Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: IQ
Založba: Giant Electric Pea
Izid: year
Trajanje: 102:31
Ocena: 5/5
Britanski neo-prog rockerji IQ so leta 1997 izdali svoj najbolj ambiciozni studijski projekt z naslovom »Subterranea«, prelomni album s katerim so se dokončno izstrelili v ligo najboljših v svojem poslu. Ta dvojna konceptualna mojstrovina je bil eden izmed vrhuncev njihove kariere ter obenem eden izmed najboljših progresivnorockovskih albumov, ki so izšli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. IQ so bili med snovanjem »Subterranea« opogumljeni z izjemno pozitivnim odzivom, ki ga je med privrženci in kritiki prejel njihov ‚povratniški‘ album »Ever« (1993) na katerem se je v studiu prvič predstavila bržkone najbolj priljubljena verzija banda. Tvorec »Subterranea« besedil in relativno kompleksnega koncepta za katerega je dobil navdih po resničnem dogoku iz 19. stoletja, ko se je pripetil slabo raziskani incident povezan s skrivnostnim Casperjem Hauserjem, je bil karizmatični pevec Peter Nicholls, ki je ob kitarskem mojstru in producentu Mikeu Holmesu ter klaviaturskemu veljaku Martinu Orfordu tvoril jedro skupine, medtem ko je sanjska ritem naveza, sestavljena iz baskitarskega korenjaka Johna Jowitta in vsestranskega bobnarja Paula Cooka, IQ vlak z nezmanjšano hitrostjo poganjal naprej proti novim ustvarjalnim uspehom.
»Subterranea« koncept je precej dramatičen in v skladu z intenzivno atmosfero, ki zaznamuje celoten album. Seveda mu ne primanjkuje družbene kritike, kar je značilno za Nichollsova pogostokrat globoka in socialnozavedna sporočila. »Subterranea« pripoveduje nenavadno zgodbo o neimenovanemu protagonistu, ki je bil poskusni zajček nekega skrivnostnega eksperimenta. Neznani možakar je bil hermetično izoliran v laboratoriju, brez slehernega stika z zunanjo okolico, pri čemer so mu med eksperimentom namerno oslabili čutila. Nikoli ni povsem razjasnjeno ali je uspel na lastno pest pobegniti iz laboratorija ali so mu to namerno dovolili njegovi ječarji. V vsakem primeru je skrivnostna organizacija, ki je izvajala eksperiment, spremljala vsak njegov nadaljnji korak v zunanjem svetu. Za osebo z okrnjenimi čutili je prvi stik z zunanjim svetom predstavljal velik šok, saj je kar naenkrat začel na hitro ‚vpijati‘ vse kar je zagledal, zavohal, slišal, okusil in se dotaknil. Po tovrstnem stanju pretirane evforije je najprej v nekem parku naletel na skupino brezdomcev, katerim se je začasno pridružil v življenju pod milim nebom. Njegovo druženje z družbenimi izobčenci ne traja dolgo, saj ga hitro odkrije nek neimenovani verski kult, ki ga želi izkoristiti kot lahek plen za svoje mahinacije. Neimenovani verski kult mu želi oprati možgane, vendar se protagonist temu upre in jim pobegne. Medtem spozna dekle po imenu Maya v katero se zaljubi, pri čemer je naklonjenost obojestranska.
Toda ravno tedaj, ko začneta načrtovati skupno prihodnost, Mayo ugrabijo in njune sreče je nenadoma konec. Večina razlagalcev koncepta domneva, da so jo ubili isti ljudje, ki so nad protagonistom izvajali zlovešči eksperiment. V tem trenutku, ko se mu podre celoten svet, se zave, da ga nekdo nadzoruje. Protagonist uspe odkriti osebo, ki mu sledi na vsakem koraku, toda preden ga ubije od njega uspe izvesti ime vodje eksperimenta (Mockenrue). Temu sledi kratko obdobje duševne pomirjenosti, ko se protagonist zapre v lasten um, preden sledi nagel povratek v kruto realnost. Z novim spoznanjem, da je del skrivnostnega eksperimenta, se odpravi na sled za svojimi mučitelji, pri čemer si nadene lažno identiteto. Sčasoma mu uspe ubiti nekaj agentov, ki ga zasledujejo in se uspe približati resnici. Med drugim ugotovi, da ni edina oseba nad katero se izvaja eksperiment in da imajo ostali poskusni zajčki prav tako vtetoviran poseben, skrivnosten simbol, ki v resnici ni nič drugega kot IQ logotip.
Medtem neimenovani protagonist čedalje bolj spoznava, da je resnično življenje veliko težje od tistega, ki ga je poznal prej, ko je bil v laboratoriju odrezan od zunanjega sveta. Žrtve eksperimenta se sčasoma povežejo med seboj ter se uprejo svojim mučiteljem, vendar jih slednji prelisičijo ter zažgejo vse dokaze o poskusih. Protagonist se naposled sooči z vodjo eksperimenta Mockenruejem, pri čemer ostane edini, ki preživi. V opustošenem prostoru, kjer je ostal popolnoma sam, nenadoma zavrne, da bi se vrnil nazaj v resnični svet in se odloči za prostovoljno samoizolacijo s čimer se zaključi konceptualni krog in se zgodba vrne na začetek. Protagonist ponovno dobi amnezijo in si sredi neznanega prostora želi ostati na varnem v popolni izorliranosti od zunanjega sveta.
Nasplošno so IQ na »Subterranea« naredili izjemen zrelostni korak naprej, kar se tiče zvočne sofisticiranosti. Nekateri so jih sicer kritizirali, da je »Subterranea« nekakšen poskus, da bi posnemali prav tako dvojno Genesis konceptualno mojstrovino »The Lamb Lies Down On Broadway« (1974), ki je nekoliko vplivala na Nichollsova besedila, vendar sta oba albuma glasbeno in tudi konceptualno popolnoma različna. »Subterranea« je celo eden izmed tistih IQ albumov, kjer je zvočni vpliv Genesis, kljub Nichollsovi glasovni sorodnosti s Petrom Gabrielom, manj očitna kot ponavadi. Po drugi strani pa se ponekod čutijo tudi rahli Pink Floyd vplivi, kar je sicer pri večini ostalih IQ albumih redkost.
Skladbe so inteligentno aranžirane in se med seboj odlično dopolnjujejo tako, da na prepričljiv način povezujejo celoten koncept. Otvoritveni inštrumental »Overture«, ki naglo ustvari intenzivno atmosfero, se odpre s kratko improvizacijo, čemur sledi udaren prehod v dinamično sekcijo s številnimi dramatičnimi kitarsko-klaviaturskimi harmonijami. Na »Provider« prvič zablesti karizmatični Nicholls, ki posrečeno predstavi emocionalno stanje neimenovanega protagonista, kateri se je prvič v življenju začel zavedati okolice okoli sebe. Naslovna skladba, ki se je hitro uvrstila na seznam najbolj priljubljenih IQ koncertnih izvedb, predstavlja prvega izmed vrhuncev albuma. V ospredju je melodični aranža s kompleksnimi harmonijami med kitaro in klaviaturami, ki doživi klimaks v epskem refrenu. Ta imenitna kompozicija nazorno demonstrira, kako veliko zvočno evolucijo so IQ, ki so enako prepričljivi na kratki in daljših stvaritvah, prehodili od svojih razburkanih začetkov v osemdesetih.
»Sleepless Incidental« je samo eden izmed številnih mračnih trenutkov na albumu. Nicholls s svojim otožnim pevskim prestopom ustvarja nepozabno dramo, medtem ko Holmes s svojimi težkorockerskimi pasažami dodobra segreje napeto vzdušje. Kompleksne bas linije v navezi z ognjevitimi bobnarskimi prehodi dodobra razgibajo čedalje bolj temačen ambient, katerega še povečajo Orfordove orglarske pasaže. »Failsafe«, druga najdaljša skladba na albumu, vsebuje uvodni trdorockerski rif, katerega se ne bi sramoval niti Ritchie Blackmore, čemur sledijo nadvse okusne kitarsko-klaviaturske harmonije, ki močno spominjajo na klasične Genesis. Po inštrumentalnem uvodu nastopi nič manj dramatični vokalni del ter številni razburkani prehodi s čimer IQ ves čas ohranjajo neverjetno atmosfero. »Speak My Name« je spodobna power balada z lepimi klavirskimi aranžmaji in kot celota kar prekipeva od pozitivističnega vzdušja. »Tunnel Vision« je precej ‚tradicionalistična‘ IQ kompozicija z mračnim ambinetom, pompoznimi simfoničnimi aranžmaji, nasršenimi kitarskimi pasažami in melodramatično pevsko predstavo ob kateri grejo mravljinci po telesu.
»Infernal Chorus« vsebuje počaso izgrajevanje drame, kjer vladajo preteče kitarske fraze in jeznoriti pevki pristop na račun protagonistove neutolažljive jeze ob izgubi dekleta. »King Of Fools« s stopnjevanjem napetosti na trenutke spominja na glasbo za vikotrijansko grozljivko za kar so zaslužni številni srhljivo zveneči efekti na klaviaturah. Umirjeni »The Sense Of Sanity« predstavlja nadvse zanimiv eksperiment, saj vsebuje sproščujoče zvoke ksilofona, ki ustvarijo izjemen kontrast glede na nedavno turobno ozračje, ki je zavladalo med protagonistovim srdom. Slednji se v tem trenutku odloči raziskati resnico in maščevati svojim skrivnostnim mučiteljem. Tu Nicholls ubere svoj najbolj eterično in spokojno zveneči pevski pristop ter ključno pripomore k dvigujočemu ambientu. »State Of Mine«, ki predstavlja zaključek ‚prvega poglavja‘, je dinamični, simfonični inštrumental, ki zaradi večdelnih harmonij med klaviaturami in kitaro precej spominja na klasične Genesis.
Drugi disk se odpre z inštrumentalom »Laid Low«, ki vsebuje melanholične klavirske aranžmaje in kitarsko solažo, čemur sledi nenadni prehodu v udarni »Breathtaker«, ki je še ena izmed tistih ključnih »Subterranea« kompozicij, ki zgodbo premaknejo skozi naslednjo dramatično poglavje, medtem ko band ustvari nepozabno atmosfero sredi katere se ves čas nekaj dogaja. Nicholls je vnovič fenomenalen pri svojem pevskem vživljanju v protagonistovo vlogo, medtem ko Orford v srednjem delu poskrbi za prebrisano sintetizatorsko solažo. »Capricorn« je zanimiv dosežek že zato, ker vsebuje nabrite saksofonske pasaže, ki mu dajejo rahel jazzovski prizvok tako, da se poleg vplivov Genesis čuti tudi nekaj Steely Dan pridiha. »The Other Side« je ganljiv inštrumental s številnimi eterično zvenečimi ambientalnimi zavesami.
»Unsolid Ground« je spet nekoliko kompaktnejši dosežek z melodičnim osrednjim aranžmajem, sproščujočim ritmom in lepim refrenom, ki bi morda imel v neki drugi eri celo potencial za komercialni uspeh. »Somewhere In Time« se odpre kot otožna balada, medtem ko se Nicholls vnovič odlično prestavi v vlogo ‚mučenca‘, ki želi resnici priti do dna. Temu sledi obvezni zaplet, kjer zavlada mogočno ozračje z razkošnimi simfoničnimi aranžmaji in inteligentnimi časovnimi prehodi. Tu se vnovič izkaže sanjska ritem linija. »High Waters« je dramatična klavirska balada, ki je nekakšna uvertura v epski finale, pri čemer je potrebno izpostaviti Holmesovo briljantno, srce parajočo kitarsko solažo.
Čisto na koncu albuma pa se nahaja njegov ‚magnum opus‘, epska poslastica »The Narrow Margin«, ki je dolga točno dvajset minut (niti sekunde manj, niti sekunde več) s čimer po dolžini dosega tradicionalni standard progresivnorockovskega superepa. No, visok standard dosega tudi po kvaliteti, saj gre za do tedaj najbolj ambiciozno kompozicijo v IQ zgodovini, katero so kasneje po kvaliteti, dramatičnosti, sporočilnosti in kompeksnosti presegli samo še z nepozabnim »Harvest of Souls« (»Dark Matter«, 2004), bržkone najboljšo stvaritvijo svoje dosedanje kariere. Umirjenenemu uvodu sledi prehod v pozitivistično sekcijo s prepoznavnimi IQ prvinami, kjer ne manjka dramatičnih ritmičnih preobratov, vokalne teatralnosti, šelestečih klaviaturskih pasaž, dinamičnih kitarskih fraz ter kompleksnih ritmičnih menadrov, ki poslušalca popeljejo na nepozabno zvočno dogodivščino. Inštrumentalne sekcije so ves čas izjemno bogate, inteligentne, razgibane in polne epskega zanosa tako, da dolgočasnih trenutkov, kljub spoštljivi dolžini kompozicije, ni moč zaslediti. Vzdušje, ki na trenutke zveni kot nebeško razodetje, pa je prav posebno poglavje zase in je vanj strnjeno bistvo celotnega koncepta ob čemer se uspešno sklene pripovedni krog.
IQ so z dvojno mojstrovino »Subterranea« ustvarili enega izmed vrhuncev svoje razburkane kariere ter obenem enega izmed ključnih konceptualnih albumov neo-progresivnega rocka. »Subterranea« je namreč ena izmed tistih ‚večnih‘ klasik, katere lahko poslušalec vsakič z užitkom posluša, pri čemer bo v glasbi vsakič odkril nekaj novega, medtem ko je koncept dovolj globok, da njegova sporočila ne izpadejo votlo, čeprav ni tako unikaten ali kompleksen kot so bili denimo nekateri koncepti iz zlate ere progresivnega rocka. Obenem je »Subterranea« z odliko prestal test časa in IQ dodal dodatno energijo za prihodnje, nič manj navdušujoče podvige.
Zasedba
Peter Nicholls: glavni vokal
Mike Holmes – kitara
Martin Orford: klaviature, spremljevalni vokal
John Jowitt – bas kitara, spremljevalni vokal
Paul Cook – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIK:
Tony Wright – saksofon
Produkcija
Mike Holmes
Seznam skladb
CD 1: (52:22)
1. Overture (4:38)
2. Provider (1:36)
3. Subterranea (5:53)
4. Sleepless Incidental (6:23)
5. Failsafe (8:57)
6. Speak My Name (3:34)
7. Tunnel Vision (7:24)
8. Infernal Chorus (5:09)
9. King Of Fools (2:02)
10. The Sense In Sanity (4:47)
11. State Of Mine (1:59)
CD 2: (50:09)
1. Laid Low (1:29)
2. Breathtaker (6:04)
3. Capricorn (5:16)
4. The Other Side (2:22)
5. Unsolid Ground (5:04)
6. Somewhere In Time (7:11)
7. High Waters (2:43)
8. The Narrow Margin (20:00)
