Avtor: Aleš Podbrežnik, Peter Podbrežnik
Izvajalec: Gilmour, David
Založba: EMI Records
Izid: year
Trajanje: 51:40
Ocena: 3.5/5
Kitarska in pevska legenda David Gilmour, je v obdobju, ko so Pink Floyd po koncertnem albumu »PULSE« (1996) dejansko obstajali samo še na papirju in do njihovega uradnega razpada leta 2014 s poslovilnim albumom »Endless River«, počasi potal tisti dobrodušni, priletni in nasmejani striček, ki je kot solo glasbenik prisegal predvsem na sentimentalnost in nostalgična občutja svojih številnih privržencev, čeprav kot skladatelj dejansko ni imel več za ponuditi ničesar posebno novega ali pretirano vznemirljivega, saj je vse boljše ideje izčrpal že v svojih najboljših, mlajših letih. Kot solo glasbenik David sicer v svoji dolgi glasbeni karieri, za razliko od nekdanjega Pink Floyd ’sotrpina‘ Rogerja Watersa, ni bil nikoli kdo ve kako posebno aktiven, zato je bil med privrženci težko pričakovani »On an Island«, ki je izšel leta 2006, šele njegov tretji studijski album.
Že res, da je bil Davidov prvenec iz leta 1978 eden izmed boljših solo projektov v režiji kakega Pink Floyd člana in tudi »About Face« iz leta 1984 še zdaleč bil slab, čeprav je bil v marsičem produkt svojega časa, vendar nobeden izmed njiju ni izrazito spominjal na glasbeni stil njegove slovite skupine in to je bilo po svoje dobro, ker se je kitarski velemojster trudil pokazati čim več skladateljske samobitnosti. Leta 2006 se je odločil za nekoliko drugačen pristop. Davidu je na »On an Island«, za razliko od prejšnjih dveh solo dosežkov, uspelo vsaj delno (po)ustvariti ambientalno magijo, ki je odlikovala Pink Floyd iz obdobja, ko je sredi osemdesetih od Watersa prevzel vajeti nad njihovim kreativnim procesom, s to razliko, da je večina kompozicij na albumu, z izjemo »Take a Breath«, izrazito lahkotne ambientalne narave tako, da lahko plošči z lahkoto prisluhnejo tudi dame v krznenih plaščih, ki na Davidovih sodobnih koncertih v častnih ložah spremljajo svoje sivolase parnterje z zajetnimi denarnicami.
David se skozi večino »On an Island« kompozicij zanaša predvsem na svoje karakteristične, ultramelanholične kitarske solaže in številne slide kitarske prijeme s katerimi je zaslovel že v svojih zgodnjih letih s Pink Floyd s tem, da je vse odigrano znotraj ritmično kompaktnih in melodično strukturiranih aranžerskih okvirjev. Seveda je David k sodelovanju na »On an Island« povabil celo legijo starih prijateljev med katerimi najbolj izstopajo dolgoletni Pink Floyd soborec in dandanes žal že pokojni Richard Wright, starosta Canterbury scene Robert Wyatt, kitarski virtuoz Phil Manzanera, nekdanji, originalni Pink Floyd kitarist Rado ‚Bob‘ Close, David Crosby, Graham Nash in Guy Pratt. Večino besedil na »On an Island« je (pričakovano) napisala Daveova družica Polly Samson, ki je na eni izmed skladb odigrala tudi klavir in prispevala spremljevalni vokal.
Skozi celoten album ves čas prevladuje melanholična nostalgija po ’starih dobrih časih‘ in dobrohotna sentimentalnost, ki odseva notranje razpoloženje možakarja v zrelih letih, ki je počasi že prestopil v t.i. tretje življenjske obodbje, saj je David v času izida »On an Island« dopolnil natanko šestdeset let. »Castellorization«, otvoritveni inšturmental, katerega je Gilmour posvetil grškemu otoku na katerem je preživel očitno nadvse uživantske počitnice vsebuje njegovo karakteristično kitarsko solažo. Nekoliko folkrockovsko začinjeni »Smile« je prijetni inštrumental, ki bo večino zaradi pastoralnega utripa in akustičnokitarske melodije nekoliko spomnil na Pink Floyd klasiko »Fat Old Sun«. »A Pocketful of Stone« bolj kot na Gilmour era Pink Floyd nekoliko spominja na skupino Camel, tam nekje v obdobju albuma »Rajaz« (1999) s to majhno, vendar pomembno razliko, da je bil Daveov vokal za malenkost vselej višje intoniran od Andya Latimerja. Edina skladba na kateri David demonstrira nekaj več rockerske energičnosti je »Take a Breath«, ki je v primerjavi s tihožitno naravo preostalih skladb zaradi nekoliko bolj odrezavega kitarskega rifa, dejavnejših bobnov in agresivnejšega pevskega pristopa že skorajda pravi hard rocker.
Gospod Gilmour je z »On an Island«, albumom izrazito tihožitne narave, svoje privržence povabil na prijetno družinsko druženje in sproščujoči oddih na samotnem mediteranskem otoku. »On an Island« je sicer na moč poslušljiv dosežek in po ambientalni plati nadvse lep album s fantastično produkcijo, ki je več kot primeren za sprostitev in okrepčilen spanec po napornem delovnem dnevu, vendar, kljub temu, da na trenutke spomni na določene dosežke Gilmour era Pink Floyd, kot celota ni ravno mojstrovina, kar si je verjetno želela večina Davidovih privržencev potem, ko so izjemno dolgo čakali na njegov tretji solo album.
Avtor recenzije št. 2: Peter Podbrežnik, datum 13.01.2017 (ocena 3.5/5)
==================================================================================
Pink Floyd. Morda res najbolj nerodna skovanka s katero bi moral začeti tole recenzijo. To je tista skupina, ki ni nikdar uradno razpadla, a dolgo je že tega, ko je kazala znake povečane aktivnosti. Zato je David Gilmour s svojim novim studijskim albumom prava rana na obliž vsem, ki jim/nam je mrtvilo Pink Floyd absolutno odvečno in nesprejemljivo. „On An Island“ nikakor ni Pink Floyd album. To je David Gilmour od glave do pete. In vseeno je neke vrste Pink Floyd album, saj ga je spisal Gilmour. Kako to razvozljati?
Očitno se besedic Pink Floyd ne bom mogel znebiti. „On An Island“ dokazuje da je Gilmour po Pink Floydih najbolj Pink Floyd. Waters je obtičal tam nekje na „The Final Cut“ (1983), Gilmour pa ustvarja solo album, ki je najbližji tistemu kar razumemo pod pojmom Pink Floyd. Bodisi sedemdesetih, bodisi post – Waters ere! „On An Island“ je hkrati Gilmourjev povratek na slog in zvok z njegovega solo prvenca „David Gilmour“ iz leta 1978.
Gilmour ponuja svoj unikatno prepoznaven topel vokal, nepozabno edinstveno in nezamenljivo igranje kitare, ki je strogo značilno le zanj. Poje s „clean“ vokalom sofisticirano in čutno. Mestoma vleče „feel“ tako naravnost nazaj skozi sedemdeseta in to naravnost na „floyd“ komade Green Is The Colour ali If, nasploh na mestih kjer njegov nežen vokal v ozadju spremlja „acoustic slide“ kitara. Govora je o pesmi The Smile, ki je posrečeni „križanček“ med omenjeno „floyd“ zapuščino davne preteklosti in npr. A Great Day For Freedom („Division Bell“, 1994). Ta pesem ni pravzaprav nič novega, saj jo je Gilmour že igral na koncertih leta 2001 in je vključena na njegov DVD „In Concerts“. Na to solo ploščo se odlično vklopi, čeprav na „In Concerts“ ne zapusti prav posebnega vtisa.
Castellorizon je štiri minutni inštrumental, ki odpre ploščo in seveda po pričakovanju je vanjo vtkana „moody“ Davidova solaža. Če je čemu primerljiva, je to bežno otvoritvi plošče „A Momentary Lapse Of Reason“ (1987), pa čeprav miljo oddaljena. Definitivno in čeprav ni Pink Floyd. Enostavno narejena je tako, da takoj veš in to drži kot pribito: „To prihaja iz ene od „floyd“ glav!“ Katera glava to je, pa ni potrebno dolgo ugibati. Naslovna pesem v katero se prelije uvod je pač mojstrsko nadaljevanje. Plutje skozi nebo in plavanje v mesečini. Vse je mirno, vse počiva, luna sije, v njeni sijajni mesečini se svetijo silhuete dreves in prikaže se otok Davida Gilmourja. „Let The Light Surround You!“, kot bi prihajal glas iz raja. Psihadelična špica. Točno to kot Floyd, le izpod peresa Gilmourja. Neposredno, naravnost v žilo! Naslovna pesem pravega „floydovca“ takoj presvetli s tisto magijo, magijo, ki jo zna David tako učinkovito pričarati. Solaža na sredi, nežno milo, krhko,…. Maksimalno mehko in potem še enkrat melanholično v izhodnem delu, rahel pridih High Hopes? Striktna kontrola zvoka kitare, gospodar „pull offa“ in obvladovanja tremela spontano pluje skozi celotno ploščo. David iz enega tona razvija cele palete melodij. Vsaka nota ima pomembno mesto, zelo pomembno. Solaža v The Blue je ena takšnih popolnih perfekcij in v Take A Breath znova. In znova in znova,… Mož s toni nikakor ni potraten, Steve Vai le uči se!
Kar je prinesel Gilmour od Floyd in je tako povezano z njegovo ploščo zgleda nekako takole. Preprost „sample“, ki se ponavlja z „delayem“, zgleda sprva popolnoma nedolžno, včasih celo preveč nedolžno. Ta se počasi mojstrsko izpopolnjuje, s popolnim občutkom, košček za koščkom, melodija na melodijo, tako da na koncu zraste v popolno perfekcijo, ki je brezhibna združitev klasike in rocka v popolno simbiozo, z maksimalno zapolnjeno zvočno sliko. Red Sky At Night nosi s saksofonom v otvoritvi pravi Vangelis „The Blade Runner feel“. Gilmour mojster atmosfere! Ta se prelevi nenadoma v This Heaven, ki je „walking blues“ zasnovana pesem, „feel“ je znova izjemen, a popolnoma drugačen, Hammond dela čudeže v ozadju, da ne omenjam „bluesy clean“ vskokov Gilmourjeve kitare. Vzdušja se vztrajno obračajo na glavo in znova padajo nazaj na noge nenehno. „On An Island“ je tista nepredvidljiva plošča, ki vseskozi preseneča. Nikoli ne veš, kaj se skriva za njenim bregom.
Pesmi spremljajo fantastični orkestralni aranžmaji, ki zgradijo skozi pesmi grandiozno atmosfero. Npr. A Pocketful Of Stones. Neverjetno kako nepričakovano prelomi Gilmour to pesem in nas popelje nekje na sredi naravnost, ne na „A Saucerful Of…“, brez skrbi, he, he, he,.. pač pa na začetek sedemdesetih (plošča „Meddle“).
Where We Start je prava mojstrovina kar se tiče izbire ustreznega komada za zaključek. Kompozicija na moč spominja na otvoritev plošče z naslovno pesmijo skupaj, a melodija je druga, „feel“ pa je na moč podoben začetku plošče. Krog se počasi zaključuje, zgodba je sklenjena. Gilmour se znova pozibava v čolnu svojih not edinstvenega igranja „slide“ kitare in „steel pedal“ igranja. Enostavno jih ni besed, ki bi zadoščale za recenzijo te plošče. Vsakič, ko poslušaš „On An Island“ te prevevajo popolnoma druga občutja. „On An Island“ je dejansko pravo plutje med zvezdami. Predstavljati si zares ni težko pravljičnega vzdušja odetega v brezmadežno mesečino, zamahov vesel na počivajoči reki, v noči kjer je tišina gospodar. V tem trenutku te prevzamejo ti edinstveni zvoki in odpeljejo daleč, daleč stran. Plošča je transcedentalna in nosi ezoterične učinke, prava sprostitvena masaža za možgančke. Zaspati ob njej je, kot bi mignil, preprosto.
Gilmour je naredil tisto, kar pač nekako po tihem pričakujemo od Pink Floyd, vendar pa je za slednje zgodba zaključena. „On An Island“ je nadaljevanka Pink Floyd, čeprav to ni Pink Floyd album. Je pravi solo album Davida Gilmoura, ki lahko zveni le „gilmourjevsko“ in nikakor drugače. To je to! Vokal, kitara, dojemanje glasbe na popolnoma svojstven način, ki ga pozna le Gilmour. Dec je genij, plošča je glede na staž njenega stvarnika in po perfekicji plošča meseca marca 2006 in verjetno takoj lahko rečem, plošča leta! Vrhunska psihadelična mojstrovina, izjemnih melodij, mogočnih vzdušij, ob tem pa edinstveni dovršenosti ter perfekciji ni para. Za popolno uživanje ob „On An Island“ morate obvezno izklopiti med poslušanjem plošče svoj „ratio“. Torej nikar ne počnite tega kar počne ta recenzija! Ne analizirajte med poslušanjem, ampak se prepustite glasbi, naj vas ponese onkraj horizontov logičnega. Postanite del Gilmourjevega neskončnega obzorja!
Avtor recenzije št. 1: Aleš Podbrežnik, datum: 06.03.2006 (ocena 4/5)
Zasedba
David Gilmour – vokal, kitara, bas kitara, tolkala, klavir, Hammond orgle, električni klavir, saksofon, bas harmonika, cumbus
Guy Pratt – bas kitara
Robert Wyatt – tolkala
Andy Newmark – bobni, tolkala
Jools Holland – klavir
Phil Manzanera – klavir, klaviature
Leszek Mozdzer -klavir
Polly Samson – piano, vokalna spremljava
Caroline Dale – čelo
Ged Lynch – bobni
Willie Wilson & The Tunemasters – bobni
Lucy Wakeford – harfa
Chris E. Thomas – klaviature
Georgie Fame – Hammond orgle
Chris Stainton – Hammond orgle
Graham Nash – spremeljvalni vokal
Crosby, David & Graham Nash – spremljevalni vokali
Chris Laurence – dvojna bas kitara
Alasdair Malloy – steklene orglice
Produkcija
David Gilmour,Chris Thomas & Phil Manzanera
Seznam skladb
1. Castellorizon (3:54)
2. On an Island (6:47)
3. The Blue (5:26)
4. Take a Breath (5:45)
5. Red Sky at Night (2:51)
6. This Heaven (4:24)
7. Then I Close My Eyes (5:27)
8. Smile (4:03)
9. A Pocketful of Stones (6:17)
10. Where We Start (6:46)
