Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Turner, Frank
Založba: Polydor Records
Izid: year
Trajanje: 50:20
Ocena: 4/5
Frank Turner je zanimiv falot. Potem, ko se je, kot bivši član post hardcorašev Million Dead leta 2005 odločil za samostojno kariero v katero je vstopil kot kantavtor, ki je prvine svoje punk preteklosti združil z vsebino glasbene folk tradicije Britanskega otočja, je njegova priljubljenost pričela eksponencialno naraščati. Očitno je ciljna figura druženja dveh žanrsko sicer jasno ločenih glasbenih elementarnosti danes učinkujoča formula, ki veže nase tako ljubitelje Frankovih punkovskih korenin, ki se stapljajo s hardcore, celo pop vzmetnicami, obenem pa jih privlači nebrzdani veseljaški razmah britanskega folk melosa. Od tod ne čudi smiselnost Turnerjevega povezovanja v skupne turneje s priljubljenimi folk punk »veslonožci« Flogging Molly ter Dropkick Murphys.
Trenutek, ki je zasukal Turnerjevo kariero strmo navzgor je bil »anglofilno« patriotsko naravnani predhodnik novega albuma, imenovan »England Keep My Bones« (2011). Z njim je Turner vidno zamešal štrene lestvic aktualnih albumskih izdaj Velike Britanije in prodal izdelek v več ko 100.000 izvodih. Njegov samostojni koncert na Wembleyskem stadionu je le potrditev katapultnega odstrela tega izvajalca v ligo komercialne uspešnosti. Novi album je peti po vrsti in zanj lahko rečemo, da je »Tape Deck Heart v izpovednem smislu povsem nova štorija. Gre za osebno izpovedno delo, na katerem je Turner še izdatneje pilil svojo organsko akustično konfekcijo aranžiranja. Jasno mu je namreč, da je moč sporočil v poeziji on čustveno podoživeti izvedbi vokala, vselej tolik bolj intenzificirana in poglobljena, kolikor bolj »mehkeje« podrejaš karakteristike glasbene spremljave pristno organski barvni paleti zvočne krajine. Seveda ni to za Turnerja nič novega, ko nanese beseda na pretekli opus, vendar pa ni težko občutiti, da je to pot Turner še posebej pretkano in poglobljeno gradil na zgoščini organske zvočne krajine. Še posebej zavoljo izdatne magnifikacije danega glasbenikovega stanja emocije.
Levji delež k izredni plastovito stkani zvočni okusnosti tega izdelka, ki je plod dejstva, da je Turneje z njim, kot kantavtor in glasbeni umetnik, zrasel in dozorel še stopničko više, pa je prispevalo pretanjeno uho perfekcionizma producenta Richa Costeya. Kompaktnost sicer jedrnate iztočnice aranžiranja, veže kot magično lepilo izredna zgoščina zvočno pretkanega kontrastiranja posameznih gradnikov, ki gradijo . Turner je odpel celo po več ducat liniji vokalov za eno in isto skladbo. Raba pestre palete klaviatur retro-zvočne komponente, pa daje izdelku tudi nek moment nostalgičnosti. Navkljub dejstvu da gre za prvi Turnerjev album posnet v ZDA, tega niti ni občutiti. Ohranja tradicionalni otoški zven!
Domet povprečja ameriške »pameti« v zaznavanju glasbene umetnosti bi temu albumu brez oklevanja prilepil predznak »Parental Advisory«. Frank Turner namreč ni mož, ki bi znal ali želel ovijati svoje življenjske izkušnje v sočnost metafor. Turner je neposreden podajalec sporočil. Našpičenega jezika. Vsakršni okraski so odvečni in nepotrebni. Ker pa je Turner tipični otočan, nikakor ne čudi spoznanje, da je vsa ta neposrednost ovita v tipičnost otoškega črnega sarkazma. Obenem pa ohranja Turner pri vsem tem odprt konec. Oziroma dopušča možnost da se vse stvari v življenju zaključijo s srečnim koncem.
Punk rock moment, ki kliče po absolutnem odklopu in žur momentu, v Four Simple Words in Polaroid Picture, izvablja nekaj Foo Fighters adrenalina, pa čeprav sta si skladbi kot kopmpoizicii različni. Prva skladba je punkersko navita, medtem ko je v drugo enakovredno vtkan moment melanholične zazrtosti.
Turner je enkraten interpret. Podoživet kar se da in skladbe se šibijo od stvarnosti skozi podoživrto podajanje emocij v skladbah. Posebej ganljiva je v tankočutnem podajanju verzov tudi The Fisher King Blues, medtem ko zaradi opisanih karakteristik izjemne Turnerjeve interpretacije, v skladbi Anymore zadošča pravzaprav zgolj njegov vokal, v skorajda »a capella« režiji Akustika je v spremljavi popolnoma zvočno pritajena in komaj slišna.
Turnerju je uspelo dostaviti s »Tape Deck Heart« izredno lep in barvit izdelek modno atraktivnih karakteristik združevanja folk elementov, ki je tipično za britansko otročje, temu pa je odločno pripet alternativni rockovski mooment, kateri vnaša oprijemljivo rockovsko vibracijo. Album se šibi od organskosti in odličnega zvoka, kar je plod vrhunske produkcije in zvočnega loščenja aranžmajev. Album zaključi rahločutna baladno zazrta, a navkljub temu »anglo-buditeljska« Broken Piano skladba, ki jo okarakterizira kombinacija antemične zveličanosti – svečanosti ter tisti prepoznavni dotik tesnobe in melanholije, ki je značilen le za izvajalce Britanskega otočja. Skladba poglablja izpovedni art domet ustvarjalnega opusa Franka Turnerja. Album je poseben tudi po tem, da njegova izpovedna globina skozi dobrih 50. minut nenehno narašča. Tista začetna banalnost, celo jeza in občutek osebne naplahtanosti, postopoma izginja, nadomešča pa ga pozitivna misel kljubovanja in vztrajanja na svoji poti. Gre za album v katerem se »izgubljena duša znova najde« ter po »brodolomu« zastavi nov življenjski smisle, ki mu lahko ciljno sledi in znova raste, kot individuum. Album boste zato lahko dlje časa glodali in odkrivali njegove lepote in posebnosti! Kot se za pravi kantavtorski album tudi spodobi. Možne so vzporednice z deli Ryana Adamsa.
»Tape Deck Heart« je album, ki je nastal skozi kaskado bridkih življenjskih izkušnje Franka Turnerja, ki pa jih mož sprejema z odprtim srcem, kot učne lekcije in naznanja da je ni ovire, ki je ne bi mogla pozitivna vera vselej nadvladati. Ni težko zaključiti, da je Frank Turner spravil od sebe do tega dne zvočno in aranžersko najbolj definiran in zrel album svoje kariere. To pa velja tudi za njegovo poezijo, ki se v svoji odkritosrčno osebni izpovedi mestoma še posebej iskreno dotakne poslušalca.
Zasedba
Frank Turner – vokal, kitara, spremljevalni vokal
Ben Lloyd – kitara, spremljevani vokal, „šundr“ in bobni na skladbi št. 12
Tarrant Anderson – bas kitara, spremljevalni vokal, bobni na skladbi št. 12
Matt Nasir – klavir, klaviature, mandolina, ksilofon, spremljevalni vokal, bobni na skladbi št. 12
Nigel Powell – bobni, tolkala, snemalnik, spremljevalni vokal
SODELUJOČI GLASBENIKI:
Rich Costey – kitara na skladbah št. 1. in 9., spremljevalni vokal na skladbi št. 7
Elle King – banjo na skladbi št 3.
John Hill – „soundscapes-i“ na skladbi št. 3
Chris Trovero – spremljevalni vokal na skladbi št 7
Scott Keys – spremljevalni vokal na skladbi št 7
Deena Keys – spremljevalni vokal na skladbi št 7
Samantha Keys – spremljevalni vokal na skladbi št 7
Chris Kasych – spremljevalni vokal na skladbi št 7
Ben Hallett – spremljevalni vokal na skladbi št 7
Produkcija
Rich Costey
Seznam skladb
1. Recovery (3:28)
2. Losing Days (3:32)
3. The Way I Tend To Be (3:41)
4. Plain Sailing Weather (4:01)
5. Good & Gone (3:50)
6. Tell Tale Signs (4:12)
7. Four Simple Words (4:56)
8. Polaroid Picture (3:43)
9. The Fisher King Blues (5:00)
10. Anymore (3:09)
11. Oh Brother (4:18)
12. Broken Piano (5:30)
