Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Aristocrats, The
Založba: Boing!
Izid: year
Trajanje: 58:00
Ocena: 4.5/5
Mednarodna superskupina The Aristocrasts, katero tvorijo trije genialno-nori supervirtuzi v podobi angleškega kitarskega manijaka Guthrieja Govana (Steven Wilson, ex-Asia, GPS), ameriškega baskitarskega srboriteža Bryana Bellerja (Dethklok, Steve Vai, Dweezil Zappa) in nemškega bobnarskega vladarja Marca Minnemanna (Steven Wilson, Joe Satriani, The Mute Gods), se je vrnila s svojim tretjim studijskim dosežkom z naslovom »Tres Cabaleros« na katerem so se na naslovnici, ki je parodija tipične spletne video igre, kot tudi na skladbi »Smuggler S Corridor«, prelevili v mehiške poulične glasbenike.
Za nepredvidljive improvizatorske podvige in zvrhano mero zafrkancije vselej odlično razpoloženi The Aristocrats so že na prejšnjih dveh studijskih izdelkih, »The Aristocrats« (2011) in »Culture Clash« (2013), navdušili številne glasbene gurmane s svojo unikatno mešanico inštrumentalnega rocka, jazz fusiona, progresivnega rocka, heavy metala, avantgarde in komičnega absurda. Tako je tudi v primeru »Tres Caballeros«, kar pomeni, da je tudi na novem albumu v režiji genialnie trojice zaznati številne raznolike inštrumentalne elemente, ki bodo ob vrhunski produkciji všeč tako ljubiteljem supersoničnega jazz fusiona v stilu Return to Forever/The Mahavishnu Orchestra, oboževalcem tehnične dovršenosti na ravni Dream Theater, zaljubljencem v kitarsko struženje ala Steve Vai/Joe Satriani, častilcem nepredvidljive progrockovske eksperimentalnosti, značilne za King Crimson/UK in privržencem nagajive absurdnosti, kakršno je nekoč negoval nesmrtni Frank Zappa, eden izmed poglavitnih The Aristocrats glasbenih vzornikov.
Vsa ta kompleksnost, eklektičnost in dovršenost ter prilagajanje zelo različnim inštrumentalnim stilom je trem poskočnim velemojstrom svojih inštrumentov prinesla veliko podporo s strani vseh tistih glasbenih sladokuscev, ki od glasbenih virtuozov, poleg visokih tehničnih specifikacij, pričakujejo izdatno galono lucidnosti, spontanosti in duhovitosti, kar v idealni usklajenosti med vsemi tremi virtuozi veje iz vseh por The Aristocrats skladateljskega genija. Ob tem je na sleherni kompoziciji moč občutiti skladateljski pečat posameznega glasbenika, pri čemer so praviloma najbolj nore ideje tiste, ki so nastale v režiji Marca Minnemanna.
Tako kompleksnih kitariskih virtuozov kot je Govan je na tem svetu zelo malo, saj le malokdo lahko tako uspešno združuje toliko medsebojno različnih tehnik ter obenem uspešno meša srboritost ter subtilnost s čimer dokazuje, da lahko tudi kitarsko struženje zveni ušesom prijazno, če ga izvede glasbenik, kateremu je poleg tehnike pomembna tudi duša in lastni karakter. Minnemann je multiinštrumentalist in eden najbolj kompleksnih glasbenikov našega časa, vendar so njegov primarni inštrument bobni, kjer je preprosto nezaustavljiv pri svojih vratolomnih akrobacijah in demonstracijah izjemne ritmične eklektičnosti. Bellerjev pristop k igranju bas kitare je izjemno prodoren in obenem melodičen ter je s tem idealen za izjemno širok nabor žanrov, čeprav se zazna, da mojster izhaja iz jazzovske šole.
Vsaka kompozicija na »Tres Caballeros« je v medsebojni primerjavi popolnoma drugačna pustolovščina, kar velja že za uvodni supersonični katalizator »Stupid 7«, kjer The Aristocrats z nasršenimi kitarskimi pasažami, apokaliptičnimi bobnarskimi prehodi in jeznoritimi bas linijami demonstrirajo tudi svojo težkometalsko plat, medtem ko kljub relativno kratki dolžini skladbe še vedno ostane dovolj prostora za predrzno in predvsem duhovito improviziranje. Uvodni takti nabritega jazz fusion eksperimenta »Jack S Back« na trenutke zvenijo kot kakšna absurdna ritmična in kitarska parodija lika in dela Al Di Meole.
The Aritstocrats so se na »Tres Caballeros« očitno odločili, da bodo naslovi posameznih kompozicij parodija na mentaliteto in glasbeno sceno ameriškega srednjega zahoda, rednecke in mehiške tihotapce, zato ne presenečajo naslovi skladb kot so do kraja naviti »Texas Crazypants«, kjer Govanova kitara na trenutke zveni kot razdražena osa, medtem ko v ozadju odzvanja policijska sirena, progbluesrockovski hibrid »Zz Top« in country burleska »The Kentucky Meat Shower«, ki je svojim izjemno tekočim žanrskim prehajanjem in popolnoma ‚odklopljeno‘ kitarsko solažo nekaj najbolj norega kar so do zdaj ustvarili.
The Aristocrats so že na preteklih delih izrazili svojo nakonjenost do prašičev in tokrat so jim posvetili jazzfusion poslastico »Pig S Day Off«, eden izmed najbolj zanimivih trenutkov celotnega albuma, ki tudi zaradi kitarskega pristopa in številnih absurdnih trenutkov zveni kot nekaj iz zakladnice Franka Zappe in sicer iz obodbja albumov »Waka/Jawaka« (1972) ter »The Grand Wazoo« (1972). Manjka samo še ponorela pihalna sekcija.
Že prej omenjeni »Smuggler S Corridor«, ki je popolna glasbena odslikava naslovnice albuma, po atmosferi s svojim latino motivom nalašč spominja na mehiško banditsko sceno, kakršno ponavadi lahko vidimo v (stereotipnih) ameriških filmih ala ‚Desperado‘ ali na kakšen ‚kavbojski‘ motiv v izvedbi Ennia Morriconeja. »Pressure Relief« je spet nekoliko bolj subtilen, jazzfusionistični eksperiment na katerem The Aristocrats znova dokažejo, da se znajo vsake toliko časa med norim improviziranjem in ritmičnimi akrobacijami tudi ‚zaustaviti‘ in izgraditi nekatere nadvse prijetne melodije. Za veliki finale pa nabriti trio izvede še več kot enajstminutni »Through The Flower«, ki mine neverjetno hitro za kar poskrbijo predvsem inteligentne, subtilne in obenem izjemno duhovite improvizacije ter zvrhana mera ritmične nepredvidljivosti, tako da gre za popolno mojstrovino virtuoznega pefekcionizma.
The Aristocrats so na »Tres Caballeros« v popolnem inštrumentalnem pogonu, kar pomeni, da gospodje Govan, Beller in Minnemann na slehernem koraku navdušujejo s svojo improvizacijsko nebrzdanostjo, ritmično spontanostjo, skladateljsko lucidnostjo in nagajivim humorjem. Trojica velemojstrov vedno znova preseneča z norimi inštrumentalnimi idejami in še zdaj je komajda mogoče verjeti, da so se leta 2010, ko so prvič nastopili skupaj, zbrali po popolnem naključju, saj bi večina ob poslušanju pomislila, da skupaj igrajo že najmanj petnajst let. »Tres Caballeros« je brez dvoma eden izmed inštrumentalnih vrhuncev progresivnega rocka v letu 2015 v katerem bodo zagotovo brezmejno uživali vsi, ki prisegajo na najboljše in najbolj iskane glasbene virtuoze tega sveta.
Zasedba
Guthrie Govan – kitara
Bryan Beller – bas kitara
Marco Minnemann – bobni
Produkcija
The Aristocrats
Seznam skladb
1. Stupid 7
2. Jack’s Back
3. Texas Crazypants
4. ZZ Top
5. Pig’s Day Off
6. Smuggler’s Corridor
7. Pressure Relief
8. The Kentucky Meat Shower
9. Through the Flower
