Izvajalec: Saidian
Založba: Metal Heaven
Izid: year
Ocena: 2.5/5
Saidian, nemška „power metal“ skupina, ki je debitirala lansko leto s ploščo „For Those Who Walk The Path Forlorn“, vneto juriša skozi svoja metalska obzorja ter nazore in tu je tako že nova plošča „Phoenix“. Glasba? Nič lažjega, pojdi z mano (pravi Melkijad). Odpre se, kot bi treščil v uho klasičen melodični hard rock riff, katerega imenitno razpenja zavesa sinthesyzerjev v ozadju in kmalu se pred nami znajde tipičen Edguy refren Ride On A Pheonix (Verzi? Tra-la-la in hop-sa-sa:… ashes to ashes, from dust will reborn,… o moja glava…kolikokrat še? Kako otročje!). Praise The Lord je pozdrav skupinam Sonata Arctica in Stratovarius z tipično „skandinavsko“ solažo na klaviaturah, ob kateri lahko ob takšni hitrostni demonstraciji pristaneš celo pri „Parkinsonovi tresavici“.
Produkcija? Nemška. Ostre nabrite kitara, ki nosijo glavnino melodije in pokrivanja zvočne slike. Kontrastno so v ozadje vpete klaviature, ki uspešno skrbijo za amtosferično podpiranje in dodajanje simfoničnega „pompa“ v zvok skupine. Da so klaviaturisti iz leta v leto vse bolj pomemben člen novodobnih metal skupin, potrjuje tudi raznovrstna uporaba barvite palete najrazličnejših zvokov kot polnilo za ozadje, ali samih solističnih duelov v srednjih instrumentalnih delih. Vokal nosi barvo, ki spominja v najvišjih legah pravzaprav na nek vmesni člen med Tobiasom Sammetom (Edguy) in Michaelom Kiskejem (ex-Helloween), vendar pa bo moral Markus Engelfried še pojesti marsikakšen krožnik žgancev, da bo ujel kakovostno premostitev, ki ga ločuje od omenjenih dveh pevskih prvakov power metala. Kar izstopa v samemu zvoku skupine so bobni. Za njimi sedi namreč Klaus Sperling, ki poseduje dovolj specifičen bobnarski pristop, da ga lahko prepoznaš z lahkoto, seveda če poznaš Primal Fear, kjer je možakar nekoč brusil opne. In to ni še vse. Bobni namreč za povrhu vsega nosijo celo prepoznavni Primal Fear „Klaus Sperling era“ zven. Po pravici povedano ga zelo pogrešam v Primal Fear še danes. Skratka bobnanje je odropotano brezmadežno. Zlasti, pa opominja na izredne odlike v najhitrejših skladbah albuma (npr. Never Surrender). Kitarske solaže so prava hitrostna poslastica Paganinijeve šole in ljubitelji hitrostnih dirk boste sila veseli nad ponujenimi solističnimi dueli med klaviaturami in kitaro. Instrumenti in vokal, so v produkciji plošče ustrezno nanizani v ravnovesje in kontrastno razločno poudarjeni, z ohranjeno mero živosti samega zvoka (zlasti bobni in kitare).
Crown Of Creation je srednje hitra amtosferična pesem, v kateri je svoj vokal kot gost prispeval „Mountain King“ Jon Oliva (Jon Oliva’s Pain, Savatage). Z Jon Oliva’s Pain, so kot predskupina, Saidian promovirali svoj prvenec lansko leto na turneji in se očitno z legendarnim Olivo zelo zbližali, kar je rezultiralo v omenjenem gostovanju. Nič posebenga.
Saidian so nedvomno tehnično zelo kvalitetna skupina. Fantje znajo postaviti riff, narediti ekspresiven refren in ponuditi izredno mero natančnega „interplaya“. Vendar, pa… Vseskupaj zveni preveč klišejsko. Saidian tako zamujajo vlak za desetletje. Na Edguy ne spominjajo le v prvem komadu, pač pa skoraj vselej, ko se v refren vključijo zbori večdelnih vokalnih linij (denimo skladba See The Light). Never Surrender zveni, kot bi križal Primal Fear (riff predrefrena) s Stratovarius (linije klaviatur v refrenu). Skupina skuša oddaljiti poslušalca od čudenja nad klišejsko zvenečimi glavnimi motivi, z dodajanjem bravuroznih solaž, kar pa jim uspeva le deloma. The Jester srednje hitrega glavnega riffa, ki je poudarjen z masivnim zvokom synthesizerjev je znova sprehod k Primal Fear, ki pa ga omehča vokalni pristop, kar pomeni, da se v refrenu kaj hitro znova znajdeš v „happy hour with Edguy“ (večdelni vokalni zbori – refren). Očitno fante kar razganja od želje po dokazovanju, to dokazuje tudi odločno predolg album! Skupina bi lahko v bodoče razmišljala tudi o integraciji močnejšega vokala.
Skupina je mlada in polna delovne vneme. Po inštrumentalni plati ponujajo fantje zavidljivo tehnično kvaliteto, brez oporekanja. V tem prav vse deluje. Le da sila nerodno, kajti človek kaj hitro ob poslušanju ugotovi, da gre za preočitno zatekanja k idejam skupin, ki so se pojavile 10 let pred Saidian in jih Saidian pač v nobenem atributu ne uspevajo zaenkrat še preseči. Bomo videl kaj bo prinesla prihodnost. Skupina nosi talent, nosi potencial, a se še išče. Bodimo potrpežljivi torej. „Phoenix “ je plošča narejena za najbolj zagrižene „power metalce“.
Zasedba
Markus Engelfried – vokal
Markus Bohr – klaviature
Rodrigo Blattert – kitara
Manuel Glassmann – bas kitara
Klaus Sperling – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIK:
Jon Oliva – vokal na Crown Of Creation
Produkcija
Vagelis Maranis
Seznam skladb
1. Resurrection (Intro)
2. Ride On a Phoenix
3. Praise the Lord
4. State of Euphoria
5. Fallen Hero
6. Crown Of Creation
7. See The Light
8. Never Surrender
9. The Jester
10. Ride Like the Wind
11. Nine Lives
12. Power And Glory
13. Reign Of Agony
Trajanje albuma: 64.08
