso odkrili nove vode, a svojih fanov niso pustili na cedilu in ustvarili album kakršnega so slednji pričakovali. Vsi ostali pa se, kadar si zaželimo bogato izpovednega in inovativnega simfoničnega progresivnega rocka, raje vračamo nazaj v preteklost.
Zasedba
Roine Stolt – vokal, kitara
Hasse Fröberg – vokal, kitara
Jonas Reingold – bas kitara
Tomas Bodin – klaviature, spremljevalni vokal
Zoltan Csörsz – bobni tolkala
Hasse Bruniusson – marimba, tolkala
Produkcija
Roine Stolt
Seznam skladb
1. One More Time (13:05)
2. Love Is The Only Answer (24:30)
3. Trading My Soul (6:25)
4. The Sum Of No Reason (13:25)
5. Flight 999 (Brimstone Air) (5:00)
6. Life In Motion (12:33)
