Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Landberk
Založba: Record Heaven Music
Izid: 01.04.1996
Trajanje: 46:05
Ocena: 3.5/5
»Indian Summer« je bil četrti in obenem zadnji album švedskih progresivnorockivskih revitalistov Landberk, ki so bili najbolj znani po gradnji mračnih atmosfer in pri katerih je melotron igral enako pomembno vlogo kot kitara. Za razliko od precej bolj znanih in čislanih rojakov Anglagard in Anekdoten, ki še dandanes ustvarjajo novo glasbo, Landberk niso dosegli kultnega statusa med ljubitelji progresivnega rocka, čeprav jim marsikdo priznava pomembno vlogo, kar se tiče vpliva na skandinavsko-ameriški tretji val progresivnega rocka. Razpadli so že po štirih studijskih albumih, s tem, da je bil njihov drugi studijski dosežek »Lonely Land« (1992) ‚zgolj‘ angleška verzija prvenca »Riktigt Äkta« (1992), ki je vseboval švedska besedila. Landberk so svoj ustvarjalni vrhunec dosegli z albumom »One Man Tells Another« (1994). Njihov še najbolj znan član je bil kitarist Reine Fiske, ki je bil kasneje član cele množice švedskih progrockovskih, jazzrockovskih in indierockovskih zasedb ter projektov kot so Morte Macabre, Paatos, Dungen, The Amazing, Elephant9 in Motorpsycho, če se našteje le nekatere. Landberk so bili, podobno kot Anglagard in Anekdoten, od nekdaj navdušeni nad King Crimson, zato je melotron v njihovem zvoku zasedal skorajda osrednjo vlogo. Proti koncu svoje kariere so se nekoliko oddaljili od progrockovskih vplivov ter se začeli pečati s post-rockom in alter rockom.
V primerjavi z bolj znanimi, prej omenjeni rojaki, ki so radi velikokrat ‚komplicirali‘ z različnimi improviziranji, pa so Landmark vedno dajali prednost melodični strukturi večine aranžmajev in tako je bilo tudi na »Indian Summer«, ki je bil nedvomno njihov najbolj lahkoten in dostopen dosežek tudi za vse tiste veseljake, ki jim poslušanje postapokaliptično naravnanih eksperimentalistov skandinavske prog šole predstavlja nemajhen izziv. V tej fazi njihove kariere so začeli vpijati elemente post-rocka in alter rocka, kar se je precej razlikovalo od njihovih začetkov. Uvodna skladba »Humanize« predstavlja karakteristični Landberk uvod z melanholičnim osrednjim aranžmajem na melotronu, ki poslušalca v trenutku posrka v hlad skandinavskih noči, medtem ko se devetminutna mračna zadušnica »All Around Me« spogleduje s psihadeliko in na trenutke nekoliko spominja na zgodnje Porcupine Tree, pri čemer ne manjka uporaba vokoderja. Še posebno posrečeno izpade sijajni inštrumentalni del z razvejano kitarsko solažo in melotronskimi valovanji, ki ustvarjajo eterično vzdušje.
Na relativno kompaktnem »1st of May« se stvari dodobra razživijo z udarnimi kitarskimi frazami zaradi katerih nekateri Landberk označujejo kot ‚heavy prog‘, medtem ko pevec Patric Helje, ki na trenutke precej spominja na Bonota (U2), učinkovito gradi melanholično dramo. »I Wish I Had a Boat« je melotronsko usmerjena balada s številnimi krajšimi improvizacijami, zanimivimi efekti ter mrakobnim vzdušjem ob katerem zaledeni kri v žilah. »Dustgod« vsebuje otožne vokalne harmonije, ki so podložene na kompleksne bobnarske prehode s številnimi jazz fusion prvinami, medtem ko zaključna kitarska solaža postreže z nadvse učinkovitim zaključkom. V sanjska melotronska valovanja potopljeni »Dreamdance« vsebuje zanimivo uvodno improvizacijo na basu, čemur sledi ritmično inteligentno stopnjevanje skladbe ter grajenje intenzivne atmosfere.
»Why Do I Still Sleep«, kjer vlada počasen ritem, je inkarnacija mračnosti celo za običajne Landberk pojme, pri čemer je še posebno potrebno pohvaliti gostujoči vokal pevke Sare Isaksson, ki ustvari izjemen kontrast in še poglobi nepopisno melanholično atmosfero. Album se zaključi s post-rockovsko usmerjeno naslovno skladbo, se pravi »Indian Summer«, ki zveni kot kakšna pogrebna zadušnica, pri čemer Fiske polovico skladbe brenka zgolj na eno samo kitarsko struno, nakar v nadaljevanju sledi minimalistična improvizacija. Od vseh del na albumu gre nedvomno za daleč najbolj nenavaden eksperiment, ki poraja precej mešane občutke glede na trenutno emocionalno razpoloženje in bi znal ugajati tudi ljubiteljem poznih Talk Talk.
Mojstri skandinavske mračnine in otožnosti so z »Indian Summer« na dostojen način zaključili svojo kratko, vendar občudovanja vredno kariero. Kakšnih posebnih presežkov na svojem poslovilnem albumu niso ustvarili in na trenutke se zdi, da jih je skladateljski navdih ob vpijanju post-rockovskih elementov polagoma začel zapuščati, vendar so vsa dela na albumu najmanj solidna. Seveda pa se poslušalec pred poslušanjem ne sme nahajati v depresivnem stanju, saj »Indian Summer« v tem pogledu gotovo ne deluje preveč blažilno. Landberk za razliko od Anglagard in Anekdoten v kratkem obdobju svojega delovanja sicer niso ustvarili kakšne odmevne mojstrovine, ki bi spadala med klasike progresivnega rocka, vendar so bili vsi njihovi albumi na svoj način zanimivi in privlačni za vse, ki so v prvi polovici devetdesetih, ko se je začel tretji val progresivnega rocka, pogrešali King Crimson, vendar brez njihovih velikopoteznih improvizacijskih eksperimentov. Art/post-rockovski slog, ki je vladal na »Indian Summer« je Fiske kasneje dodobra razvil pri svojem kasnejšem bandu Paatos, katerega je nekaj časa izdatno promovirala prestižna progrockovska založba InsideOut.
Zasedba
Patric Helje – vokal
Reine Fiske – kitara
Stefan Dimle – bas kitara
Jonas Lindholm – bobni
Simon Nordberg – klaviature
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Sara Isaksson – vokal (7)
Lotta Johansson – saksofon (1)
Sebastian Öberg – čelo (4)
Produkcija
Simon Nordberg
Seznam skladb
1. Humanize (6:07)
2. All Around Me (9:03)
3. 1st Of May (3:34)
4. I Wish I Had A Boat (5:41)
5. Dustgod (5:04)
6. Dreamdance (4:49)
7. Why Do I Still Sleep (7:55)
8. Indian Summer (5:12)
