Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Steely Dan
Založba: Island Records
Izid: year
Trajanje: 35:25
Ocena: 5/5
„Katy Lied“ je bil četrti album v domeni legendarnega jazz rockovskega projekta Steely Dan, katerega sta zakuhala nerazdružljiva tovariša Donald Fagen in Walter Becker. Slednja sta že od začetkov svoje profesionalne poti sodila med najbolj talentirane, enigmatične in visoko karizmatične glasbenike ter skladatelje v povesti popularne glasbe. Zaslovela pa sta tudi kot izjemna produkcijska perfekcionista, ki sta razpoložljivo studijsko tehnologijo vselej izkoristila do maksimuma. Povedati je treba, da jima je bil pri tem v veliko oporo genialni producent Gary Katz, ki v dolgoletnem sodelovanju z zvočno visoko zahtevnim dvojcem ni storil praktično nobene napake.
Ob naštetih dejstvih si potem lahko predstavljajte šok teh dveh produkcijskih čistunov, ko sta med snemanjem „Katy Lied“ doživela nenaden kolaps DBX zvočno-redukcijskega sistema. Zaradi tega neljubega pripetljaja sta šla celo tako daleč, da sta, potem ko je bil album dokončno posnet, zavrnila njegovo poslušanje. Še več; albuma nista hotela poslušati še celo vrsto let , na njegovi zadnji platnici pa sta se opravičila za „slabšo zvočno kvaliteto“. Vse to kar se da nazorno govori o njuni bolestni obsedenosti z zvočno perfekcijo, a če se poglobim v zvočno kvaliteto „Katy Lied“, nikakor ne zaznam kakršnih koli nepopolnosti. Zvočna kvaliteta mi deluje na isti, zavidljivo visoki ravni, kot pri ostalih Steely Dan albumih, zato bi njuno čistunstvo lahko povsem upravičeno označil že za skorajda groteskno.
„Katy Lied“ predstavlja pomembno prelomnico v Steely Dan karieri. Na njem sta Fagen in Becker to legendarno ime, po številnih koncertnih razočaranjih, prevetrila v izključno studijski projekt z legijami imenitnih priložnostnih glasbenikov. Nesmiselno bi bilo naštevati vsa ta visoko profilirana imena, saj je seznam enostavno predolg. Naj med njimi navedem le tiste, ki so si skozi leta, predvsem v rock glasbi, izgradili zavidljivo spoštovanje, kot sta denimo tedaj komaj 20-letna David Paich in Jeff Porcaro (kasneje bosta doživela svetovni sloves kot člana melodično rockovske/pop atrakcije Toto), povratnik Elliott Randall, katerega visoko čislajo predvsem vsi ljubitelji skupine Asia ter znameniti kitarist/pevec Rick Derringer. „Katy Lied“ je obenem prvi Steely Dan album na katerem je sodeloval znani r’n’b pevec Michael McDonald (kasneje The Doobie Brothers). Naslov albuma se, kljub precej očitni sarkastični metafori, vsaj v iztočnici ne nanaša na dvolično dekletce po imenu Katy, temveč na travniško žuželko, ki velja za bližnjega sorodnika črička (ljubkovalnica je izpeljana iz angl. besede katydid, katera označuje to žival).
„Katy Lied“ stilistično ne predstavlja kakega zaznavnega odklona od njihove prepoznavne, visoko prefinjene in energične mešanice jazza, rocka, r’n’b-ja, soula ter funka. Edina zaznavna razlika je ta, da so jazzovski aranžmaji na pihalih in klaviaturah dobili še nekoliko večji poudarek, a to še zdaleč ne pomeni, da bi bile kitare v produkciji na kakršen koli način postavljene v ozadje. Ob tako pestri izbiri, kar sedmih (!) različnih kitaristov (vključno z Beckerjem) je bilo povsem naravno, da je na albumu v izobilju svojstvenih, raznolikih solaž, duhovitih rifov in večdelnih harmonij. Ob njih se bodo obliznili tudi najbolj petični kitarski zanesenjaki. Pritoževali se ne bodo tudi ljubitelji jazz-fusiona, saj so pihalni in klaviaturski aranžmaji na izjemno prefinjen način položeni skozi rockovske in r’n’b strukture posameznih skladb. Fagenov zaščitni, pogostokrat sarkastični, a visoko hipnotičen vokal, s posebnim šarmom posreduje besedila, ki se tudi tokrat šibijo od črnega humorja in satire na račun temnih lis ameriške družbe.
Album je kot celota izjemno konsistenten in na ta način sledi dediščini njihovih dotedanjih izdelkov. Tudi tokrat ni na njem kakega slabega ali dolgočasnega trenutka pa, čeprav v nasprotju z večino Steely Dan albumov ni zaslediti nobenega zimzelenega pop rock hita, ki bi poslušalca že v trenutku hipnotiziral in se mu z refrenom nemudoma zakoreninil v ušesne končiče. Še najbližje temu naslovu sta uvodni „Black Friday“, hudomušni jazz rocker, s poskočnim, skorajda boogie ritmom, večglasnim refrenom in strupeno sarkastično pred-apokaliptično lirično satiro ter šarmantni „Bad Sneakers“. Slednji se ponaša z nekaterimi izvrstnimi kitarskimi solažami ter predvsem fenomenalnim Fagenovim petjem, ki zvezdniški trenutek doživi v antemičnem refrenu. V tem trenutku mi ne pride na pamet nobena druga glasbena formacija, ki bi bila sposobna na tako očarljivo hipnotičen in doživet način v glavni refren vključiti besedi strgane superge in pina colada. „Rose Darling“, na r’n’b vzorcih podložena Fagenova seksualna fantazija, se ponaša z odlično kitarsko frazo ter imenitnimi večglasji.
Na solidni „Daddy Don’t Live in That New York City Anymore“, ki vsebuje sarkastično besedilo o manj všečnih Newy Yorških socialnih podobah, pride do nazornega izraza njihovo kontrastno združevanje ritmične preprostosti in kompleksnosti. V ozadju se ponavljajo ritmični vzorci s ploski rok, katere sekajo dinamični bobnarski prehodi ter odlična zaključna kitarska solaža. Enigmatični „Doctor Wu“ predstavlja enega najboljših trenutkov na albumu. V besedilu imamo opravka s skrivnostnim, rahlo frustriranim doktorjem Wujem in njegovo nenavadno obsedenostjo z (verjetno imaginarno) deklino Katy (ki se pojavlja v naslovu albuma). Fagen vse skupaj „pripoveduje“ na svoj tipičen, teatralen način. Pri tem v njegovem glasu ne manjka začudenosti in ščepca sarkazma. Ta odlična stvaritev že nakaže njihovo kasnejšo, bolj jazzovsko usmeritev, saj so tu v produkciji izpostavljeni prefinjeni jazzovski aranžmaji. Pri tem imam v mislih predvsem duhovite solaže na pihalih in klavirju.
„Everyone’s Gone to the Movies“ je romantično zabeljeni jazz latino pop rocker, ki se odlikuje z izvrstnim večglasnim refrenom, nagajivimi pasažami na saksofonu in karibskimi ritmi. Na njem legendarni dvojec in njuni studijski sodelavci demonstrirajo svoj odličen občutek za združevanje ritmičnih elementov jazza in svetovne glasbe. Besedilo, ki se dotika pedofilije je polno črnega humorja. „Your Gold Teeth, Pt. 2“ je izvrstni primerek jazz fusiona. Kljub temu, da gre za konceptualno nadaljevanje skladbe „Your Gold Teeth“ z albuma „Countdown to Ecstasy“ (1973), gre za glasbeno popolnoma drugačno skladbo. Duhoviti jazzovski aranžmaji na klavirju in pihalih so podkrepljeni z markantnimi večglasji in eklektičnimi ritmičnimi vzorci. Fagen se ponovno izkaže kot pravi vokalni kamelon, ki kot za šalo prehaja od ostrega sarkazma do izjemno čutne melanholike.
Razmeroma netipični „Chain Lightning“ je grajen na dramatičnih r’n’b, blues in soul notah, ne manjkajo pa tudi občudovanja vredni kitarski solistični podvigi. Izvrstni jazz pop rocker „Any World That I’m Welcomed To“ je še eden izmed najboljših trenutkov albuma. Hipnotična večglasja so v refrenu podkrepljena s sočnimi pasažami na klaviaturah. Besedilo je netipično sanjaško-idealistično, saj govori o tem kako nekdo, ki je pošteno zaribal v življenju, ponovno odkrije otroka v sebi. Verjetno je to vzrok, da izvrstna zaključna jazz rock fusion burleska „Throw Back the Little Ones“, kjer Fagen s svojim strupenim vokalnim sarkazmom občasno celo potegne na Rogerja Watersa, izpade še toliko bolj nihilistično. Surrealistično besedilo, nekateri ritmični eksperimenti ter pihalni aranžmaji so vredni celo samega Franka Zappe, kar je gotovo najboljši kompliment, ki ga lahko podelim tej kompoziciji.
„Katy Lied“ je ne glede na nevšečni studijski pripetljaj, ki je pošteno omajal dobro razpoloženje jeklenega dvojca, izvrsten tranzicijski album s katerim je legendarni studijski projekt odprl novo poglavje v svoji povesti. Naj se Fagen in Becker še tako žreta zaradi „zvočne neperfekcije“, ne moreta zanikati mnenja večine privržencev, da gre za enega izmed njunih najbolj pomembnih albumov, ki se ponaša z brezhibno glasbeno vsebino in napredno uporabo tedanje studijske tehnologije. Vzrok, zakaj „Katy Lied“ ponavadi ni tako visoko cenjen kot večina Steely Dan albumov 70-ih, se verjetno skriva v tem, da na njem ni kakšnih, v trenutku hipnotičnih, pop rock antemov v stilu „Reelin‘ in the Years“, „Dirty Work“ ali „Rikki Don’t Lose That Number“, kar je posredno pripeljalo k nekoliko bolj okrnjenemu radijskemu predvajanju tega albuma. Vsi tisti, ki v njihovi glasbi ne iščejo samo pop hite, temveč cenijo predvsem visoko eklektične aranžmaje in inštrumentalno širino, pa bodo več kot uživali v še eni inkarnaciji glasbeno-produkcijske perfekcije po zaščitnem Steely Dan receptu.
Zasedba
Donald Fagen – klavir, klaviature, vokal
Walter Becker – bas kitara, kitara, vokal
Michael Omartian – klavir, klaviature
David Paich – klavir, klaviature
Wilton Felder – bas kitara
Chuck Rainey – bas kitara
Denny Dias – kitara
Larry Carlton – kitara
Rick Derringer – kitara
Hugh McCracken – kitara
Dean Parks – kitara
Elliott Randall – kitara
Jimmie Haskell – rog
Bill Perkins – rog
Phil Woods – saksofon, vokal
Hal Blaine – bobni
Jeff Porcaro – bobni, dorofon
Myrna Matthews – vokal, spremljevalni vokal
Sherlie Matthews – vokal, spremljevalni vokal
Michael McDonald – vokal, spremljevalni vokal
Carolyn Willis – vokal, spremljevalni vokal
Produkcija
Gary Katz
Seznam skladb
1. Black Friday
2. Bad Sneakers
3. Rose Darling
4. Daddy Don’t Live In That New York City No More
5. Doctor Wu
6. Everyone’s Gone To The Movies
7. Your Gold Teeth II
8. Chain Lightning
9. Any World (That I’m Welcome To)
10. Throw Back The Little Ones
