Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: White Widdow
Založba: AOR Heaven Records
Izid: year
Trajanje: 37:44
Ocena: 3/5
Po treh izdanih albumih med letoma 2010 in 2014, so se avstralski AOR revitalisti White Widdow varno usidrali v nedrjih preverjene glasbene recepture, s katero so prepričali ljubitelje melodičnega rocka in AOR glasbe. Ne glede na to, da so sicer vseskozi silno spretno in na moč všečno pogrevali »staro župo« skupin, ki so postavile v osemdesetih AOR na noge. Vendar se mora vsaka takšna zgodba nekje zaključiti, v kolikor si ne postavljaš artističnih izzivov s katerimi zoriš. Fantje sicer ohranjajo vso podjetnost, pridnost, zavzetost! Spravili so skupaj torej četrti studijski album »Silhouette«. Vendar je ponavljanje že preizkušenih in uporabljenih trikov postala preočitna stalnica.
Skladbe delujejo, kot bi poslušal en in isti refrenski napev. Non-stop. Le nekoliko drugače prepakiran. Od skladbe do skladbe. Še več. Bend je v silni želji po doseganju ultra-melodične nalezljivosti, refrene ponavljal v multiplih repeticijah. To seveda zmoti, skladbe pa so posledično predolge, pa čeprav meri album v celokupni izmeri skromnih 37 minut in 44 sekund.
Prav tako preseneča »Silhouette« tudi po tem, da, ko primerjaš zvok novega albuma z vsemi tremi predhodniki, prinaša mehkejšo produkcijo. Na albumu »Silhouette« stopajo v prvi plan vokali in multiple vokalne harmonije, ki so podprte tudi z rabo vokoderja (refrenski napevi) ter presenetljivo sintetizatorji, ki znova povzemajo zvočno kulturo osemdesetih v najstrožjem pomenu te besede. Kitare so se v riffih znotraj produkcije nekoliko potuhnile, še vedno pa v »mid-eight« pasažah poskrbijo za nekaj na moč iskrivo markantnih trenutkov mojstrskega soliranja. Nemara albuma ne bi smel producirati Xavier Millis, ki je sicer klaviaturist skupine. Mogoče so ravno zato dobile klaviature rahlo pobudo v gradnji zvočne slike albuma.
Žal kot že omenjeno, so si skladbe (v komponističnem oziru) preveč podobne med seboj. Lovijo melodično »čiste« linije, temeljene v srednje intonančnih legah, kjer so pravzaprav sintetizatorji v kombinaciji z vokalnimi harmonijami znotraj AORovskega žanra od vselej najbolje funkcionirali. Načeloma albumu popolnoma nič ne manjka. Nasploh, če se z White Widdow preko „Silhouette“ prvič srečujte. V tem primeru in seveda ob predpostavki, da ste vnet privrženec AOR glasbe, vam bo ta album postal hipoma nepovratno všeč.
Zavzeta rekapitualcija zvočnega karakterja kakršen je vladal v osemdesetih znotraj tega žanra, s katerim so skupine osvajale vrhove glasbenih lestvic, potencira občutek, da so skladbe med seboj zelo podobne druga drugi (preveč podobne med seboj). Bend bo moral v prihodnje ali narediti daljšo pavzo, ali pa preseči past v kateri je ujet, tako da si postavi nov artistični izziv ter tako razgiba svoj izrazno glasbeni značaj. Najmanj s takšno produkcijo v kateri bodo znotraj vodilnih fraz kitare učinkovito „grabile“. Samo-repliciranja je tokrat preveč in to pač zmoti.
White Widdow – Surrender My Heart (uradni video):
Zasedba
Jules Millis – vokal
Enzo Almanzi – kitara
Xavier Millis – klaviature
Ben Webster – bas kitara
Noel Tenny – bobni
Produkcija
Xavier Millis
Seznam skladb
1. Stranded
2. Surrender My Heart
3. Living For The Night
4. Last Chance For Love
5. Wild At Heart
6. Damage Is Done
7. Game Of Love
8. Smile For The Camera
9. Waited
10. Sleeping With The Enemy
