Izvajalec: Duels
Založba: Nude Records
Izid: year
Ocena: 3.5/5
Duels je mlada angleška zasedba, ki je že zelo zgodaj v svoji karieri pridobila renome. Ni se ravno uvrščala na sam vrh lestvic, je pa zato dobila toliko večjo veljavo pri kritikih. Album The Bright Lights And What I Should Have Learned je njihov prvenec in že priča o veliki talentiranosti zasedbe, ki se je še uveljavljala. Od takrat so posneli še en album z naslovom The Barbarians Move In.
Ko sem zgoščenko dobil za recenzijo, sem pričakoval dokaj tipičen britanski pop rock izdelek, vendar sem že takoj na začetku dobil zaušnico in lekcijo, da ne smem nikoli prezgodaj sklepati, sploh pa ne preden se album sliši. Najprej me je presentila obširna raba mellotrona, ki se resda v popularni glasbi zadnje časa kar dosti uporablja (na primer Oasis), a ne tako zelo. Duels z mellotronom tvorijo tisto pravo zvočno kuliso, ki smo jo velikokrat lahko doživeli v sedemdestih. Nežen mellotron dobi še večje razsežnosti ob grobi kitari, ki ima precej tipičen brit pop zvok.
Duels je skupina nasprotij. Po eni strani znajo igrati čisto navadni britanski pop, in še to ne preveč prepričljivega, po drugi strani pa znajo z bolj psihadeličnimi predeli, kjer se v ozadju lepo pretaka mellotron, človeka impresionirati. A če se preveč navadiš na lepoto, te kaj kmalu lahko vrže po tleh, ko k mikrofonu stopi pevec s tipčnim brit pop vokalom (nadležen in dotikrat odpet skozi nos). A kakorkoli že, ta nasprotja delajo njim v prid. Vse te razne variacije in kombinacije so učinkovite in na koncu tvorijo zelo posrečen hibrid britanskega popa in psihadelične glasbe.
Med vzorniki skupine Duels se dostikrat omenjata predvsem dve imeni velikega svetovnega slovesa. To so namreč Pink Floyd in David Bowie. Za Floyde bi kvečjemu lahko rekli, da se opazi morda vpliv le iz zgodnjega obdobja, ko je bil član Syd Barrett, pa še to je vprašljivo, pri Bowieju so podobnosti nekoliko večje, čeprav je bil Bowiejev slog bolj inteligenten in vseobsegajoč.
Duels so solidni glasbeniki, a nič več kot to. Igrajo tako dobro kot je potrebno. Svoje omejitve znajo izkoristiti sebi v prid. Ustvarjajo glasbo, ki se zdi prava in ne preveč umetna in mislim, da je to najpomembnejše. V ospredju je kitara, ki je precej groba, a z dodatkom akustične se vtis še popravi. Pomembne so tudi klaviature, kjer prednjači starinski mellotron, klaviaturistka pa ne skopari niti z drugimi (predvsem nekateri deli s klavirjem so zelo lepi). Ritem linija je močna in nudi dobro osnovo, medtem ko je vokal takšnega kot bi od Angležev pričakoval – sprva se zdi nadležen, a ko se nanj navadiš, ga lahko celo vzljubiš.
Duels ni kaj očitati. Ustvarili so izdelek, ki ga ne slišiš vsak dan. Na prvi pogled se zdi kombinacija britanskega pop rocka s psihadelično glasbo nekoliko čudna in nedoumljiva, a deluje. Album lepo teče in glasba se ti na koncu le zasidra v spomin in mirno si lahko rečeš, da je izkušnja bila vsekakor zadovoljiva.
Zasedba
Jon – vokal
Jim – kitara
Katherine – klaviature
Jon – bas
James – bobni
Produkcija
James Ford
Seznam skladb
1. Brothers & Sisters
2. Things
3. Potential Futures
4. The Slow Build
5. The Monsters Are Loose
6. Animal
7. What We Did Wrong
8. Pressure on You
9. Young Believers
10. Once in the Night
11. Taxi Song
