Izvajalec: Depeche Mode
Založba: Mute Records
Izid: year
Ocena: 3.5/5
„Playing The Angel“, po vrsti 11. studijski album, dokazuje, da so Depeche Mode odrasli in pustili igrače, s katerimi so delali potičke v peskovniku pred dvajsetimi leti, daleč za seboj. Neverjetno je kako je vse zraslo in kako zveni skupina relevantno naravno in kako je zvočna zavesa nasičeno polna in bogata. Staro himničnost s katero so polnili stadione nekoč, nadomešča sedaj umetnost ustvarjanja atmosferičnih visokih vzdušij, ki so prežeta z iskrenostjo globine čustev. Vokal Davea Gahana je iz leta v leto vse bolj šarmanten. Depeche Mode so se za novi album nekoliko nižje uglasili v produkciji in tako so harmonije prelite iz še sijajnejših barvnih kolažev, ki gradijo delikatno sestavljanko njenih značilnih zvokov, opeleniteni z mojstrskimi zvočni sample-i na vsakem koraku, ki so pač stalnica perfekcije Depeche Mode in pravzaprav zahtevani in pričakovani standard skupine. Od tu naprej albuma niti ni potrebn več recenzirati.
Industrijsko prasketanje napove pesem A Pain That I’m Used To in morda na hitro potegne na „devet-inčne žeblje“, a stvari se hitro postavijo na pravo mesto, nasploh ko udari refren. Pesem lepo valovi od „industrial“ hrupa do „tehno“ zaobljenih „beatov“, s kitarskimi dodatki tipa Songs Of Faith And Deviotion. Vsekakor v izhodnem delu iz instrumentalnega srednjega dela se izbrani motiv ošvrkne na hitro ob Enjoy The Silence s plošče „Violator“. Nothing’s Impossible je podobna skušnjava, kjer izstopa preizkušen trik poudarjene linije kitare podkrepljene s skladnostjo komunikacije „industrial“ sintetiziranja. John The Revelator skozi besedilo naznanja odkrito norčevanje iz samooklicanih pridigarjev. Gahan je tu v vokalu agresiven, analogni „synthesizerji“ pa naznanjajo stare „eighties“ trike s „feelom“ Master Of Servant mojstrsko obdanim s „črnimi“ gospelovskimi vložki v refrenu tipa Condemnation. Tako bi bila John The Relevator z nekaj „friziranja“ brez problemov Pleasure, Little Treasure s plošče „Music For The Masses“. Skladba Precious pa dokazuje, da stari mački preprosto obvladujejo modrost pisanja grabežljivih hitov, ki so lahko še vedno sveži in za skupino značilno edinstveni. To so Depeche Mode. Skupina, ki zna narediti tudi po 25 letih pesem, ki je kandidat za pravi „evergreen“ (nivo hita tipa Enjoy The Silence), kot nalašč za vrtenje v CD-playerju in to ob slehernem razpoloženju. Suffer Well nosi enostavni „beat“, ki z lahkoto zleze v ušesa in predstavlja osnovo za še en potencialni hit. Več analognega sintetiziranja prinaša znova pesem The Sinner in Me, kjer Depeche Mode znova prepričajo ob za njih enkratno značilnem nizanju temačnih občutij tesnobe in hrepenenja. Tudi Macro je globoka atmosferična pesem. Gore v njej na posebnem efektu pripomore k izredno mračnemu vzdušju te pesmi. Introspectre in Damaged People odlično ohranjata to mračnjaštvo in Gore na vokalu uspeva oživljati ledeno srhljiv pridih trpljenja duše, oziroma vsega pod površjem, kar je navadno očesom skrito. Lillian je pesem, kjer je spogledovanja s klasičnimi „dance“ ritmi znova več, album pa se zapre z netipično potezo. Globoka baladna žalostinka The Darkest Star je resnično najtemnejša zvezda v pravem pomenu te besede.
„Playing the Angel“ je neverjetno zrel in globok album. Ob tem je hkrati neverjetno, ko se ozreš nazaj v izraz skupine osemdesetih, kako je v vseh teh letih, ki so pretekle do današnjega dne, zrasel zvok skupine in kako je postala, če smem ukrasti tu besedo v progresivnem smislu, interpretacija mnogo bolj subtilna in sofisticirano prefinjena. Osebno izpovedna sporočila z lahkoto učinkovito oživljena. Krhka in naivna nežnost, nedolžna ranljivost, hrepenenje, strast, jeza, bolečina, žalost. Skratka gre za album, ki ne sledi blišču nekdanje slave skupine, ki se izogiba nesrečno izbranim glasbenim pustolovščinam in kateri preprosto personificira trenutno zrelostni utrip tria, ki je že davno tega za seboj pustil leta elektronskega punka. Pop intelekt, kateri na svojih pesmih prepričljivo živi s privlačnostjo in šarmom, ki se jima le težko upreš.
Zasedba
Dave Gahan – vokal
Martin Gore – klaviature, vokal, kitara
Andy Fletcher – klaviature
Produkcija
Ben Hillier
Seznam skladb
1. A Pain That I’m Used To
2. John The Revelator
3. Suffer Well
4. The Sinner In Me
5. Precious
6. Macro
7. I Want It All
8. Nothing’s Impossible
9. Introspectre
10. Damaged People
11. Lilian
12. The Darkest Star
