Izvajalec: Revenge
Založba: Osmose Productions
Izid: year
Agresija, bolečina, uničenje in smrt so besede, ki najlažje opišejo glasbo in tematiko albuma Infiltration, Downfall, Death. Gre za najnovejši izdelek kanadskih Black metalcev Revenge, ki uspešno burijo duhove in živo družbo od leta 2000.
Tudi z najnovejšo mojstrovino Revenge ostajajo zvesti umazanemu zvoku, srednje slabi produkciji in naravnost fantastično agresivni glasbi, ki poživi še tako turoben in depresiven dan in nas stalno opominja, da bi lahko bilo še slabše. Redko kateri glasbeni izdelek zveni tako intenzivno in agresivno kot Infiltration, Downfall, Death še posebno ob zares hreščečih in ne povsem razločnih predistorziranih kitarah, ki ne zvenijo čisto tudi v solo prijemih, ki jih na albumu ne manjka, saj se pojavijo v vsaki izmed osmih pesmih. Sami po sebi omenjeni solo prijemi delujejo kot mešanica rifov med zgodnjimi Death in Thrash metal skupinami, ki so bile na udaru v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Se pravi, da o kakšni melodičnosti ne moremo govoriti, lahko pa poudarimo hitrost in nekakšno ritmično nesosledje, ki naredi album sorazmerno kompleksen in težak za poslušanje.
Glavni adut na albumu so zagotovo vokali, ki nihajo nekje med kričanjem in še bolj glasnim kričanjem, ki pričarajo občutke atonalnosti. Tem vokalnim trilčkom ponavadi sledi hiter, rezek in kratek solo, vseskozi pa je močno prisotna težka bas kitara, ki jo je na trenutke včasih malo preveč saj prekrije ritem solo kitare. Nič kaj kompleksno pa vendar, ko se vživimo v posnetek lahko doživimo čist in ekstremen Black metal, brez kakršnih koli olepšav.
Sama beseda ekstrem se še najbolj približa bistvu albuma, ki je ektremističen v vsakem najmanjšem detajlu. Ekstremni so vokali, bobni in kitare, vse skupaj zaokroženo pa ti elementi ustvarjajo vojne himne dekadence in razkroja, ki ga prinaša človeški ego, ko se le-ta manifestira v vojnem območju. Militantnost je navzoča v vsaki pesmi in ustvarja neponovljiv občutek masakra in klanja, sicer dokaj pogosti temi v Black metal sceni.
Tehnično gledano pa album ne ponuja neke dovršene in izpiljene tehnike, niti dobre produkcije, ki jo marsikateri mediji in založbe postavljajo v ospredje pri tem izdelku. Zvok na albumu deluje nekako prvinsko in na trenutke spominja na soroden Noise žanr, ki je prav tako znan po ekstremnem izvajanju glasbenih idej. Morda pa ravno malo slabša produkcija pripomore k originalnosti albuma, ki na podlagi grobih in neobdelanih zvokih gradi intenzivnost iz pesmi v pesem.
Verjetno bodo na račun slabe produkcije razočarani tehnično malo bolj zahtevni feni, ki prisegajo na skupine kot so Rhapsody of Fire, malo bolj pa bodo potešeni zbiratelji in audiofili, ki se ne ustrašijo malo slabše produkcije. Konec koncev važna je interpretacija ne pa programsko popravljanje narobe odigranih notnih zaporedij, ki se pojavijo med snemanjem.
Zasedba
James Read – bobni, studijski vokal
Pete Helmkamp – bas kitara
Seznam skladb
1.Death Heritage (Built Upon Sorrow) (04:30)
2.Blood Noose (Hog-tied like Swine) (03:40)
3.Sterilization (Procreation Denied) (04:41)
4.By Force (The Only Option) (04:24)
5.Barbed Anti (No Remorse) (04:55)
6.Survival (The Absolute Truth) (03:40)
7.Final Doctrine (Push Forward) (04:24)
8.Cleansing Siege (Take Them Down) (05:03)
