Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Royal Hunt
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 44:08
Ocena: 3.5/5
„Show Me How To Live“ je album, ki so ga Royal Hunt neverjetno hitro spravili skupaj. Po manj kot dveh letih, ki so se odvrtela od izdaje predhodnika „X“. V letu 2011 je skupina opravila kopico koncertov na kateri je izvajala material izključno s prvih štirih studijskih albumov. Seveda sodi v ta četvorček tudi njihov najbolj prepoznavni album iz leta 1997 imenovan „Paradox“. Ta turneja je bila posebna še po eni potezi. Velikim zahtevam oboževalcev skupine po tem, da se vrne v zasedbo Američan D.C. Cooper, ki je prispeval vokale za albuma „Moving Target“ (1995) in „Paradox“ (1997), je veliki šef skupine Andre Andersen le popustil. D.C. Cooper je bil torej vpoklican za to turnejo. Ob tem pa je Mark Boals ohranil status uradnega Royal Hunt vokalista.
Seveda pri tem ni ostalo. D.C. Cooper se je kasneje znova permanentno pridružil Royal Hunt, zasedba pa je pohitela s snemanjem novega albuma. Na njem je obljubila vrnitev h svojemu klasičnemu zvoku, ki je zaznamoval tudi album „Paradox“. Torej vse v skladu z zahtevami in po okusu najbolj zagrizenih oboževalcev skupine. Z zamenjavo na mestu vokalista, pa rokad še ni bilo konec. Marcusa Jidella (danes v Evergrey) je zamenjal kitarist Jonas Larsen (Stratosphere) in tako je Andersen uresničil še drugi del napovedi v izjavi intervjuja za RockLine v letu 2008, ko bo zamenjal za basistom tudi kitarista. Larsen je ohranil domet „Malmsteen-esk“ svojega predhodnika in navzkrižni ogenj solističnih duelov z Andersenom ohranja svoj primat in utečeno prožnost Royal Hunt izraznosti.
Napovedana vrnitev skupine k retoriki njenega zvoka devetdesetih se je dejansko tudi zgodila. Prvi element, ki je na to vplival, je vrnitev značilnih orkestralnih aranžmajev, ki temeljijo na obilni rabi sintetizatorskih zaves Andre Andersena, ki je iz igre za novi album povsem izločil rabo Hammond orgel in korenito zmanjšal dotik naravnih zvočnih struktur klasičnega klavirja. Drugi element, ki oživlja čase komercialne uspešnosti skupine, pa je seveda vokal D.C. Cooperja. Ta poseduje zlasti v srednjih in nižjih legah bolj mračen vokal, kot njegov predhodnik Mark Boals. Čisto avtoritativno petje in sama barva glasu je ulita rabi retrozvočnih struktur sintetizatorjev Andre Andersena in del retro Royal Hunt kemije je na tej točki rojen znova, saj se v tovrstnem Andersenovem načinu aranžiranja Cooper v vokalni interpretaciji več kot odlično znajde.
Produkcija je kristalno čista. Poseduje precej več zvočne kontrole in „prosojnosti“ – transparence med posameznimi kolaži plasmaja instrumentov, izgublja pa na „žmohtu“ in živosti, ki jo je bilo več na predhodniku „X“. Takšna je žrtev na rovaš hladnega zvoka, kot ga rodi raba sintetizatorjev. A da ne bo pomote. Tovrstno produkcijo album tipa „Show Me How To Live“ zahteva! In takšna vrsta produkcije, takšnemu albumu godi. „Show Me How To Live je album z več tesnobe, več mraka, več drama momenta glede na album „X“. Njegova nosilna skladba je kar naslovna desetminutna epska suita, z barvito razpotegnjenim srednjim instrumentalnim delom. Slednji se začne razvijati na motivu klaviatur, ki sumljivo vleče na vodilno frazo klaviatur v Queen klasiki Show Must Go On.
Andersen znova opravlja funkcijo orkestra v malem. Na albumu je zagrizenega obsedenca z vsem kar diši po klasicizmu od dramatika Bertolda Brechta do skladatelja J.S. Bacha, vse polno, na trenutke celo prednjači polaganje sintetizatorskih linij nad kitarskimi frazami. Bombastike je znova vse polno na albumu, klasična „retro devetdeseta“ Royal Hunt retorika, pa je vzpostavljena znova že ob otvoritvi albuma, ki oživi zlasti v ekspanzijskem „crescendo“ napevu refrena One More Day. Tu presenetljivo odigra dominantno vlogo pred vokalom Cooperja, značilno multiharmonizirano petje zbora ustaljene ekipe sodelujočih vokalistov, ki jih vpokliče Andersen za sleherni Royal Hunt album.
Kljub temu, da Royal Hunt slovijo po odličnem kombiniranju izpiljenih melodij z bravurozno kompleksnostjo aranžmajev, ki glavnino navdiha črpa iz „pripovedk“ neo-klasicizma, čemur se ne izogne tudi novi album, pa manjka na albumu še kakšna dodatna skladba z vnetljivo melodičnim refrenom, ki bi dodatno podžgala njegovo pompozno naravo epske bombastike. Takšno v slogu sicer odlične Hard Rain’s Coming!
Tranzicija skupine v iskanje „Paradox“ zvoka je dvorezen meč. Na eni strani izpodbija ta poteza kredibilnost liku in delu skupine, ki brska po koreninah, na račun zahtev njenih neutolažljivih oboževalcev, sploh glede na to, da album ne dosega izraznega nivoja klasik devetdesetih. V vokalnem smislu je D.C: Cooper gotovo manj zanimiv pevec, z manjšo prožnostjo vokalne artikulacije, kot Mark Boals, zlasti pa je njegov glas tanjši od Boalsovega. Prav tako v smislu podajanja emocij, ne vzdrži takšne prepričljivosti, kot Mark Boals. Zato se postavlja vprašanje za blagor koga fantje? „Show Me How To Live“ po tej plati gotovo deluje zastarelo, previdno, že preverjeno in že slišano. Ne. Ni slab album. Daleč od tega. Oboževalci so si ga takoj kupili, ko je izšel, ker diši „retro“ Royal Hunt. Upam pa si trditi da je na rovaš večje kontrole komponiranja bilo žrtvovanega kar nekaj kreativnega genija, ki ga je bilo čutiti vse polno še na albumu „X“. Albumu, proti kateremu se je obrnilo mnogo oboževalcev skupine, kar je gotovo velika krivica do imena Royal Hunt.
Postavi se vprašanje kaj pravzaprav prinaša novega ta album v diskografski mozaik skupine? Nekaj malega gotovo, vendar se gre bati, da vseeno premalo. Glasbene direkcije, ki jo je ubral, Royal Hunt tokrat nedvomno niso potrebovali. Še en album z Markom Boalsem bi se nedvomno več kot polno prilegel, saj se je z albumom „X“ skupina še razvijala, medtem ko z „Showe Me How To Live“ pleše po preverjenih notah, ki ne bodo nikdar dosegle klasik „Paradox“ in/ali „Moving Target“. Vseeno dober album, ki odtehta vso denarno naložbo vanj, pa vseeno. Royal Hunt znajo tudi precej bolje od tega!
Zasedba
D.C. Cooper – vokal
Jonas Larsen – kitara
André Andersen – klaviature
Andreas Passmark – bas kitara
Allan Sørensen – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Kenny Lubcke – spremljevalni vokal
Maria McTurk – spremljevalni vokal
Alexandra Popova – spremljevalni vokal
Michelle Raitzin – spremljevalni vokal
Produkcija
André Andersen
Seznam skladb
1. One More Day (6:12)
2. Another Man Down (5:13)
3. An Empty Shell (4:32)
4. Hard Rain’s Coming (5:12)
5. Half Past Loneliness (5:36)
6. Show Me How to Live (10:03)
7. Angel’s Gone (5:12)
