Izvajalec: Shub Niggurath
Založba: Musea
Izid: year
Ocena: 4.5/5
Bilo je leto 1986 in v progresivnem rocku se ni, razen neo žanra, dogajalo prav nič. Tako vsaj meni kar dosti ljudi, ki so videli kako je progresiven rock vedno bolj tonil v pozabo. Res je, da so ga mnogi pozabili, a nikoli ni šel vstran. Postal je le nekoliko bolj obskuren. V osemdesetih letih so skupine kot so Present, Univers Zero, Pseu, Dun in še mnoge druge ustvarjale svoja najboljša dela. Sem spadajo tudi Shub Niggurath, ki so se z albumom „Les Morts Vont Vite“ proslavili na področju avantgarde/zeuhla. Resda se morda niso proslavili kot kakšni Yes, Emerson, Lake and Palmer ali Genesis, nikoli niso postali popularni, a tisti, ki so jim dali priložnost, so bili prav tako bogato poplačani. Za progresiven rock je bila slava neke vrste ovira in na koncu je pomenila tudi propad (vsaj kar se tiče simfoničnega žanra), zato je potem, ko je zapadel v obskurnost zopet pričel dobivati na kredibilnosti. Skupine, ki so bile preveč popularne, niso več razmišljale o inovacijah, izžele so vse svoje ideje in ker so bile preveč prepoznavne, niso mogle več manevrirati in ustvarjati kar bi želele. Prav zato je bil potop progresivnega rocka (razen nea seveda) v pozabo kot naročen.
Mnogo ljudi Shub Niggurath primerjajo z Magmo, a mislim, da te primerjave niso na mestu. Res je, da se pri obeh zasedbah pojavlja ženski operni vokal, a so melodije pri Shub Niggurath popolnoma drugačne. Več je disonance, glasba je precej bolj temačna, na trenutke grozljiva. Glasba na „Les Morts Vont Vite“ ima več skupnega s King Crimson (Wettonovo obdobje, 1973 – 1974), Univers Zero in Present kot pa z Magmo. Operni vokal in doneč bas jih sicer res uvršča tudi v zeuhl, a prav tako spadajo v avantgardo. Kljub temu, da je v gladbi nekaj podobnosti z omenjenimi zasedbami, pa Shub Niggurath v glavnem ne kopira. Skušajo najti svoj glas, skušajo se izražati na svoj način in mislim, da so se našli. Ustvarili so namreč glasbo, ki bi lahko spremljala najhujšo nočno moro in zame pomeni pravo katarzo. Nenehno se preklaplja med tihimi, melanholičnimi deli in čistim, surovim razbijanjem. Ravno tako kot pri nočni mori, nikoli ne veš kdaj sledi naslednji napad.
Prav vse prvine pri Shub Niggurath so izredno močne. Za bobnarja bi lahko trdili, da si nekatere zamisli izposoja od Billa Bruforda iz časov King Crimson (obdobje 1973 – 1974). Spektakularno je predvsem njegovo udarjanje po činelah. Basist ima podobno vlogo kot basisti pri Present in Univers Zero, sicer da ustvarja izredno komplekse linije, ki so na videz preproste. Kot je že tradicija pri rock in opposition, ima tudi ta zasedba eno čudno pihalo. Pozavna pomaga ustvariti še bolj starinski in grozljiv učinek. Kitarist igra kar podobno kot je Robert Fripp igral na „Red“. Veliko je distorzije in dolgih tonov, zadosti pa je tudi kompleksnosti in usklajenosti z ostalimi inštrumenti. Klaviature so raznolike, kot se za avantgarde/zeuhl zasedbe spodobi – od harmonija, do klavirja in orgel. Pisalo se je leto 1986, Shub Niggurath pa niso imeli sintetizatorja. Osebno mi je čisto prav. S tem, da niso uporabljali nikakršnih efektov se še bolj poudari starinski efekt, vse skupaj včasih zveni (ko ni električne kitare) kot nek čuden ostanek iz starih časov. Za konec pa ostane še vokalistka. Mnogim bo gotovo načela živce, zame pa je ključen element glasbe. S svojimi disonančnimi in atonalnimi napevi doda k napetosti. Njen glas včasih zveni kot da bi prihajal iz onostranstva, ali pa kot da bi nas vampirka zvabljala s svojo sirensko pesmijo. Ne vem ali je čudno naklučje ali ne, vendar kitara le redko igra istočasno kot klaviature. Če kitara solira, potem klaviature kot da bi izginile, če pa solira klavir pa izgine kitara. To ne velja vselej, namreč na „Cabine“ inštrumenta podpirata drug drugega, a na ostalih skladbah do tega pride pogosto. A začudoma, album zaradi tega ne trpi preveč. Zvok je še vselej dovolj močan, glasba dovolj bombastična in strašna, da kakšno pomanjkanje kitare ali klavirja le še poveča občutek groze, ki so ga Shub Niggurath sposobni ustvariti. Sicer pa so bobni, bas in pozavna več kot zadostna spremljava za tisti inštrument, ki izvaja solažo. Na albumu sta poleg štirih dolgih sklad, še dve krajši bonus zadevi, ki pa sta glede dinamike, motivov in atmosfere popolnoma prikladni za album.
Če se bo kdo odločil, da prisluhne temu albumu, priporočam, da naj se pripravi. Ne bom kvasil neumnosti kot nekateri drugi recenzisti in rekel, da vas lahko ta glasba, če ste psihično šibka oseba, pripelje do samomora. To je nesmisel. Če vam glasba ne bo všeč, vas lahko kvečjemu precej zamori. Če vam pa seže v tiste skrite kotičke duševnosti, v katere vas je strah pogledati, pa vam lahko ta album ponudi pravo odrešitev.
Zasedba
– Alain Ballaud: bas
– Franck Coulaud: bobni
– Franck W. Fromy: kitara
– Jean-Luc Herve: klavir, orgle in harmonij
– Ann Stewart: vokal
– Véronique Verdier: pozavna
– Michel Kervinio: bobni in tolkala (5 in 6)
Produkcija
Pierre Benazeth, Shub Niggurath
Seznam skladb
1. Incipit Tragaedia (15:46)
2. Cabine 67 (5:55)
3. Yog Sothoth (12:27)
4. La Ballade De Lénore (8:58)
5. Delear Prius (4:03)
6. J’ai Vu Naguère En Peinture Les Harpies Ravissant Le Repas De Phynée (4:19)
Trajanje albuma: 51:28
