Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Steely Dan
Založba: Revolution Records
Izid: year
Trajanje: 51:25
Ocena: 4/5
Nikoli ne reci nikoli več je tisti zlati pregovor, katerega je nekoč, že v svojih sivih letih, upoštevala celo njegova škotska visokost Sean Connery z nepričakovano reprizo vloge Jamesa Bonda. Do te pomembne realizacije pa je po večletnem premoru prišel tudi nerazdružljivi skladateljsko-inštrumentalni dvojec, sestavljen iz pevca/klaviaturista Donalda Fagena ter kitarista/basista Walterja Beckerja, katera sta se s „Two Against Nature“ po dvajsetih letih, kolikor jih je minilo od izida njunega zadnjega Steely Dan albuma „Gaucho“ (1980), vrnila v velikem slogu in dokazala, da navkljub dodobra osivelemu lasišču, še nikakor nista za staro šaro. Perfekcionistična tovariša sta pod imenom Steely Dan v sedemdesetih letih ustvarila serijo samih vrhunskih albumov, kateri so se ponašali z visoko prefinjeno fuzijo jazza, progresivnega rocka in pop rocka, obenem pa jih je kitila nenadkriljiva produkcija v domeni Garya Katza, zato so bila pričakovanja, kaj bo po tolikem času prinesel novi skupni izdelek, popolnoma pričakovano, izjemno visoka.
Prve korake pri obnovitvi legendarnega imena sta storila že leta 1993, med turnejo v podporo Fagenovega solo albuma „Kamakiriad“ (1993) s katerim je slednji dosegel enega izmed artističnih vrhuncev svoje kariere, a obenem doživel tudi precejšen prodajni neuspeh. Potem, ko sta najela glavnega kitarista, dodatnega klaviaturista, basista, spremljevalne pevke in pihalno sekcijo, sta se podala na izjemno uspešno turnejo. Ta je svoj vrhunec doživela s prvim uradnim Steely Dan koncertnim albumom „Alive in America“ (1995). Nekako ironično se zdi, da sta glasbena umetnika, ki sta večino svoje Steely Dan kariere, predvsem v drugi polovici sedemdesetih, zavračala koncertne nastope, na svoja zrela leta postala takšna koncertna navdušenca. Prav izjemen odziv publike na njune koncertne nastope je botroval odločitvi, da se po tolikih letih ponovno odpravita v studio in iz sebe iztisnete najboljše.
To se jima je na „Two Against Nature“ tudi posrečilo, čeprav nista uspela ustvariti še enega dragulja v seriji sofisticiranih Steely Dan mojstrovin in tako prvič v svoji karieri pokazala nekaj skladateljske ranljivosti. „Two Against Nature“ v marsičem nadaljuje uspešni slogovni recept s katerim sta zaslovela v sedemdesetih, se pravi, da se kompozicije odlikujejo s prefinjeno obliko jazz rock fusiona, znotraj katere je zaslediti tudi izobilje pop rockovske senzibilnosti, kot tudi krajših eksperimentalnih vložkov za dušo vseh prog rockovskih petičnežev. Posamezne skladbe so sicer nekoliko manj eklektične in ritmično razgibane od pretekle prakse, medtem ko je tradicionalnih jazzovskih fines kolikor si lahko srce poželi. To pot se večinoma držita lahkotnejših in počasnejših ritmov. Zato ni presenečenje, da je „Two Agianst Nature“ ritmično njun najbolj „zaspan“ album.
Temu nekoliko botruje tudi dejstvo, da je Fagen z leti nekoliko izgubil na svojem kameleonskem vokalnem razponu, a še vedno je to stari dobri mojster liričnega sarkazma, kateremu zlepa ne zmanjka karizme. Becker pa je kot kitarist do te faze svoje kariere še napredoval in odigral tudi večino najboljših solaž. Seveda sta tudi tokrat zbrala armado vrhunskih priložnostnih glasbenikov med katerimi izstopata legendarni bobnar Vinnie Colaiuta in kitarist Hugh McCracken. Pihalni aranžmaji in večdelne harmonije na klaviaturah in kitarah so, tako kot ponavadi, na zavidljivi ravni in po tej plati albumu ni moč ničesar očitati. Za produkcijo sta tokrat prvič poskrbela sama ter dokazala, da sta se od Garya Katza skozi leta naučila, kako se streže pretanjeni zvočni prefinjenosti.
Večina kompozicij tudi tokrat vsebuje Fagenov nepogrešljivi lirični cinizem na račun ameriške družbe. Lep primerek tovrstnega družbenega posmeha je že uvodni „Gaslightning Abbie“, katera pripoveduje o „zvestem“ možu, ki prek priležnice poskuša na nadvse nenavaden način, spraviti svojo žensko na rob njenih živcev. Lahkotna melodija na pihalih in klaviaturah je na eleganten način speljana čez duhovite funkovske ritmične vzorce. Na „What a Shame About Me“ s pomočjo raznolikega pihalnega duhovičenja in ženskih spremljevalnih vokalov nadaljujejo svoj prepoznavni zvokovni recept. Naslovna skladba je še en solidni jazz pop rocker s številnimi solističnimi vložki, medtem ko se ves čas ohranja ista osrednja melodija in ritem. „Janie Runaway“ je tipična Fagenova poetična posmehljivka, katera se odpre kot navidezno naivna in srečna ljubezenska skladba o dveh zaljubljencih. Nakar sčasoma ugotovimo, da je ženska polovica tega „idealnega“ para, se pravi Janie, vse prej kot zvesto in nedolžno dekle, saj se na skrivaj, kadar njenega „dragega“ ni doma, vdaja različnim seksualnim orgijam.
Zasanjani „Almost Gothic“ je barvita skovanka izjemne vokalne romantike in pihalnih aranžmajev iz najboljše tradicije barskega jazza. „Jack of Speed“ spada med izstopajoče stvaritve albume, saj vsebuje izjemno temperamentno pihalno sekcijo in erotično potencirano petje, tudi s pomočjo odličnih ženskih harmonij v refrenu, kar ga dela nadvse primernega za avto-radio predvajalnik. Funkovska ritmična zgibanka „Cousin Dupree“ je še en brezkompromisni obračun z ameriško lažno moralo v katerem naletimo na „urejenega“ mladeniča, kateri goji številne seksualne fantazije do svoje mlade sestrične. Pri tem seveda ne manjka Fagenov pobalinski vokal, katerega kar razganja od cinizma.
Tudi pri „Negative Girl“ ni potrebno biti genij, da ne bi razbrali posmehljivo zgodbo o pošteno zbeganem dekletu, ki se nekoliko preveč smili sama sebi. Zaključni „West of Hollywood“ pa je z več kot osmimi minutami pravcati jazz prog rock fusionistični ep in zagotovo najboljša stvaritev na albumu, kot tudi eden najboljših dosežkov njune kariere, s katerim sta dokazala, da imata na zalogi še dosti domišljije za ustvarjanje tehnicistično zahtevnih stvaritev s številnimi nepredvidljivimi preobrati. Zapeljivi pop rockovski refren sta na prefinjen način vpletla znotraj večdelnih jazzovskih harmonij in temperamentnih ritmičnih preobratov.
S „Two Against Nature“ sta stara mačka dokazala, da lahko tudi po dveh desetletjih od izida njunega zadnjega studijskega izdelka, uspešno kljubujeta vplivom narave na njune senzomotorične spretnosti ter ustvarita svež in izzivalen album. Album je kot celota zelo dober, a vendar ne na tako dovršeni ravni, kot njuni pretekli izdelki iz sedemdesetih, saj so tudi v njunem primeru leta zahtevala določen davek na skladateljsko domišljijo in Fagenove pevske sposobnosti. Kljub temu gre za enega najboljših povratkov v povesti popularne glasbe. Največje presenečenje pa je predstavljal izjemen komercialni uspeh tega izdelka, katerega se gotovo nista nadejala tudi v najbolj norih sanjah. V obdobju, ko se je množično poveličevalo glasbeno neoriginalnost in plastičnost, sta priredila pravcati čudež, ko sta na podelitvi prestižnih nagrad Grammy popolnoma deklasirala konkurenco ter prejela kar štiri glasbene nagrade Grammy, med drugim tudi za album leta, s čimer sta nekoliko zapoznelo prejela nagrado za življenjsko delo. Tako sta stara volka iz večnih antijunakov postala prava heroja, saj sta rešila čast dobre glasbe in prisolila krepko zaušnico lordu neglasbene abominacije Eminemu, kateri je veljal za velikega favorita.
Zasedba
Donald Fagen – vokal, klaviature
Walter Becker – kitara, bas kitara
Tom Barney – bas kitara
Ted Baker – klaviature
Jon Herington – kitara
Paul Jackson Jr. – kitara
Hugh McCracken – kitara
Dean Parks – kitara
Lawrence Feldman – klarinet, tenor saksofon
Amy Helm – piščal
Michael Hitchcock – trobenta
Michael Leonhart – trobenta, dirigent, wurlitzer
Lou Marini – alt saksofon
Chris Potter – alt saksofon, tenor saksofon
Jim Pugh – trombon
Roger Rosenberg – bas klarinet, bariton saksofon
David Tofani – saksofon
Keith Carlock – bobni
Leroy Clouden – bobni
Vinnie Colaiuta – bobni
Sonny Emory – bobni
Ricky Lawson – bobni
Michael White – bobni
Gordon Gottlieb – tolkala
Will Lee – tolkala
Daniel Sadownick – tolkala, cimbale
David Schenk – vibrafon
Steve Shapiro – vibrafon
Cynthia Calhoun – spremljevalni vokal
Mike Harvey – spremljevalni vokal
Carolyn Leonhart – spremlevalni vokal
Produkcija
Donald Fagen in Walter Becker
Seznam skladb
1. Gaslighting Abbie
2. What A Shame About Me
3. Two Against Nature
4. Janie Runaway
5. Almost Gothic
6. Jack Of Speed
7. Cousin Dupree
8. Negative Girl
9. West Of Hollywood
