Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Landmarq
Založba: Synergy
Izid: year
Trajanje: 2:26:07
Ocena: 3.5/5
Landmarq se dandanes ne omenja ravno pogostokrat, kadar beseda nanese na najbolj kvalitetne britanske neoprogrockovske skupine, pri čemer se po navadi pomisli na aktualno, ‚poženščeno‘ verzijo banda. Mnenje pa se hitro spremeni v trenutku, kadar beseda nanese na njihovo zgodnje obdobje, ki je neka povsem druga zgodba. Tedaj se je v Landmarq postavi nahajal dolgoletni Threshold pevec Damian Wilson, ki je bil v tem obdobju brez dvoma glavni motor skupine in ključni faktor zgodnjega uspeha. Tedaj, na začetku devetdesetih (nastali so leta 1990), so bili Landmarq eden najbolj obetajočih neo prog bandov in zdelo se je, da bodo nekoč celo prestopili v ‚prvo ligo‘ najbolj zanimivih sodobnih prog skupin. To se zaradi čudnega spleta okoliščin žal ni zgodilo.
Z Wilsonom v postavi so Landmarq izdali tri kritično dobro sprejete studijske albume, »Solitary Witness« (1992), »Infinity Parade« (1993) in »The Vision Pit« (1995), zato ni obstajal razlog, da ne bi še naprej utrjevali svojih pozicij in navduševali z dotedanjim glasbenim pristopom. Za njihov zgodnji slog je bilo značilno priseganje na progrockovske korenine ter občasno vpeljevanje elementov klasičnega rocka, trdega rocka, AOR-a in celo, sicer na precej skromen način, drobcev jazza.
Na razočaranje številnih privržencev se je Wilson leta 1995 odločil posvetiti solo karieri, obenem pa je ostal zvest skupini Threshold s katerimi je začel sodelovati od leta 1992 dalje. Landmarq so njegovo zamenjavo našli v pevcu Ianu ‚Moon‘ Gouldu, kar pa je bilo kratkega veka, saj so se že kmalu zatem odločili za radikalno spremembo in v svoje vrste pripeljali Tracy Hitchings, nekdanjo pevko neoprog skupine Quasar in dolgoletno prijateljico banda.
Od tu naprej za Landmarq, ki so zatem posneli še dva studijska albuma, »Science Of Coincidence« (1998) in (po dolgem odmoru) »Entertaining Angels« (2012), nikoli ni bilo več isto, saj so postali praktično popolnoma drug band. Tudi baza privržencev se je polarizirala in le malo je tistih, katerim sta (enakomerno) všeč obe obdobji, ‚moško‘ in ‚žensko‘. Le malo ženskih vokalov se dobro znajde v progresivnem rocku, če ta ne vsebuje močnih folk elementov in prevladujoče mehkih aranžmajev ali če pevka ne poseduje zares neke popolnoma svojstvene karizme v stilu Annie Haslam (Renaissance) ali Sonje Kristine (Curved Air). Vokal Hitchingsove je sicer stvar osebnega okusa, vendar zna njen kričav, občasno hlipajoč in prepotenten pristop, marsikoga odbiti od poslušanja novejših Landmarq stvaritev.
V bandu sta od originalnih članov do današnjih dni ostala samo še kitarist Uwe D’Rose in basist Steve Gee, saj jih je leta 2012 zapustil tudi originalni bobnar Dave Wagstaffe. Njegova zamenjava je postal Danny Martin. Landmarq, ki so, kljub odličnemu kitaristu, kateri ne varčuje z razvejanimi solažami, precej klaviatursko usmerjen band, so imeli v svojih vrstah že tri različne klaviaturiste. Originalnega člana Stevea Leigha je nasledil Gonzalo Carrera (kasneje Karnataka), medtem ko je najnovejši Landmarq klaviaturist Mike Varty.
»Origins: A Landmarq Anthology« na dveh CD-jih ‚obravnava‘ dve različni obdobji te relativno obskurne skupine, ki si med seboj, sploh kar se same energije tiče, ne bi mogli biti dovolj različni ter zajema obdobje od leta 1992 do 2012. Na prvem disku se nahajajo novejše skladbe s Hitchingsovo v postavi, medtem ko je na drugem disku zastopano precej bolj kakovostno in zanimivo obdobje z Wilsonom, ki je leta 1991 zamenjal originalnega Landmarq pevca Roba Lewisa-Jonesa.
Njihov slog se v inštrumentalnem pogledu s prihodom svetlolase pevke niti ni občutno spremenil, s to razliko, da je zvok klaviatur v produkciji postal višji, posamezni aranžmaji mehkejši ob zaznavno manjši količini trdorockerskih kitarskih viž, večina skladb pa je zavzela nekoliko bolj optimističen ambientalni ton. Čisto na koncu prvega diska, ki vsebuje tudi nekaj skladb, ki so bile posnete v živo in so do zdaj izšle na treh koncertnih albumih s Hitchingsovo, se nahaja tudi popolnoma nova skladba »Origins«, po kateri je ta antologija tudi dobila svoj naziv. Šibka plat novega dosežka so ravno svetlolaskini ‚živčni‘, razglašeni in skorajda prepotentni vokalni manierizmi, ki pošteno izčrpajo vso poslušljivost te kompozicije.
Drugi disk je tisti, ki bo precej bolj zanimiv za večino ljubiteljev kvalitetnega (neo) prog rocka s karizmatičnim vokalnim pristopom. Dramatični »Killing Fields« bo s svojo mračno naravo in melanholičnim refrenom še dandanes všeč vsem ljubiteljem Fish era Marillion, skupine Arena pa tudi Wilsonovih Threshold. Nekoliko bolj optimistični »Forever Young« vsebuje dvigujoč refren in klasičen neoprog aranžma, kjer se sintetizatorske teksture harmonično prelivajo z odločnimi kitarskimi pasažami.
Z orientalskim osrednjim motivom zaznamovani »Ta Jiang«, 16-minutni superep mogočnih dimenzij, dokazuje, da so Landmarq z Wilsonom v postavi z lahkoto ustvarjali tudi ritmično kompleksna in aranžersko precej zahtevna dela na katerih so uspeli pričarati izjemno intenzivno atmosfero. Po drugi strani pa so že tedaj imeli posluh za snovanje emocionalnih power balad, kar dokazuje skladba »Embrace« z bravurozno Wilsonovo vokalno predstavo in okusnimi ženskimi spremljevalnimi vokali.
Na melodramatičnem »Narovlya«, še enem kompleksnem epu, se lahko sliši uspešno združevanje simfoprog aranžmajev, trdorockerskih kitarskih fraz in občasno poigravanje s krajšimi improvizacijami. Tudi na preostalih ambientalno bogatih skladbah iz te ere, kot je »Bed Of Nails«, se lahko nazorno sliši zakaj je band z Wilsonom v postavi vseboval neko povsem specifično energijo, ki jo kasnejša verzija skupine, kljub nekaterim ambicioznim poskusom, ni uspela obnoviti.
Starejše Landmarq plošče so dandanes na prodajnih policah sila redka stvar, zato je »Origins« dokaj smotrna naložba za vse tiste, ki bi se radi seznanili z njihovim dosedanjim opusom. Opozorilo, da gre na obeh CD-jih za dva skorajda popolnoma različna banda vsekakor ni odveč. Drugi disk je najbolj zanimiv predvsem za večino ljubiteljev skupine Threshold ter Wilsonove solo kariere, medtem ko bo prvi disk te dvojne antologije všečen tistim, ki nimajo nobenih pomislekov do prepotentnih ženskih vokalov v sodobnem prog rocku.
Zasedba
CD1
Tracy Hitchings – vokal
Uwe D’Rose – kitara
Steve Gee – bas kitara, bas brez prečk, spremljevalni vokal
Mike Varty – klaviature, godala, spremljevalni vokal
Dave Wagstaffe – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
CD2:
Damian Wilson – vokal
Uwe D’Rose – kitara
Steve Gee – bas kitara, bas brez prečk, spremljevalni vokal
Steve Leigh – klaviature
Dave Wagstaffe – bobni, tolkal, spremljevalni vokal
Produkcija
Landmarq
Seznam skladb
CD1 – The Tracy Years (72:45)
1. Science of Coincidence
2. Lighthouse
3. Between Sleeping and Dreaming… (Live)
4. Tailspin (Let Go the Line) (Live)
5. After I Died Somewhere (Live)
6. Heritage (The Tracy Years) (Live)
7. Turbulence (Paradigm Shift)
8. Personal Universe
9. Origins (New Song)
CD2 – The Damian Years (73:22)
1. Killing Fields
2. Forever Young
3. Borders
4. Solitary Witness
5. Ta Jiang
6. Embrace
7. Pinewood Avenue
8. Narovlya
9. Bed of Nails
