Martin Krpan

Avtor: Sandi Sadar Šoba

Izvajalec: Martin Krpan
Založba: Jugoton
Izid: year
Trajanje: 44:38
Ocena: 3.6/5

Ob omembi imena Martin Krpan vsi pomislimo na mišičavega Krpana, ki je s svojo Kobilico tovoril sol in obvladal Brdavsa tako, da mu je odsekal glavo in s tem rešil cesarski dvor pred pogubo in zasužnjenjem. Drugi pomislimo obenem tudi na enega izmed bendov, v katerem je popolno vokalno briljiral Vlado Kreslin, med drugimi pa je svojo izjemno nadarjenost pokazal takrat še mladi Aleš Klinar. Zavoljo radovednosti in dejstva, da se na zbirkah le jagodnega izbora ne da absolvirati poznavanja skupin, zaradi katerih je naš glasbeni svet vreden omembe ter spoznavanja, sem se tako poglobil v brskanje po zaprašenih arhivih preteklosti. Če je literarni junak Frana Levstika zmogel tovoriti sol prek zastraženih meja vse od Vrha pri Sveti trojici do Dunaja, so slovenski rockerski istoimenjaki namensko spregledovali vse meje in zapovedi glasbenih žanrov ter povili prvenec, ki je vse prej kot čist in enosmeren. Neulovljiva forma plošče Bonbonjera ali Martin Krpan I tako koketira z jazzom, progresivnim rockom, fuzijskimi substrati denimo Franka Zappe, celota pa ne dopušča niti gram polovičarstva. Instrumentali so vrhunski, preseneti pa dejstvo, da stereotip, po katerem je Kreslinov glas edini možni glas zasedbe, izpade popolnoma zmoten in napačen. Skupina Martin Krpan je sicer produkt sinteze članov razpadlih skupin Na lepem prijazni in Srečanje, ki je svoje korake začela v izteku sedemdesetih, prvi pravi korak v smeri eksplicitnejšega glasbenega delovanja pa se je začel šele leta 1981, ko se je Tomažu Sršenu in Alešu Klinarju pridružila soldateska treh nadarjenih glasbenikov – kitarist Saša Bole, bobnar Miro Križaj in vokalist Andrej Turk. V času, ko je Jugoslavija počasi kljub socialistični represiji in polprepustnosti tedaj hermetično zaprtih in z vojsko varovanih meja dopuščala bolj redke tuje vplive »kvarne« glasbe z zahoda, je očitno kontrabandaštvo delovalo dokaj uspešno, saj so Martin Krpan v svoj zvok kvalitetno vnesli novovalovske vplive ter kljub rahli arhaičnosti postregli z bolj eksperimentalnim zvokom, zaradi katerega jih že po prvem posluhu postavim ob bok Buldožerjem, poleg teh pa se na prvencu sliši dovolj primesi cobhamovskega Spectruma, Franka Zappe, teatraličnosti nekdanjega člana skupine Genesis Petra Gabriela in še čim, zaradi česar je poslušanje vse prej kot enostavno, a toliko bolj avanturistično, plošček pa kljub trem decenijam na plečih še vedno relativno svež in atraktiven.

In to od prvega takta skladbe Prva, kjer si podij delijo najprej Klinarjeve klaviature in sintesajzer Matjaža Kosija, okusno pa ju spremlja bobnar Miro Križaj. Suspenz  prekine vstop izrazito progerskih kitar Saša Boleta, ki pa v svojem precej zadržani distorziji koketira tudi z bolj klasicističnimi vplivi. Instrumentalni intro gosti kopreno sanjavosti zasedbe, nemudoma izkazana glasbena širina in virtuoznost pa se nato nadaljuje z liricizmom provokativne skladbe Slovan Karantan. Besedilo izkazuje narodno zavest ljudstva ogoljufanega zemlje in obstoja, med podobami hlapčevskega Karantanca in dominirajočega gospodarja, ki navidezno daje plebiscitarno izbiro raja ali pekla na Zemlji , izpeva Andrej Turk precej spevno in melodično perfektno, obenem pa je izza vsega čutiti globoki cinizem ter porogljivost. Doblekarjeva produkcija je buldožersko prefinjena, v nebo visoko dvignjeni sredinec pa izkaže še bolj prišpičen Happy End. Nujnost metaforike prikrade v jazzovski fuzijski svet prividov teater absurda, camijevsko potujčeni Tujci pa si podajajo roko s skoraj pop punkovskim plesom oslovskih karikatur čred ljudi, ki gremo večkrat kot osli na led. Krpani utapljajo upanje v metaforiki preštevilnih vinjet ter vokalnih ekscesih kompleksne godbe. Plošča je od prvega hipa dalje kompleksna in se še komplicira. Plasti se dodajajo samodejno in z ekstremnim estetskim čutom za nadgradnjo ter provokacijo. Ne vem, če so ploščo takrat oblasti, ki so izid odobrile, dejansko poslušale in tudi slišale, saj je pod lepimi konturami godbe veliko kontrapolitičnih parol, literarnih poetičnih presežkov ter neuklonljivosti sistemskim zapovedim? Hvala bogovom, očitno ne, saj bi bila potem podoba celote marsikje oguljena, oklestena in cenzorsko oropana ostrine, ki jo Martin Krpanov prvenec, kljub kičavi barvitosti zvočne pahljače, nedvomno izseva.

https://www.youtube.com/watch?v=JuCfewg72Q8

Celofan s Sizifi in psihedeličnimi izpadi rahlo starikave godbe je le zunanji omet, znotraj katerega je zavita pripoved o tem, da se zaman trudimo vzljubljati ljudi v njihovem pravem bistvu, saj nam je vedno na videnje in čutenje le površnost, površinskost, veliko pa je aluzij, iluzij, seksapila in igrivih večglasij, ki se pletejo z basom na flangerju, klavirjem in saksofoni, namensko pa, kljub polnosti, ostaja komad prazen. Da s Cicibanovimi igračkami zareže v polni metalizirani stampedo. Majhni in neznatni, polni cukra podkupovanja in prazne vere v ideale ostajamo tudi danes, izjedna kitarska kanonada in izjemni aranžmaji pa dajejo zgodbi o odraščanju večdimenzionalni potencial, ki ni sanjav in po nepotrebnem brzdan, Martin Krpan pa se igrajo s formo in melodijami kot za stavo, ubirajo različne melodične in ritmične vzorce. Konfuznost je zgolj navidezna, saj vsak del funkcionira premišljeno in nagonsko obenem. Eho s svojim zloveščim spominjanjem na Jacksonov Thriller preraste v jazzovski rock fuzijski kanon večglasij o brezveznosti ustanavljanja novih razredov in vzpostavljanja ravnovesja med bitjo in ničenjem, obstojem in praznino. Odmevi so predigra za bluesovski komad Po ruski. Seksi uvod basa, orgel in kitare se kmalu pospeši v rusovilni kazačok smešnih sintov, vokalnih podkrepitev, z mat Rusijo pa ima skladba bore malo skupnega. Inštrumentalni podalpski hommage prostranstvom izza Urala deluje malce naivno, a nič kaj polovičarsko. Martin Krpan se jemljejo glede tega prekleto resno, pomislim, zato pa svoj simfonični del baročnosti izcedi še Paranoja. V časih po Blackmoreovi obsesiji z rustikalnostjo so nato možne zgolj ponovitve in približki, da o jazz fuzijskih eksperimentih s klasicizmom niti ne govorimo. Vseeno imamo s prvencem Martina Krpana dostojni izdelek za pariranje. Malce iritirajoči tanki tenor oziroma bledi bariton sedanjega člana pravniške soldateske Mira Senice me tu tokrat ne prepriča najbolj, zato pa naslovna Bonbonjera s cankarjanskemu svetobolju posvečenim melosom lirično doda piko na i domiselnemu instrumentaliju, ki pritegne že na en mah. Martin Krpan kljub mladosti in neizkušenosti kažejo na to, da imajo v svojih nedrih še kaj več kot potencial. Iz zgolj možnosti preidejo Krpani na dejanja. Metafore postanejo orodje teatra absurda, iz katerega lahkega pobega ni pričakovati.

https://www.youtube.com/watch?v=U19GxAS0y7g

Prvenec kerlca z Vrha pri Sveti trojici kaže na veliko željo, znanje in ambicioznost po postavljanju novih presežnih vrednosti na tedaj pospani slovenski glasbeni trg, obenem pa na to, da je kljub izrečenem in spisanem gravitacijsko težkem besedišču velikih Buldožerjev. Če so slednji le par led pred tem lahko postregli s kar celotno izložbo marsi komur trpkega sladu Izloga jeftinih slatkiša, so Martin Krpan štartali manj udarno – z le okusno oblikovano in aranžirano škatlo prefinjene Bonbonjere. Prostora za izboljšave je bilo dovolj, vendar je bil led tokrat lepo prebit. Z odločnostjo in močjo, ki jo premore zgolj mož, ki je Brdavsu odsekal glavo. Martin Krpan postavijo na slišanje svoj prvi statement, po katerem ni moglo biti več nikakršne poti nazaj. Eksces in provokacija so se morali nadaljevati. In so se, a v bolj prečiščeni in marsikaterim ušesom bolj prijazni podobi …

Zasedba

Saša Bole – kitara

Aleš Klinar – klaviature

Miro Križaj – bobni

Tomaž Sršen – bas

Andrej Turk – vokal

Roman Vlah – klarinet, saksofon

Matjaž Kosi – sintetizator zvoka

Produkcija

Braco Doblekar

Seznam skladb

1. Prva
2. Slovan Karantan
3. Happy End
4. Celofan
5. Cicibanove igračke
6. Eho
7. Po ruski
8. Paranoja
9. Bonbonjera