Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: It Bites
Založba: Just For Kicks Music
Izid: year
Ocena: 3.5/5
Britanski art rockerski posebneži It Bites, kateri so nase prvič opozorili konec osemdesetih z albumi kot so „The Big Lad In The Windmill“ (1987), „Once Aorund The World“ (1988) ter „Eat Me In St. Louis“ (1989) na katerih so ponudili svojo unikatno mešanico progresivnega rocka in popa, se znova vračajo med nas. It Bites so bili tedaj mlada skupina, ki je navduševala s povsem lastno magijo harmoničnega usklajevanja med izjemno virtuoznostjo, melodičnostjo in duhovitimi zvokovnimi vložki s čimer so se razlikovali od večine neo progresivcev in progresivcev prve generacije, ki so v 80-ih s prilaganjem tedanjim pop trendom začeli osvajati tudi mlajšo generacijo, ki je odraščala ob pravkar rojenem MTV, ki je tedaj spet populariziral nekatere že skoraj odpisane legende. Ob koncu osemdesetih, ko so tako Marillion kot Peter Gabriel ter ostali slogovni vzorniki skupine, uživali največji komercialni uspeh, se je zdelo, da bodo It Bites za šalo polnili stadione in postali ena izmed najbolj vročih skupin z začetka 90-ih. Toda pravega komercialnega uspeha, kljub legiji izjemno zvestih fanov niso nikoli doživeli. Ko se je osrednji član skupine Francis Dunnery, karizmatični pevec in kitarski virtuoz, leta 1990 odločil začeti solo kariero je bila usoda It Bites za več let zapečatena. Sredi 90-ih, ko so se ostali člani It Bites pridružili Dunneryu sredi enega izmed njegovih nastopov v Londonu, so ponovno začeli načrt za oživitev originalne zasedbe, ki pa je padla v vodo zaradi Dunneryevega prepolnega urnika povezanega z bivanjem v ZDA. Ostali člani so po ponovni oživitvi večjega zanimanja za art rock sklenili, da bodo nadaljevali brez njega in v svoje vrste povabili Johna Mitchella, svojstvenega kitarskega mojstra, občasnega pevca in trenutno deloholika brez primere v modernem progu, ki ga poleg obveznosti z matično skupino Arena veže še sodelovanje s skupinami in projekti kot so Blind Ego, The Urbane, Kino in John Wetton band, bil pa je tudi član originalne zasedbe vročih modernih neo progresivcev Frost*.
Z Mitchellom na mestu Dunnerya so se leta 2006 podali na uspešno poletno turnejo skupaj s kultnimi škotskimi neoprogresivci Pallas. Tale posnetek, ki izvira iz njihove zimske turneje iz istega leta, prikazuje na novo oživelo skupino, željno novih izzivov ter polno mladostnega zagona, ki ga je prinesel novi frontman. Mitchell je presenetljivo uspešno izpolnil izjemno težko nalogo nadomeščanja nekaterih dokaj zahtevnih vokalnih delnic medtem, ko bo Dunneryeve karizmo v studiu zelo težko nadomestil. Njegove inštrumentalne spretnosti kot enega izmed trenutno najbolj iskanih kitaristov seveda niso pod nobenim vprašajem in ne samo, da dosledno ujame originalne Dunneryeve pasaže in solaže temveč vnaša tudi nekaj svojih lastnih improvizacij. Tudi ostali trije, originalni člani na čelu s klaviaturskim virtuzom Johnom Beckom (ki je obenem tudi Mitcellov kamerad pri Kino), ki s svojimi aranžmaji skrbi za levji delež izvorne magije, so lahko rečem še vedno v izvrstni formi in zdi se kot, da se ne bi nikoli razšli. It Bites po pričakovanjih izvajajo večino svojih najboljših del iz vseh treh, prej omenjenih albumov. Že otvoritveni „Kiss Like Judas“ (Once Around The World) zveni kot, da skupina ni nikoli prekinila z nastopanjem. Mitchell se še posebno suvereno izkaže na delih iz albuma „Eat Me In St. Louis“, ki vsebuje največji večji delež kitarskih pasaž od vseh njihovih albumov kot je to v primeru emocionalne power balade „Leaving Without You“, ambientalne poslastice „The Ice Melts Into Water“ ter prog pop klasike „Still To Young To Remember“, verjetno njihovega najbolj znanega dela, ki je izšel tudi kot single. Vokalno je nekoliko manj prepričljiv na delih kot sta nalezljivo erotični zažigač „I Got You Eating Out Of My Hand“ (The Big Lad In Windmill) ter burleskni „Plastic Dreamer“ (Once Around The World) , ki sta popolna Dunneryeva otroka in zahtevata še dodatno mero vokalne karizme. Med izvedbami se znajde tudi popolnoma nova stvaritev, solidna power balada „Playground“, ki ponudi delni odgovor na to kakšna bo nova zvočna podoba It Bites. Prepoznavne Mitchellove nabrušene kitarske pasaže, kakršne so značilne tudi za njegov matični band Arena, združijo s svojim tradicionalnim, vesoljskim zvokom klaviatur in dramatičnimi inštrumentalnimi prehodi. Za večjo ponazoritev bom rekel, da gre za stvaritev, ki bo všečna vsem ljubiteljem Collinsovih Genesis ter nekaterih del Petra Gabriela in Raya Wislona, obeh nekdanjih pevcev omenjene skupine. Morda Mitcehllov najboljši trenutek in eden izmed vrhuncev posnetka predstavlja več kot 10-minutni neo progresivno usmerjeni „Old Man And The Angel“ (Once Around The World), kjer skupaj z ostalimi člani uspe prepričljivo pričarati izvorno magijo in nekatere precej zahtevne večglasne vokalne harmonije. No, če bi že izbral vrhunec posnetka bi verjetno izbral eno njihovih najlepših balad „You’ll Never Go To Heaven“ (The Big Lad In Windmill), kjer Mitchellovo petje dokaže, da mu ne manjka srčnosti medtem, ko plove med sanjskimi orkestralnimi aranžmaji in subtilnimi kitarskimi pasažami. Zaključek s pop metalskim „Calling All The Heroes“ (The Big Lad In The Windmill), ki ponudi odgovor od kod izvirajo nekateri power metalski aranžmaji ne bi mogel biti primernejši. Tisto, kar me je poleg dostojne izvedbe večine del, odlične produkcije in delujoče kemije med člani skoraj najbolj presenetilo je način kako zavzeto in energično publika sodeluje s skupino. Poleg burnih ovacij ob napovedih in zaključkih večine del, publika odpoje nekatere refrene tako energično kot, da bi bili It Bites redni gostje modernih radijskih lestvic in ne že skoraj pozabljena, kultna skupina, ki ji zvezde niso bile nikoli pretirano naklonjene.
Po tolikih sušnih letih in ne duha ne sluha o kakšni novi It Bites izdaji je tale koncertni posnetek okusna predjed pred njihovim prihajajočim novim studijskim albumom. „When The Lights Go Down“ je že prinesel nekaj delnih odgovorov, česa se lahko od skupine nadejamo v prihodnosti. Predvsem pa je odgovoril na to, da ni potrebno pretirano žalovati za Dunneryem saj se je Mitchell predstavil kot dostojna zamenjava in upravičil izkazano zaupanje ostalih članov. Zanimivo bo spremljati, kako bodo njegove ideje vplivale na njihovo novo studijsko podobo in ali bo zmogel ob siceršnji (pre) zaposlenosti z ostalimi skupinami motivirati ostale člane, da posnamejo moderen album s prepoznavnim It Bites zvokom. Prepustimo se presenetiti medtem pa se slinimo ob temle odličnemu in nostalgijo zbujajočemu posnetku.
Zasedba
John Mitchell – vokal, kitara
Dick Nolan – bas kitara
John Beck – klaviature, akustična kitara, spremljevalni vokal
Bob Dalton – bobni, spremljevalni vokal
Produkcija
John Mitchell & John Beck
Seznam skladb
1. Kiss Like Judas (5.40)
2. I Got You Eating Out Of My Hand (6.08)
3. Plastic Dreamer (4.14)
4. Leaving Without You (5.52)
5. Playground (5.27)
6. Old Man And The Angel (10.27)
7. The Ice Melts Into Water (7.23)
8. Still Too Young To Remember (5.58)
9. You’ll Never Go To Heaven (7.11)
10. Calling All The Heroes (8.36)
Trajanje albuma: 66:56
