Izvajalec: Pearl Jam
Založba: J Records
Izid: year
Ocena: 3.5/5
Prvo očitno vprašanje, ki se nam pojavi ob izidu novega Pearl Jam albuma z istoimenskim naslovom „Pearl Jam“, je: „Kako, da šele osmi album oz. po petnajstih letih delovanja skupine, studijski album nosi istoimenski naslov, ko pa je v večini primerov tovrstno naslavljanje albumov domena prvenca?“
Najbolj enostavna razlaga za ta fenomen, bi bila, da skupina doživlja preporod. Po burnem obdobju devetdesetih, ko so dosegli kar se doseči v svetu glasbe da in s tem prevzeli primat takratne Seattle grunge scene. Skupina torej začenja na novo, obenem pa so si s tem primatom zagotovili mesto nekako večne „Grateful Dead“ grunge-ere.
Torej, štiri leta po njihovem zadnjem studijskem albumu in skoraj šest let od tragičnega dneva Roskilde Festivala, kjer je devet zvestih privržencev Jamov tragično preminilo, so Eddie Vedder in druščina rešili nekaj težav v poslu, pogasili medsebojni ogenj oz. zakopali bojno sekiro in izdali superizdelek, ki so ga enostavno poimenovali s „Pearl Jam“. Če ne drugega so s to potezo fantje pokazali svetu in nekaj milijonov zvestim privržencem širom sveta, da je v starih mačkih še nekaj atomov moči in, da se fantje še ne mislijo predati. Petnajst let skupnega delovanja in 60 milijonov prodanih kopij albumov ter spremljajoče naporne megalomanske turneje pač morajo zahtevati svoj davek in Pearl Jam pri tem niso nobena izjema. Poleg omenjenega pa gre pri vsem skupaj tudi za generacijski preskok in tega se dobro zavedajo tudi Pearl Jam, ki so v svetu glasbe kar se kameleonskih lastnosti tiče prav posebni in to je tisto bistvo in gonilna sila, ki skupino še vedno žene naprej.
Ko album pogledamo od zunaj, nam sama naslovnica ne da slutiti česa posebnega, prikazan je pač prerez avokada na modri podlagi. Freud bi se ob tem nasmejal, mi pa se raje lotimo recenzije. V grobem album govori o vojni, življenju in smrti, ljubezni in izgubi, brez kakšne športne – nogometne himne. Tisti, ki so vam Pearl Jam bližnji boste odvrnili, nič novega, o tem govorijo že zadnjih petnajst let. Vendar pozor!, fantje so medtem dozoreli in to je moč občutiti tudi ob poslušanju albuma. Z eno besedo Jami po albumu Ten vse do sedaj niso zveneli tako trdo in direktno. Album Ten je bil v primerjavi s tem bolj elastičen in glavno noto mu je dajala groovy bas linija Jeffa Amenta, pri novem Pearl Jam pa vodilno noto na albumu drži bobnar Matt Cameron, čigar udarno bobnanje je tako Neil Young-ovsko, da poslušalca prisili, da med poslušanjem albuma večkrat preveri, če morda ne preskakuje plošček 😉 Posebno udarnost in sporočilo je moč čutiti v prvem prerezu albuma, kjer se popolnoma nadzorovane „Life Wasted,“ „World Wide Suicide,“ AC/DC obarvana „Comatose,“ „Severed Hand,“ in „Marker in the Sand“ nalagajo ena vrh druge, obenem pa seštevajo svojo jakost in tempo ter s tem albumu podajajo občutek nekakšne urgentnosti. Ta občutek pa na albumu ne pojenja niti ob prehodu v drugi del, kjer nas Jami umirijo z lepim, rahlo psihadeličnim akustičnim pop komadom „Parachutes“. Čeprav se drugi del albuma sestoji iz večjega števila variacij v tempu, ostaja album še vedno trd in neizprosen, vendar s točno začrtanim političnim sporočilom, ki ga Vedder & Co. niso nikoli skrivali ali se ga sramovali. Album se nadalje širi od bahaške „Unemployable“, vse do besnega „Big Wave“, ki obenem pripomore k celoti albuma skupaj z zaključnima dvojčkoma „Come Back“ in „Inside Job“. Slednja skladba predstavlja pojemajočo sestrično znani skladbi „Black“ in, če pri omenjeni skladbi govorimo o vključevanju duhovne plati v glasbo Pearl Jam, nam „Inside Job“ predstavlja elegantno obarvan eskalacijsko-epski zaključek albuma.
Album predstavlja pravo poživitev in nasprotje prvotnim Pearl Jam izdelkom, ki so bili prežeti s hlapčevsko pravičnostjo in politično sporočilnostjo nasploh. V tem pogledu se Pearl Jam lahko primerjajo kvečjemu le s kakšnimi bendi tipa U2 ipd. Pri zadnjem izdelku Vedder ne ostaja togo kratkoviden, ampak usmeri pozornost na globalno raven. Njegov gnev ostaja prebujajoče usmerjen v glavnem v „Svet združenih narodov“ leta 2006. S tem daje izdelku „Pearl Jam“ tisto resonančno noto, ki predstavlja manjko v izraznosti v večini protestnih bendov nove dekade. Ker pa Pearl Jam predstavljajo unikat med tovrstnimi bendi in le oni so sposobni ohranjati točno določeno obarvano in začrtano noto glasbe brez kakršnegakoli motečega dejavnika Vedderjevih besedil. Pesem za pesem predstavlja ta album najboljši izdelek po „Vitalogy“ in skupina še nikoli do sedaj ni zvenela tako prepričujoče in odločno. Kaj hočemo, Pearl Jam so izjemni in izjemna je njihova prepričljivost s katero so zaobjeli kar znajo delati najbolje in to je, da so združili klasični hard rock z srčno humanitarnostjo. Pri tem morda zvenijo nekako staromodno, obenem pa so s tem dejanjem dokazali svetu in sebi, da so se dokončno osvobodili še zadnjih sledi s Seattlesko mainstream sceno, medtem, ko so se več kot desetletje trudili ostati kar najbolj oddaljene od kakršnekoli oblike popularnosti, ki jih je tekom tega početja uvrstila v „outsiderje.“
Mi pa ob poslušanju albuma lahko mirno zatrdimo, da Pearl Jam vse od Vitalogy obdobja ali dlje niso zveneli tako živo in zavezujoče kot ravno na izdelku enostavno „Pearl Jam“.
Zasedba
Eddie Vedder – vokal, kitara
Mike McCready – kitara
Stone Gossard – kitara
Jeff Ament – bas kitara
Matt Cameron – bobni
Produkcija
Adam Kasper & Pearl Jam
Seznam skladb
1. Life Wasted (3:54)
2. World Wide Suicide (3:29)
3. Comatose (2:19)
4. Severed Hand (4:30)
5. Marker in the Sand (4:23)
6. Parachutes (3:36)
7. Unemployable (3:04)
8. Big Wave (2:58)
9. Gone (4:09)
10. Wasted (Reprise) (0:53)
11. Army Reserve (3:45)
12. Come Back (5:29)
13. Inside Job (7:08)
Trajanje albuma: 49:00
