Izvajalec: Bombaj štampa
Založba: Dallas Records
Izid: year
Ocena: 3.5/5
In tu je tretji album nekdaj famozne Sarajevske skupine Bombaj Štampa. Zasedba, ki je zaštartala svojo kariero v prvi polovici osemdesetih, torej v časih stare dobre ranjke „Yuge“ je bila glasnik takratnega vala „novi primitivizem“ v Yu-rocku. Žal pa je usoda hotela, da skupina izda vsega dva albuma in sicer istoimenski prvenec iz leta 1987 ter njegov naslednik iz leta 1990 in naslovom „Ja bolje letim sam“. Vojna vihra, ki je zajela Bosni in Hercegovino, je imela za posledico razpustitev skupine.
Po skoraj dvajsetih letih pa se fantje znova najdejo skupaj in pričnejo z nastopanjem po odrih. Tako spravijo skupaj tudi dovolj materiala za novi studijski album. Sveta lucidnost in malha sarkazma, ki nam je predobro poznana, kadar se ozremo po retrospektivi rocka balkanskega polotoka, ki je nekdaj gradil Jugoslavijo, prežema tudi novi studijski album, čemur poveljuje že sama zafrkljiva skovanka naslova „Nekaj DJ odmah dole CJ“. Naslovnica je oblikovana na isti princip kot za zadnji album zasedbe Zabranjeno pušenje (Muzej Revolucije, 2009), kar namiguje na avtorski dotik istega oblikovalca. Brez yugo nostalgije in uporabe peterokrakih zvezd pač ne gre. Le da se danes previdno ogibajo rdeče obarvanosti.
V glasbenem oziru poslušalec ne potrebuje strašljivih formul Einsteinovega avtorstva, da ne bi kaj hitro razvozlal preproste Bombaj štampa rock retorike. Brez posebne ihte. Počasi se daleč pride. Večinoma se skladbe odvijajo v duhu lenega zibanja, brez slehernega pompa, brez čičkarij in nepotrebne kozmetične navlake. Albumu daje osnovo poslušanje blues glasbe in nad vsem Rolling Stones. Dvanajst skladb poseduje organski topel zvok. Nemogoče je preslišati stari dobri retro zven vselej zanesljivega Telecasterja, ko žvenketa v ozadju in polni glavnino spektra zvočne slike, ki občasno pobegne tudi v ospredje (okrasna „slide“ vožnja npr. v Ko si ti).
Skladbe so odigrane v enodimenzionalni špuri glasbeno izrazne frekvence, kar je osnovno cedilo, ki določa bazo poslušalcev skupine. Čutijo se vplivi starega dobrega rock n‘ rolla (oblikovanost riffov, enostavnih kitarskih pasaž) in bluesa, seveda pa so fantje veliki ljubitelji Rolling Stonesov – glasbe njihove mladosti torej. V prikupno pozibavanje skladbic duhovito vpletajo dodatke, kot je raba orglic (Nedim), žametasti zvok orgel (Nije nas bilo dugo, To nije u džepu), ozadje podkrepljujejo z navezavo žgečkljivih ženskih spremljevalnih vokalov (Palim se na guranje). Skozi minutažo ni kakšnih pretresljivih slogovnih odklonov. Preskok prinese šele zadnja skladba albuma, pravzaprav bonus skladba z naslovom Vriska. Tu možje naglo prestavijo v „višjo“, ko nanizajo sočno zmes retro disko funk erotike, podkrepljeno z rabo pihal in ženskih spremljevalnih vokalov.
Album je zabaven, silno poslušljiv, seveda pa dosega svojo polno vrednost in učinkovanje, v kolikor ste poznavalec srbskega in hrvaškega jezika. Skupini godi žargon minimalizma. Enostavnih, lahkih, jedrnatih potez, ki izražajo popolnoma lagoden in sproščen značaj njegovih stvarnikov. Popolno ustvarjalno neobremenjenost in zgolj veliko mero užitka preživljanja uric v studiu, ki je botrovalo nastanku tega albuma, prepoznavno definiranega šarma. Piko na „i“ postavlja na albumu seveda vokal Branka Đurića konotacije cinizma, ki je izrezljan za potrebe takšne rock pridige.
Kar slišiš to dobiš. Bombaj štampa se ne odmikajo od preverjenega glasbenega žargona osebne izkaznice, ki izraža z novim albumom logično, dostojno nasledstvo naravne evolucije skupine. Čeprav je izgubila vso aktualnost današnjega časa, je njena reliktnost v sedanjosti na moč všečna in pravzaprav zaželena. Podprla jo bo četa vseh yugo rock nostalgikov in podpornikov vsega, ki vsaj malo diši po skupinah Zabranjeno pušenje, ipd…In teh je danes ostalo zelo veliko, tako da se zasedbi ni treba bati ignorance javnosti oziroma glasbenega nesprejemanja. Album zdrži kot celota. Je koherentno izdelan, motivsko kompakten in izrazno jasno definiran. V dvajsetih letih se je nabralo dovolj idej, skupina pa je pripravila in izbrala za album seveda močnejše skladbe. Zabave polna mera yugo rock kulture torej, ki odtaja led s srca in polepša sleherni, še tako turobno obarvan, dan vsakdanjika.
Zasedba
Branko Đurić – vokal, kitara (Plaža in Žena koje nema)
Nedim Babović – kitara, spremljevalni vokal vokal (To nije u džepu)
Ernie Mendillo – bas kitara, spremljevalni vokali
Dragan Bajić – bobni, tolkala
Dženeta Olovčić – spremljevalni vokali
Alena Jusić – spremljevalni vokali
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Vlado Podany – klaviature
Joe Baamil – klaviature
Eldin Bihorac – klaviature
Tarik Karačić – orglice
Saša Lošić – spremljevalni vokali
Tanja Ribič – spremljevalni vokali
Željko Pancho Škarić – spremljevalni vokal
Muharem Vojniković – spremljevalni vokal
Produkcija
Nedim Babović
Seznam skladb
01. Nije nas bilo dugo
02. Nedim
03. Palim se na guranje
04. Heroin
05. Žena koje nema
06. Ma ko si ti
07. Truba
08. To nije u džepu
09. Pregrađe
10. Neka traje
11. Evo jedne što se svira na plaži
12. Vriska
