Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Ange
Založba: Philips Records
Izid: year
Trajanje: 41:19
Ocena: 4/5
Ange so bili (in so še vedno) najpomembnejša in najznamenitejša francoska progresivnorockovska skupina, katero sta leta 1969 ustanovila dva brata, Christian in Francis Decamps. Oba sta navdih pri ustvarjanju glasbe dobila pri britanski progrockovski sceni, predvsem pri skupinah Genesis in King Crimson na katere Ange še najbolj spominjajo, čeprav vsebujejo tudi popolnoma specifične elemente francoskega folka, teatra, kabareta, šansona in burleske, kjer ne manjka inteligentnih besedil in svojstvenega francoskega humorja. Glavnemu pevcu, občasnemu igralcu klavirja in harmonike Christianu ter njegovemu bratu Francisu na klaviaturah sta na klasičnih Ange albumih iz prve polovice sedemdesetih pomagala še kitarist Jean Michel Brezovar ter basist Daniel Haas, medtem ko se jim je bobnar Jean Pierre Guichard pridružil leta 1976. To je bila tudi postava, ki je posnela album »Par les fils de Mandrin«.
Pri Ange je bilo zelo zanimivo to, da so zvok melotrona pogostokrat simulirali prek manipulacije z zvočnimi efekti na posebnem tipu orgel, medtem ko so pravi melotron uporabljali bolj poredkoma, še največ na albumu »Guet-Apens« (1978). »Par les fils de Mandrin« je bil njihov peti studijski album, ki je izšel po konceptualni mojstrovini »Émile Jacotey« (1975). Na »Par les fils de Mandrin« so Ange nadaljevali s svojo prepoznavno, simfonično usmeritvijo, kjer niso pozabili na narativne vložke s pomočjo katerih oblikujejo posamezne zgodbe iz besedil. Že omenjeni francoski humor s kabaretnimi vložki je lahko marsikomu, zlasti nekomu, ki ne razume francoščine, relativno težko razumljiv, vendar se vse skupaj zgladi prek imenitne glasbene podlage, kjer ne manjka simfoničnega veličastja, bravuroznih kitarskih pasaž, pastoralnih folk okraskov in teatralnih vokalnih podvigov.
Karizmatični Christian Decamps, dandanes edini originalni član, je bil od nekdaj izjemno strasten pevec, ki se je s svojim specifičnim, izrazito teatralnim vokalnim pristopom, velikokrat vživel v vloge posameznih likov iz besedil, pri čemer je zagotovo črpal navdih tudi pri Petru Gabrielu (Genesis). Občasna raba harmonike je zagotavljala prisotnost francoskih folk elementov, sicer pa je bil za Ange glasbo pogostokrat značilen romanski ambientalni šarm, kakršnega je moč zaznati tudi pri italijanski progrockovski sceni in se precej razlikuje od anglosaksonskega, keltskega, tevtonskega ali skandinavskega pogleda na prog rock.
Naslovna skladba se odpre z oglašanjem kukavice in šelestenjem časopisnega papirja, nakar ob ptičjem ščebetanju vpade slojeviti simfonični aranžma. S pomočjo nabrušenega kitarskega rifa band počasi pripravi teren za Christianove teatralno začinjene pevske manifestacije. Francisove klaviaturske teksture vsebujejo vrsto duhovitih efektov, medtem ko ne manjka niti krajša burleskna sekcija ter Brezovarjeva borbena kitarska improvizacija. »Au café de Colibri« se odpre s kavarniškimi zvoki lokalnih pijančkov, čemur sledi obešnjaški, na moč duhovit motiv s šegavo rabo tolkal in izmuzljivim kitarskim rifom. Glavni faktor izjemno živahne atmosfere je Christianovo neverjetno vživeto petje, ob katerem si ni težko predstavljati zaspanega popoldneva ob reki Seni, kjer za bližnjo kavarno okajeni starčki veselo balinajo.
»Ainsi s’en ira la pluie« ima počasen ritem in nekoliko mračno atmosfero, katero gradi Christianov napol narativni vokal ob spremljavi elegantnih melotronskih zaves in raztresenih kitarskih improvizacij. Ange v nadaljevanju te stvaritve s pomočjo harmonike vnesejo tudi nekaj francoskega folk šarma, medtem ko kitarska solaža napove prehod v udarno sekcijo, kjer začne Christianov vokal med zvoki ARP sintetizatorja kar ‚razganjati od jeze‘. Folkrockovsko zasoljeni »Autour du feu« se odpre z zvokom pečenja ocvrtih rib, nakar na akustični kitari zavlada popolnoma mediteranska, romantična melodija. Vnos orglic, dinamičnih tolkal in Christianovo umirjeno petje lepo stopnjujejo izrazito subtilno vzdušje, ki se konča z divjo pasažo na akustični kitari.
Tudi pastoralni »Saltimbanques« vsebuje elemente francoskega folka in se ponaša s svečanim vzdušjem, ki zveni tako kot da bi se band nahajal sredi kakšnega podeželskega karnevala z maskami. »Des yeux couleur d’enfants« se odpre z udarno inštrumentalno sekcijo na račun ostre kitarske fraze in prostranih, melotronsko obarvanih valovanj, kar v navezi pričara epsko-rustikalen ambient. Christian se vnovič izkaže z izjemno vživeto in raznobarvno pevsko predstavo, kjer ne manjka ognjevitih čustvenih preobratov. Tu so vplivi klasičnih King Crimson, predvsem zaradi gostega melotronskega valovanja in mračnih ambientalnih sekcij, od vseh del na »Par les fils de Mandrin« še najbolj očitni, čeprav ima Brezovar popolnoma drugačen kitarski pristop kot Robert Fripp.
»Atlantis« je edina skladba na albumu, kjer bodo tudi tisti, ki ne razumejo nobene francoske besede prek naslova vedeli o čem približno govori njeno besedilo. Vzpon in propad atlantidske civilizacije o kateri ‚pripoveduje‘ Christianov teatralno-variabilni vokal je pospremljen z vmesnimi zvoki kapljanja vode in izrazito subtilnimi, simfoničnimi aranžmaji. Ob mogočni kitarski solaži, ki nastopi v zadnjih izdihljajih te skladbe, se lahko še dandanes obliznejo vsi ljubitelji triumfalnih zaključkov.
Skoraj 10-minutna »Hymne à la Vie« je, kot pove že njen naslov, epska himna v pravem pomenu te besedne zveze. Obenem gre za najbolj kompleksno kompozicijo na albumu, ki se odpre na umirjen način, z izrazito pozitivistično sekcijo, kjer je Christianov vokal v nekoliko višjem registru, medtem ko ga spremljajo pastoralni akordi akustične kitare in slojevite sintetizatorske teksture. V nadaljevanju, kjer za kratek čas vpade tudi harmonika, vokal zavzame še bolj strastne dimenzije kot običajno, medtem ko celoten band pripravi teren za zmagoviti finale sredi katerega zavladajo epski aranžmaji. Slednji ustvarijo praznično vzdušje tipičnega francoskega praznovanja z obveznih sprehodom skozi Napoleonov Slavolok zmage.
»Par les fils de Mandrin« sodi v zlato sredino klasičnih Ange albumov, kar pomeni, da je band na njem ohranil zvočno stabilnost preteklih dosežkov in ustvaril nekaj svojih najboljših kompozicij. Ange so bili v Franciji, predvsem v sedemdesetih, precej priljubljeni, medtem ko nikakor niso mogli osvojiti britanskega trga, kamor so si na vse kriplje želeli prodreti. Glaven razlog za njihov neuspeh je tičal v francoskih besedilih, pri čemer jim ni pomagalo niti to, da so »Par les fils de Mandrin« izjemoma posneli še v angleški različici. Kdo ve, morda bi bil rezultat uspešnejši, če bi se za to potezo odločili že na začetku svoje kariere. Ta angleška verzija »Par les fils de Mandrin« z naslovom »By the Sons of Mandrin«, ki je bila posneta izključno za britanski trg, je dandanes velika rariteta. Ange so jo na CD-ju izdali šele leta 2003.
Zasedba
Christian Decamps – vokal, klavir, tolkala, harmonika
Francis Decamps – orgle, A.R.P. sintetizator, melotron, spremljevalni vokal
Jean Michel Brezovar – električna kitara, akustična kitara, spremljevalni vokal
Daniel Haas – bas kitara, akustična kitara
Jean Pierre Guichard – bobni, tolkala, orglice, spremljevalni vokal
Produkcija
Philips Records in Claude Bibonne
Seznam skladb
1.Par les fils de Mandrin (4:48)
2. Au café du Colibri (4:02)
3. Ainsi s’en ira la pluie (6:08)
4. Autour du feu (3:06)
5. Saltimbanques (3:36)
6. Des yeux couleur d’enfants (4:20)
7. Atlantis – Les Géants de la 3ème lune (5:05)
8. Hymne à la Vie (9:44)
a. Cantique (4:16)
b. Procession (3:52)
c. Hymne (1:37)
