Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Steely Dan
Založba: Island Records
Izid: year
Trajanje: 40:39
Ocena: 5/5
Steely Dan – legendarno ime, ki je še danes pojem studijske perfekcije in vir spoštovanja glasbenih gurmanov po širnem svetu. Samosvoja glasbenika in skladatelja, Donald Fagen ter Walter Becker sta bila s svojo unikatno mešanico jazza, rocka, funka in popa ter skorajda bolestno obsesijo s produkcijsko perfekcijo, vselej korak pred časom. Njune kompozicije so se ponašale z zavidljivo stopnjo tehnične dovršenosti, nevsakdanjo vokalno karizmo in izjemno sposobnostjo za ustvarjanje hipnotičnih ter brezčasnih aranžmajev; po domače povedano zimzelenih hitov, ki so še danes stalnica klasično rockovskih radijskih postaj. Dodajte temu še zvrhano merico neusmiljenega, a duhovitega liričnega sarkazma, ki se je zajedal v vse družbene pore. S tem že dobite delen odgovor, zakaj Steely Dan vsi glasbeni romantiki še danes tako visoko cenijo.
Nenavadno ime Fagenove in Beckerjeve skupine, ali bolje rečeno projekta, saj sta za svoje glasbene vizije vselej najemala le najboljše priložnostne glasbenike, medtem ko sta bila sama osrednja igralca, ima precej manj romantičen podton. Steely Dan ni nič manj, nič več, kot metafora za ženski seksualni pripomoček, katera izvira iz novele „Golo kosilo“, ameriškega avtorja Willama S. Burroughsa.
Ekscentrični in obenem visoko inteligentni glasbeni duet, se je skozi celotno kariero ponašal s svojstvenim smislom za humor. Njuna besedila so bila polna prisrčnega sarkazma in črnega humorja. Pogostokrat sta se dotikala mračnih tem kot so droge, prostitucija, organizirani kriminal, različnih podob z ameriškega družbenega dna ter vseh paradoksov znotraj medčloveških odnosov. Če pozabimo na nedosegljivega in popolnoma svojstvenega Franka Zappo, ki pri smešenju ameriške družbe ni poznal nobenih meja, sta bila Fagen in Becker, med ameriškimi glasbeniki in skladatelji 70-ih let prejšnjega stoletja, s svojo posmehljivo družbeno satiro skorajda popolna izobčenca. Zato bi se ju lahko povsem upravičeno označilo za popolna anti-junaka tedanje popularne glasbene scene.
Poleg odličnih besedil pa sta se ponašala tudi z izjemnimi skladateljskimi in inštrumentalnimi sposobnostmi. Poleg pritajenega občutka za ustvarjanje kompleksnih, večinoma jazzovskih ritmičnih struktur in aranžmajev, sta imela izjemen talent za pisanje hitov. S svojim neverjetnim posluhom za kreiranje in vpletanje popolnih pop rockovskih aranžmajev znotraj jazz-rockovskih struktur, sta bila ena prvih glasbenikov, ki sta brisala meje med progresivnim rockom, jazz fusionom in popom. Njuni hiti so se ponašali z neobičajno visoko stopnjo kompleksnosti, aranžerske inteligence in produkcijskega perfekcionizma. Vsi, ki so na začetku 70-ih, v času razcveta progresivne in eksperimentalne glasbe, pogrešali pop rock za sive celice, so nenadoma dobili svojevrstne heroje v Steely Dan.
„Can’t Buy a Thrill“ (naslov albuma je besedna igra na račun prostitucije) je bilo prvo dejanje dveh nerazdružljivih glasbenih lisjakov. Večina skupin se na svojem prvem izdelku ponavadi še stilistično lovi in se z naslednjimi izdelki počasi izpopolnjuje. Steely Dan, niso bili običajna rock skupina, zato dejstvo, da so že takoj ustvarili mojstrovino, ki sodi v sam vrh njihove celotne diskografije, ni kdo ve kako posebno presenečenje. Klaviaturist in pevec Fagen in basist/občasni kitarist Becker, do tedaj že oba izvrstno podkovana inštrumentalista, sta za snemanje najela plejado vrhunskih priložnostnih glasbenikov, Med njimi naj izpostavim odličnega pevca Davida Palmerja ter kitarske mojstre kot so Jeff „Skunk“ Baxter (kasneje The Doobie Brothers), Denny Dias (kasneje Wayne Shorter in Pete Christlieb) in Elliott Randall (kasneje Asia, Richie Havens, John Lennon, Village People, itd).
Vsebnost slogovno različnih kitaristov prispeva k izjemni eklektičnosti posameznih rifov in solaž. Jeklena šefa pa sta poskrbela tudi za močno jazzovsko pihalno sekcijo in erotične ženske spremljevalne vokalne harmonije, ki odigrajo ključno vlogo pri ustvarjanju hipnotičnih motivov. Nekateri izmed teh glasbenikov so ostali z njima še nekaj let, večina pa se je sčasoma morala posloviti. Fagen in Becker sta bila pri svoji studijsko-najemniški politiki vselej neizprosna, če že ne pravcata tirana. Vsako napako sta nemudoma kaznovala, a se jima je to ponavadi na koncu bogato obrestovalo. Ničesar nista prepuščala naključju. Vsak aranžma na albumu je bil plod skrbnega in potrpežljivega iskanja idealne zvočne harmonije. Medtem, ko je Fagen prispeval vse klaviaturske teksture, je Becker prispeval funkovsko obarvane bas linije. Fagen, ki je kasneje postal glavni pevec, se na posameznih skladbah izmenjuje z vokalno manj sarkastičnim Palmerjem.
Sleherna izmed desetih skladb, ki se nahajajo na albumu, bi se lahko potegovala za naslov pop rock hita, čeprav sta svetovni radijski uspeh doživela samo „Do It Again“ ter „Reelin‘ In The Years“. Večina del je grajena na kompleksnih, a visoko melodičnih, jazzovsko naravnanih aranžmajih, katere dopolnjujejo sočne kitarske pasaže ter nalezljivi refreni, ki zlepa ne uidejo iz ušes. Inteligentna besedila in karizmatični vokali dodajo skladbam nek boemski šarm, ko si ni težko predstavljati podob iz New Yorškega uličnega oz. nočnega življenja. K temu pripomore tudi dejstvo, da je osrednja lirična tematika albuma prostitucija (to je razvidno tudi iz njegovega naslova in naslovnice). Vse skupaj krasi izjemo živa, ali bolje rečeno, živahna produkcija, ki je bila daleč pred časom.
Steely Dan glasbeni perfekcionizem zasije že z otvoritvenim jazz rock latino hitom „Do It Again“. Ta v trenutku očara z izjemno prijetno, a kompleksno osrednjo melodijo, ki je grajena na karibskih tolkalih, električnemu sitarju Dennya Diasa, sočnih jazzovskih aranžmajih, potentnih kitarskih rifih in funkovski ritem liniji. Poetičen in sarkastično obarvan Fagenov vokal še dodatno zabeli živahno vzdušje latino bara. Za tehnicistični orgazem pa poskrbi odlična solaža na električnem sitarju, kot tudi zaključna, psihadelično obarvana, solaža na orglah.
Zapeljiva power balada „Dirty Work“, na kateri je v ospredju melanholični Palmerjev vokal, je naslednja zimzelena poslastica. Dodatne ženske spremljevalne harmonije, ki se nahajajo v mogočnem in hipnotičnem refrenu, brez težav sproščajo mravljince po hrbtu, medtem ko se v ozadju sprehajajo sočne pasaže na orglah, saksofonu in kitari.
Sledi nič manj izborni jazz rocker „Kings“, ki v besedilu cilja na „stare dobre čase“, ko se je še vedelo kdo pije in kdo plača. Izjemne spremljevalne vokalne harmonije so ves čas podkrepljene s sočnimi kitarskimi pasažami. Refren trga hlače, še posebno pa navduši zaključna solaža na orglah, ki posreduje zanimiv, srednjeveško obarvani, motiv. Vmesne kitarske solaže odpihnejo glave tudi najbolj zahtevnim tehničnim perfekcionistom.
Veličastni „Midnight Cruiser“ je še ena brezčasna jazz-pop rock klasika. To poslastico krasijo izjemni jazzovski aranžmaji, vrsta odličnih kitarskih solaž, sarkastični vokal tolkalista Jima Hooderja in ubijalski refren z nalezljivimi vokalnimi harmonijami, ki kar nočejo oditi iz ušesnih končičev.
Na „Only a Fool Would Say That“, kjer se na sproščenih ritmih ponovno mešajo elementi jazza, rocka in latino glasbe, doseže lirični sarkazem svoj vrhunec, saj gre za hudomušen obračun z mladostniškim idealizmom in vsemi neuspešnimi poskusi spreminjanja sveta.
Na albumu, na katerem so vse skladbe odlične, je brezčasni jazz pop rock hit „Reelin‘ In the Years“, nedvomno eden izmed favoritov za naslov prvaka. Tu njihov skladateljski in inštrumentalni perfekcionizem doseže že kraljevske razsežnosti. Poleg zapeljivega, ultra-melodičnega refrena in sočnih jazzovskih aranžmajev, glavo odpihne predvsem fenomenalna Randallova kitarska solaža. O njeni odličnosti morda največ pove podatek, da je Jimmy Page (Led Zeppelin) izjavil, da je to njegova najljubša kitarska solaža vseh časov. „Reelin‘ In the Years“ je eno izmed njihovih najboljših del, ki tudi po vseh teh letih, ne neha navduševati.
Serija izvrstnih del se nadaljuje s posmehljivim „Fire in the Hole“. Na njem se v ambientalnem smislu ponovno vrnejo v zakajeni bar s starim klavirjem. Tu blesti predvsem Fagenov sarkastični vokal, podložen na jazzovskih aranžmajih njegovega klavirja. Steely Dan znotraj spotoma vpletejo vrsto odličnih solaž, ki bodo potešile še tako zahtevne petičneže.
Na očarljivi baladi „Brooklyn (Owes the Charmer Under Me)“, ki v besedilu na tragikomičen način prikaže slike ameriškega socialnega dna, imamo opravka z duhovitim osrednjim kitarskim rifom ter izvrstnim Palmerjevim petjem in spremljevalnimi vokalnimi harmonijami. Mimogrede pa se najde prostor tudi za duhovit country motiv, grajen na izbornih kitarskih harmonijah.
Fenomenalni, nekoliko bolj hard rockersko obarvani, „Change of the Guard“, je grajen na poskočnih ritmih, posmehljivem vokalu in izvrstnih kitarskih pasažah. Tudi tu najbolj navduši izvrstna osrednja melodija z živopisanimi vokalnimi harmonijami, nikakor pa se ne more prezreti tudi dih jemajočih kitarskih mojstrovin. Način s katerim Steely Dan iz navidezno preprosto melodije naredijo kompleksno mojstrovino je bil vedno osupljiv.
Zaključna zakuska „Turn That Heartbeat Over Again“, ki oriše sarkastično sliko težavnega položaja latinskoameriških priseljencev, je inkarnacija prvovrstne Steely Dan jazz-rock-funk fuzije. Posmehljivi refren je ves čas podložen na funkovskih ritmih in duhovitih aranžmajih. Ta kompozicija je prvovrsten primerek tega, kar danes ponavadi imenujemo progresivni pop rock.
„Can’t Buy a Thrill“ je eden najboljših albumov v povesti popularne glasbe, ki je nastal v času, ko je bil pop še merilo za kompozicijsko in tehnično dovršenost ter se je z roko v roki sprehajal s progresivnim rockom. Na albumu na katerem vlada izjemna kvalitetna konsistentnost ni niti enega šibkega trenutka. Tako kot večino studijskih umotvorov nezlomljivega dueta Fagen-Becker, ga je nemogoče uvrstiti v nek jasno določen žanr. Lahko ga umestite kot jazz rock, intelektualni pop rock, progresivni rock, progresivni pop; opcij je ogromno. Za album, ki ga lahko brez ovir označim za prvovrsten primerek skladateljske in produkcijske perfekcije, je to še najmanj pomembno. Fagen in Becker bosta v naslednjih letih ustvarila še lepo število odličnih albumov. Seveda bosta v svoji karieri storila tudi nekaj nepopravljivih napak, a te bodo v primerjavi z zmagami skorajda zanemarljive. „Can’t Buy a Thrill“ ostaja eden izmed njunih najbolj svetlečih draguljev.
Zasedba
Donald Fagen – klavir, električni klavir, plastične orgle, vokal
Walter Becker – električna bas kitara, vokal
Jeff Skunk Baxter – kitara, pedal steel kitara
Denny Dias – kitara, električni sitar
Elliott Randall – kitara
Jerome Richardson – tenor saksofon
Snooky Young – rog
Jim Hodder – bobni, tolkala, vokal
Victor Feldman – tolkala
David Palmer – vokal
Venetta Fields – spremljevalni vokal na Brooklyn in Kings
Clydie King – spremljevalni vokal na Brooklyn in Kings
Sherlie Matthews – spremljevalni vokal na Brooklyn in Kings
Produkcija
Gary Katz
Seznam skladb
1. Do It Again
2. Dirty Work
3. Kings
4. Midnight Cruiser
5. Only a Fool Would Say That
6. Reelin‘ In the Years
7. Fire in the Hole
8. Brooklyn (Owes the Charmer Under Me)
9. Change of the Guard
10. Turn That Heartbeat Over Again
