Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Knight Area
Založba: The Laser's Edge
Izid: year
Trajanje: 61:47
Ocena: 4.5/5
Nizozemci Knight Area so ena izmed mlajših neo-prog rock zasedb, saj so nastali leta 2004 kot solo projekt klaviaturista Gerbena Klazinge. Privržence so si pridobili s svojim tršim pristopom k neo-progu, zaradi česar so še posebno zanimivi za vse ljubitelje skupin kot so Arena, Fish era Marillion in Pallas, medtem ko se občasno z eno nogo znajdejo tudi v prog metalu. »Nine Paths« je bil njihov četrti studijski album in do tedaj v marsičem najbolj ambiciozen izdelek tega tehnično izpiljenega in aranžersko prefinjenega banda, kjer so glavne vloge pri ustvarjanju prostranih in raznovrstnih zvočnih kolažev odigrale Klazingove klaviaturske mojstrovine, odlični vokal Marka Smita ter brezmejna virtuoznost kitarista Marka Vermeuleja, ki je po tem albumu zapustil Knight Area ter se podal drugim izzivom naproti. Ritem linija se popolnoma zgleduje pri neo-progu osemdesetih, medtem ko je pri Knight Area melodična komponenta vedno izjemno izrazita in so na ta način precej dostopen band za vse, ki ne iščejo kakšnih norih improvizacijskih odklopov ali ultrakompleksnih ritmičnih načinov.
»Nine Paths« je od začetka do konca sila zabavna neo-prog avantura, katero uspešno odpre melodramatična skladba »Eversince You Killed Me«. Razburkanemu inštrumentalnemu uvodu, kjer Vermeule, ki s svojim pristopom pri ubiranju strun na trenutke zveni kot manj prefinjena, bolj groba verzija Stevea Rotherya (Marillion), dokaže, da se rad posluži rabe trdorockerskih kitarskih fraz. Temu sledi umirjena, skorajda baladna sekcija, kjer ključna vloga pripade Smitovi čustveni vokalni predstavi. Njegov vokal ima tisti teatralni pečat, tako značilen za večino neo-prog pevcev, vendar je obenem po barvi glasu potencialno ustrezen tudi za nekatere druge žanre na čelu z melodičnim rockom, kjer bi se prav tako počutil nadvse udobno. Klazinga vseskozi navdušuje s subtilnim polaganjem prostranih in subtilnih klaviaturskih zaves, ki v navezi z melanholičnimi kitarskimi variacijami odigrajo pomembno vlogo pri grajenju epske atmosfere.
»Summerland« je prepreden z visokimi toni sintetizatorjev in udarnimi kitarskimi pasažami, podkrepljenimi z masivnimi bobnarskimi prehodi, kar poskrbi, da skladba, ki v sebi nadvse uspešno združuje kompleksnost in udarnost, kar kipi od brezmejne ‚kinetične‘ energije. Vmesne klaviaturske in kitarske improvizacije lepo popestrijo melodično naravo kompozicije, medtem ko je Smit s svojo karizmo in variabilnostjo vnovič odličen pri vokalnem organiziranju melodramatičnega vzdušja. Briljantna kitarska solaža lepo pripelje vse skupaj do pompoznega in udarnega zaključka.
Na ljubezenski baladi »Please Come Home« je na dodatnem glavnem vokalu ob Marku Smitu sodelovala posebna gostja v mični podobi Charlotte Wessels, pevke simfoničnih metalcev Delain. Slednja je s svojim klasično treniranim vokalom odlično opravila kontrast med ženskimi in moškimi vokalnimi harmonijami, ki dajo skladbi prav neko posebno magijo, tako da se je tovrsten eksperiment izkazal za čisto zmago. ‚Jokajoča‘ kitarska solaža v zaključnem delu je še en dokaz, da Vermeule precej dobro pozna lik in delo Stevea Rotherya.
»Clueless« je še en zabaven in nepričakovan eksperiment, saj vsebuje nekatere elemente melodičnega rocka in prog metala. Odličnega, epsko obarvanega refrena se ne bi sramovala večina AOR bandov, medtem ko so udarne kitarske pasaže in borbeno razpoložena ritem sekcija tokrat skoraj povsem na progmetalski bazi. »The River« ponudi lep kontrast s svojim epskim uvodom, čemur sledi ganljiva baladna sekcija, kjer med prefinjenimi aranžmaji vnovič pride do posebnega izraza čustvena večplastnost Smitovega vokala, ki pripoveduje napeto zgodbo o zgodovini mogočne reke, ki jo je sčasoma onesnažila človeška zloba. Smitova besedila so večinoma zabeljena z družbenokritičnimi notami, včasih pa sežejo tudi na osebno področje. Večplastne harmonije med kitaro in sintetizatorjem pričarajo klasične neo-prog zvočne motive, pri čemer dinamična ritem sekcija poskrbi za nekaj strastnih ambientalnih preobratov.
Kratki, vendar sila razgibani inštrumental »Pride And Joy« vsebuje razvejane bas linije, ki v navezi s temperamentnimi klaviaturskimi in kitarskimi improvizacijami v zvočni kolaž vnašajo izdaten jazz fusion pridih. »The Balance« vsebuje melanholični in razmeroma mračni uvodni del, kjer Smitov vokal poskrbi za pravo dramo. Temu sledi sijajen prehod v epsko sekcijo s pompoznimi simfoničnimi aranžmaji in garaškim delom ritem sekcije, medtem ko posamezni improvizacijski izleti niti najmanj ne podrejo melodične komponente te izvrstne kompozicije.
»Wakerun« je zaznamovan z epskimi harmonijami, kjer se sintetizatorske teksture na prefinjen način prelivajo s kitarskimi pasažami, medtem ko ne zmanjka dramatičnih bobnarskih prehodov. Inštrumentalna sekcija s svojim kozmičnim ambientalnim pridihom celo za kratek čas nekoliko potegne na nekatere standarde skupine Eloy, medtem ko se Smit v nadaljevanju vnovič izkaže z bravurozno pevsko predstavo. Melodramatični ep »Angel’s Call« zaključi album na ambientalno veličasten in globok način. Baladno usmerjen uvod s krhkimi klavirskimi aranžmaji in ‚jokajočimi‘ kitarskimi pasažami polagoma ustvarja napeto dramo, čemur sledi prehod v izrazito melanholično sekcijo, kjer Smit v družbi številnih subtilnih aranžmajev navduši s svojo ganljivo in večplastno vokalno ekspresijo.
Knight Area so z »Nine Paths« ustvarili izjemno poslušljiv in slogovno raznovrsten album, ki skozi devet kakovostno enakovrednih skladb prikaže devet obrazov te imenitne nizozemske neo-prog skupine. »Nine Paths« je torej res prava poslastica za vse, ki prisegajo na kompleksen in izzivalen, vendar hkrati melodičen in dostopen prog rock sredi katerega ni niti enega dolgočasnega trenutka. Med iO Pages festivalom so Knight Area za »Nine Paths« celo prejeli posebno ‚prog rock 2012‘ nagrado v kategoriji najboljši album. Nagrado jim je podelil klaviaturski veseljak Ryo Okumoto iz skupine Spock’s Beard.
Zasedba
Gerben Klazinga – klaviature
Mark Smit – vokal, spremljevalni vokal
Mark Vermeule – kitara
Gijs Koopman – bas kitara, Moog Taurus pedala
Pieter van Hoorn – bobni
GOSTUJOČA PEVKA:
Charlotte Wessels (Delain) – vokal (3)
Produkcija
Gerben Klazinga
Seznam skladb
1. Eversince You Killed Me (10:02)
2. Summerland (7:26)
3. Please Come Home (5:24)
4. Clueless (4:18)
5. The River (7:45)
6. Pride And Joy (2:46)
7. The Balance (6:24)
8. Wakerun (8:05)
9. Angel’s Call (9:37)
