Izvajalec: Sheehan, Billy
Založba: Favored Nations
Izid: year
Ocena: 4/5
Pozabite vse kar je Billy Sheehan ustvarjal s Talas, Mr. Big ali z Davidom Lee Rothom! Plošča je daleč stran od fusion rocka, ki ga Billy trenutno „goni“ z Niacin. To kar fant ponuja s svojim drugim solo albumom je čisti zadetek glavice na žebljico. Kako danes poslati na tržišče album ki je v vsem drugačen? Da je svež, odfukano raziskovalen in seveda zložen skupaj tako, da ga je vselej užitek poslušati? Vprašajte Billy Sheehana, ki je nedvomno Steve Vai današnjega časa na bas kitari. Njegov slog je korenito vplival na razvoj igranja bas kitare, pa tudi na glasbeno industrijo izdelovanja razvojnih oblik tega inštrumenta.
Tip je genij, glasbeni monstrum. Odigral je vse razen bobnov (Ray Luzier), programerski čarodej Simone Sello, pa je pridno poskrbel za dodatek nadvse dopadljivih sample-ov, ki polnijo sam izraz glasbe Billyja Sheehana. Imeti je treba na umu, da so v primeru Sheehan zadeve zasukane na glavo. Dec je odžagal kitarske riffe in klaviaturske linije, ki mu služijo kot ogrodje, kot podlaga masivno žive zvočne zavese. V njo je vpel vse mojstrstvo svojega obvladovanja bas kitare. Da je ritem fronta nenehno v centralni vlogi, je logična opazka. Slide-anja in taping harmonij je vse polno, poleg tega fant polni prostor z energičnimi akordi bas kitare, celotna plošča pa je prepredena z genialno svojsko odbrencljanimi bas linijami, ki gredo v svojih mejah do tistega čemur rečemo svetlobna hitrost.
Billy je na šestih pesmih dodal vokale. Vokal se lepo usede v glasbo! Poleg tega je zavidljiv njegov pogum, da se kljub petju, ki je njegova šibkejša točka, ne skriva za uporabo efektov. Vokal je „tanjše“ sorte, rahlo zamolklega zvena, Billy se giblje pri tem v srednjih do nižjih tonalitetah in npr. otvoritvena eksplozivna Toss It On The Flame je nastavljena R&B-jevsko in v linijah je najti prenekateri „hendrixizem“. Dec ohranja „mačizem“ vokala! Torej ni jokanja in je petje z jajci. Da! Fant je ujel rahlo obskuren pridih z vokalom! Pri riffovski teži zvoka nekaterih pesmi bi si lahko sposodil skovanko blues metal. V From The Backseat ali Dig A Hole pa potegne ob tem ritem linija na Gonzov „we’re gonna groove“ Zeppelinski drive.
Sheehan zajema basiranje z veliko žlico, največjo na sceni, brezkompromisno reže skozi beton njegov pulziven ekstremno debel groove, kot katana razjarjenega samuraja (kdo pozna „Samuraja Jacka“ s Cartoon Netwoork?). Najsvetejšo šolo basa ponudi takoj tretja pesem The Suspense Killing Me. Da ti pride ob teh božjih zvokih, ki jih izvablja mojster bas kitare. Zvočni spekter vseh mogočih okraskov in domislic je neskončen in sleherni centimeter glasbene slike je izkoriščen. Mnogokrat nepredvidljivo, kar je še poseben čar plošče. Neverjetno je tudi to, da fant igra večino linij direktno iz glave in ne zgublja časa s papirnimi zapiski. Najbolj pride ta njegov osebni odklop do izraza v inštrumentalih, kot v Don’t Look Down, ko uvodni rafali akordov dobesedno razganjajo komad po dolgem in počez. Zvok je preklemano živ in splošno ujeti groove detonira v vsej svetosti.
Fant pa zna stisniti iz sebe tudi sanjave pesmi! Sanjave v smislu, da ne stresa množice not in jih z velikim občutkom dozira v formo pesmi. Mojstrsko nalaga zvočne palete plast na plast, kar rezultira v nenehnih dinamičnih preskokih plošče in izjemni atmosferi, ki jo ponudi tak komad. To so recimo stvaritve A Tower In The Sky ali Dreams Of Discontent (umetelen je smešno enostaven motiv kitare (denfan z dlanjo, enostrunski), ki pa je glavni krivec ustvarjanja te atmosfere) ali Hope, ki je verjetno ena najlepše dodelanih kompozicij, kjer sije senzibilna plat umetnika s čustvi na plošči najintenzivneje (space komad z okusnimi odkloni h klasicizmu) kar dokazuje izjemen talent Billyja Sheehan, kot glasbenega komponista. Ezoteričnim momentom se približa naprej v pesmi Taj, ki je v osnovi lomljena s tipičnim „yankee progressive“ Dream Theater ritmom. Seveda ni vse „kreš in bum“, pač pa se našel prostor tudi za odličen funk inštrumental Long Walk Home. Poliritmija razgrajaškega kratkega vnetljivca Indisputable Truth, pa vleče na kakšne King Crimson (obdobje od 1981 do danes).
To je plošča za ljubitelje „pogumne“, zrele glasbe, torej za glasbene gurmane. Pogumna zato, ker je človek spravil točno tisto od sebe kar mu je narekovalo srce in na plošči ni najti kakšnega namernega komercialnega spotika, čeprav komad The Lift vključuje poskočen pop drive ovit v zamazan crunchy moderen zvok kitare in lahkoten refren. Pozabite na Billyja garača v službi drugih. To pot je z nami fant v svoji najčistejši luči in prav lepo, da se je enkrat za spremembo znašel na neki stvaritvi tudi on v glavni vlogi. „Cosmic Troubadour“ je nekaj kar ne slišiš vsak dan! Drugačna, raziskovalna, našponana, sanjava, odbito nepredvidljiva, z „now and then“ okusnimi jam odklopi. Nekaj ob čemer se ni moč dolgočasiti. Noro izkustvo za vse glasbene sladokusce in resnično ena lepših stvari, ki so se zgodile letos v svetu rock glasbe.
Zasedba
Billy Sheehan – vokal, kitara, bas kitara
Simone Sello – kitara, tolkala
Ray Luzier – bobni
Produkcija
Billy Sheehan
Seznam skladb
1. Toss It on the Flame
2. Back in the Day
3. Suspense Is Killing Me
4. From the Backseat
5. Don’t Look Down
6. Something She Said
7. Dreams of Discontent
8. Dig a Hole
9. Taj
10. Lift
11. Tower in the Sky
12. Long Walk Home
13. Indisputable Truth #1
14. Hope
15. Million Tears Ago
