Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Ayreon
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Trajanje: 89:54
Ocena: 4.5/5
Nizozemski multiinštrumentalist Arjen Anthony Lucassen, neumorni ‚pripovedovalec‘ epskih zgodb, je eden izmed večjih deloholikov v svetu progresivnega rocka/progresivnega metala, ki je najbolj zaslovel s svojim konceptualno usmerjenim projektom Ayreon, čeprav se mimogrede ukvarja še s kopico drugih, stranskih projektov kot so Star One, Guilt Machine, Ambeon in Stream of Passion. Ayreon so Lucassenov ‚otrok‘ že od ustanovitve leta 1995, ko so nastali kot čudovit ventil za njegovo zavzeto ustvarjanje ambicioznih rock/metal oper. Veliki poglavar od tedaj strumno bdi nad celotnim ustvarjalnim projektom v vlogi osrednjega glasbenika, producenta, skladatelja in povezovalca, medtem ko se ostali priložnostni glasbeniki z izjemo bobnarja Eda Warbya, ki je stalni Anthonyev sodelavec od leta 1998 dalje, ves čas menjajo. V tem času so Ayreon izdali lepo število bolj ali manj visoko čislanih konceptualnih rock oper na katerih se je izmenjala plejada vrhunskih glasbenikov, predvsem pa nekaterih najboljših pevcev v svetu rock glasbe.
Vse to je uspešno trajalo vključno do albuma »01011001 (2008)«, ko je Lucassen po njegovem izidu (navidezno) zaključil z Ayreon zgodbo, saj je imel občutek, da mu je nekako zmanjkalo pravega navdiha in ambicij za nadaljnje prepričljive rock operetne podvige. Kritike ob izidu »01011001« so bile resda večinoma pozitivne, toda veliko privržencev je tedaj družno ugotovilo, da je vse lepo in prav ter da je album v pričakovanih zvočnih okvirjih, vendar Ayreon nekako ne ponudijo več ničesar vznemirljivo osvežilnega, kar bi lahko še izdatno burilo poslušalsko domišljijo, tako kot je to neverjetno dobro uspevalo predhodnim mojstrovinam na čelu z »Into the Electric Castle« (1998) ter obema deloma »Universal Migrator« (2000) sage.
Lucassen je tudi sam priznal in oznanil, da se je glede Ayreon kreativno izčrpal. Zato se je odločil za petletni odmor. V tem obdobju se je posvetil drugim projektom na čelu s space rock/metalsko orientiranimi Star One, tako da je ostal na polno zaposlen, vendar je v njem ves čas tlela iskra, iz katere so Ayreon z novim albumom, pompozno naslovljenim »The Theory of Everything«, na novo vzplamteli. Premor se jim je bogato obrestoval, saj gre za aranžersko in ritmično, če že ne ambientalno gledano za najbolj kompleksno delo v njihovi celotni zgodovini, na katerem se vnovič nahaja precej globoko konceptualno sporočilo, katerega po pričakovanju posreduje imeniten nabor gostujočih pevcev.
Gospod Lucassen je na »The Theory of Everything« zbral do zdaj celo najbolj impresivno plejado glasbenikov iz sveta progresivnega rocka, saj na njem sodelujejo legende kot so kultni basist/pevec John Wetton (Asia, ex-King Crimson), klaviaturski čarodej Rick Wakeman (ex-Yes), kitarski velemojster Steve Hackett (ex-Genesis) ter še en legendarni klaviaturski genialec Keith Emerson (ELP). Tudi drugi, nekoliko mlajši glasbeni sodelavci, ki so to pot pustili svoj pečat, sodijo v elito največjih virtuozov, kar še posebno velja za klaviaturista Jordana Rudessa (Dream Theater), medtem ko so pevci Christina Scabbia (Lacuna Coil), Tommy Karevik (Kamelot), Micahel Mills (Toehider), Marco Heitala (Nightwish), JB (Grand Magus) in Sara Squadrini (Ancient Bard) visoko čislani med vsemi tistimi, ki aktivno spremljajo svet progresivnega metala. Zanimivo pa je, da Lucassena tokrat ni bilo med pevci, saj se je posvetil izključno inštrumentalnim in produkcijskim nalogam.
Po že ustaljeni in pričakovani Ayreon tradiciji na albumu poje več (tokrat natančno osem) različnih pevcev, ki vsi po vrsti igrajo različne like iz omenjenega koncepta; JB nastopa v vlogi Učitelja, Scabbia se je postavila v vlogo Mati, Wetton je (kako primerno) zaigral Psihiatra, Harevik je Vajenec, Mills je Oče, Hietala je Rival in Squadrani nastopa kot Dekle. Ob imenih takšnega kova, kjer večinoma prevladujejo legende progresivnega rocka, ni presenečenje, da je novi album nekoliko bolj progresivnorockovsko usmerjen v primerjavi s tršim predhodnikom »0101101«. »The Theory of Everything« je manj udaren od predhodnika, pa tudi inštrumentalov je tokrat več, kar ponuja priložnost za nekatere markantne improvizacije v režiji prej omenjenih glasbenih mojstrov. Nekaj, na kar so Ayreon že od nekdaj prisegali, pa so tudi pestri folk rockovski aranžmaji, ki temeljijo na številnih tradicionalnih inštrumentih ter razkošni simfonični interludiji, katerih je na »The Theory of Everything« zares v izobilju. Tudi pričakovane metalske kitarske eskapade ne manjkajo in se dobro dopolnjujejo s posameznimi orkestralnimi sekcijami.
Koncept »The Theory of Everything« tokrat ni znanstvenofantastična zgodba, kot je bilo običaj, če že ne pravilo na večini prejšnjih albumov, z izjemo »The Human Equation« (2004), kjer se je koncept dogajal znotraj človeških možganov, temveč je postavljen v realistični nasvet in deloma navdahnjen po filmih kot sta ‚A Beautiful Mind‘ ter ‚Rain Man‘, pa tudi po knjigi Štoparski vodnik po galaksiji. Obenem gre za popolnoma nov začetek konceptualne sage, glede na to da je »0101101« predstavljal konec originalne Ayreon zgodbe, ki se je med seboj dopolnjevala skozi več albumov.
Ta dvojni album, ki je razdeljen na štiri segmente/poglavja (Singularity, Symmetry, Entanglement in Unification), podobno kot večina prejšnjih Ayreon dosežkov, poslušalca že od prve sekunde vsrka v srčiko konceptualno-ambientalnega dogajanja in ga drži v šahu skorajda vse do konca, saj dolgočasnih trenutkov praktično ni. Skladb na albumu je zares ogromno, kar 42, čeprav so vse po vrsti pravzaprav sestavni deli štirih, ‚razkosanih‘ in več kot 20-minutnih epov, tako da je izbira različnih aranžmajev in slogovnih eksperimentov zares pestra in bo godila marsikateremu progrockovskemu gurmanu. Album je torej nujno treba poslušati kot celoto, zato je izbiranje razno raznih ‚favoritov‘ povsem nesmiselno.
Prepričljivo izmenjavanje moških in ženskih vokalnih linij je ves čas izjemno subtilno in nepretenciozno, kar se lahko nazorno sliši že na uvodnem »The Blackboard«. Naslovna skladba je epska stvaritev, razdeljena na štiri ločene dele in si zato zasluži posebno omembo. Že na prvem delu te ‚razkosane‘ suite, ki zveni kot bližnje srečanje Gabriel era Genesis in Yes, se lahko občuduje tudi vehementne virtuozne vragolije gospodov Hacketta in Wakemana. Na »The Teacher’s Discovery« je vse skupaj postavljeno v pentatoničnih lestvicah, kar v atmosfero vnaša pridih mistike. »The Teory of Everything« se odlikuje tudi po številnih folk rockovsko obarvanih interludijih, kar se lahko sliši že na izvrstnem »Progressive Waves«, kjer gospod Emerson poskrbi za nepozabno solistično orgijo na moog modularju.
Tudi redki mehkejši, power baladni trenutki kot je denimo »Quid Pro Quo«, izpadejo nadvse okusno, medtem ko keltsko mistiko vedno znova pričarajo stvaritve kot je pastoralna poslastica »Mirror Of Dreams«, kjer ne manjkajo tudi tradicionalne piščali. Tudi elektronskih vzorcev po zaslugi skladb kot je »The Visitation« med udarnimi kitarskimi frazami ni potrebno iskati s povečevalnim steklom. Na tretjem delu naslovne skladbe, še eni posrečeni fuziji prog metala in simfoničnega rocka, ki nastopi, ko se album že bliža koncu, pa se Ayreon na posebno imeniten način izkažejo kot pravi mojstri za kreiranje intenzivne ambientalne dramatike.
»The Theory of Everything« je morda celo najbolj zrel dosežek v dosedanji Ayreon diskografiji. To ni album, katerega bi lahko vsak poslušalec (in to velja tudi za dolgoletne privržence) osvojil zgolj po parih poslušanjih, temveč zahteva veliko potrpežljivosti in časa, kar pa se na koncu vendarle zelo bogato obrestuje, saj se ob vsakem poslušanju lahko odkrije in sliši nekaj popolnoma novega, prej še neodkritega, kar je morda še najboljši dokaz o njegovi osvežilni kvaliteti. Nekako od »Universal Migrator« sage dalje, ko so dosegli svoj ustvarjalni vrhunec, praktično nihče od Ayreon niti ne pričakuje in zahteva, da bi bili večni poroki glasbene inovativnosti, pa vendar je mojster Lucassen z nekaterimi sijajnimi idejami tokrat prav lepo presenetil vse tiste, ki so mislili, da je že popolnoma izčrpal svojo bogato zakladnico skladateljskih idej.
Zasedba
Pevci: (po vrstnem redu njihove vloge)
JB (Grand Magus) kot Učitelj
Sara Squadrani (Ancient Bards) kot Dekle
Michael Mills (Toehider) kot Oče
Cristina Scabbia (Lacuna Coil) kot Mati
Tommy Karevik (Kamelot, Seventh Wonder) kot Genij
Marco Hietala (Nightwish, Tarot) kot Rival
John Wetton (Asia, ex-King Crimson) kot Psihiater
Inštrumentalisti
Ed Warby (Hail of Bullets, Gorefest) – bobni
Rick Wakeman (ex-Yes) – klaviature
Keith Emerson (ELP) – klaviature
Jordan Rudess (Dream Theater) – klaviature
Steve Hackett (ex-Genesis) – glavna kitara
Troy Donockley (Nightwish) – žvižgi, piščali
Ben Mathot (Dis) – violina
Maaike Peterse (Kingfisher Sky) – čelo
Jeroen Goossens (Flairck) – flavta, bas flavta, pikolo, bambusova flavta, kontrabas flavta
Siddharta Barnhoorn – orkestracija
Michael Mills (Toehider) – irski bouzouki
Wilmer Waarbroek – spremljevalni vokal
Arjen Anthony Lucassen – električna in akustilna kitara, bas kitara, mandolina, analogni sintetizator, Hammond orgle
Produkcija
Arjen Anthony Lucassen
Seznam skladb
CD 1
„Phase I: Singularity“ (23:29)
1. Prologue: The Blackboard
2. The Theory Of Everything Part 1
3. Patterns
4. The Prodigy’s World
5. The Teacher’s Discovery
6. Love And Envy
7. Progressive Waves
8. The Gift
9. The Eleventh Dimension
10. Inertia
11. The Theory Of Everything Part 2
„Phase II: Symmetry“ (21:31)
12. The Consultation
13. Diagnosis
14. The Argument 1
15. The Rival’s Dilemma
16. Surface Tension
17. A Reason To Live
18. Potential
19. Quantum Chaos
20. Dark Medicine
21. Alive!
22. The Prediction
Dolžina: 45:00
CD 2
„Phase III: Entanglement“ (22:34)
1. Fluctuations
2. Transformation
3. Collision
4. Side Effects
5. Frequency Modulation
6. Magnetism
7. Quid Pro Quo
8. String Theory
9. Fortune?
„Phase IV: Unification“ (22:20)
10. Mirror Of Dreams
11. The Lighthouse
12. The Argument 2
13. The Parting
14. The Visitation
15. The Breakthrough
16. The Note
17. The Uncertainty Principle
18. Dark Energy
19. The Theory Of Everything Part 3
20. The Blackboard (Reprise)
Dolžina: 44:54
