Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Nightwish
Založba: Nuclear Blast
Izid: year
Trajanje: 74:56
Ocena: 4.3/5
„Imaginaerum“ je najbolj ambiciozen in eklektično zveneč studijski izdelek Fincev Nightwish, izdan do tega dne. Skupno sedmi studijski album zasedbe, se je razvijal skladno s konceptom scenarija za istoimenski film, kanadsko finske produkcije, ki ga je finančno podprla finska vlada z več kot pol milijoni evrov vzetih iz finančnega proračuna. Seveda je stvaritelj scenarija za film vodja Nightwish Tuomas Holopainen.
Medtem, ko film še ni doživel prve uradne premiere, pa so Nightwish v celoti po izbranem konceptu pripravili svoj novi album. Ta deluje kot „mjuzikl“ ali če z drugimi besedami poenostavim, skupini je učinkovito uspelo oživiti izbrani koncept. Bere se povsem logično, saj je glasba z albuma vključena tudi v spremljavo filma (glasbeno podlago). Koncept zgodbe ni ravno revolucionarna pogruntavščina. Nanaša se na zadnje ure življenja na moč dementnega skladatelja, starca. Ta v svoji komi tone vse globlje in globlje, brišejo se sledovi življenja odrasle osebe, vezi z družino, z vsem kar je doživel kot odrasel moški. Stanje mentalne odsotnosti ga posrka v domišljijski paralelni svet, kot ga kreira otroška fantazija, mož pa se odziva na dražljaje okolice le še kot 10. letni deček. Hčera, ki preživlja zadnje ure z očetom izgubi z njim stik, vendar pa na koncu zgodbe spozna, da bo morala, v kolikor se želi srečati z očetom, kreniti na pot njegove zadnje avanture in razvozlati očetov misterij.
To pot je Holopainen resnično mislil na vse. Vsak idejni detajl novega albuma je obračal tako dolgo, da je iz njega izbrusil izrazni optimum. „Imaginaerum“ je zato silno razgiban album, kar se da bogato in razvejano aranžiran izdelek. Na njem gostuje kopica „zunanjih“ glasbenikov. Od filharmoničnega orkestra, do pevskega zbora, plejade pihalcev, dodatnih tolkal, tu je seveda neobhodni Troy Donockley na svojih folklornih rekvizitih, ki zaobjemajo bazouki, piščali, dude,… Za optimalno razvrstitev teh so-gradnikov zvoka in izraza novega Nightwish albuma, je Tuomas potreboval lep čas, da iztrži izrazno bistvo vsake izmed skladb. Bistvo Nightiwish, za tidte, ki ste nemara pozabili, je kombiniranje elementarnosti simfonične power metalske udarnosti s klasično glasbo. Boljšega sožitja vseh gradnikov in bolj učinkovite kolizije elementov metala s klasično glasbo, kot jo povzema „Imaginaerum“ skorajda ni več mogoče doseči. Seveda v Nightwish glasbeni „špuri“.
Za Nightwish stoji velika mašinerja z denarjem. Cilj ambiciozno zastavljenega projekta je bil zagotovo lažje dosežen, kot se to nemara dozdeva. Preprosto. Nightwish gojijo glasbeni pristop, ki ga podpirajo tisti, ki so pri denarju in radi vložijo denar v Nightwishm saj ga bodo iztržili zato še več. Govora je o v naprej preverjeni zgodbi o uspehu in varnosti finančnega vložka. Klasična glasba torej in zahodni svet. Široka generacijska paleta je združena pod fanovsko bazo Nightwish. Od mlečnezobcev, ki so pred Slayer pač spoznali najprej Nightwish, do šolanih profesorjev glasbe, ki „čudnih“ eksperimentov, ki bi kakorkoli dišali po avantgardno izzivalnem odstiranju novih, še neodkritih glasbenih dimenzij, izven okvirjev klasičnih šablon, ne prenašajo. Ne nazadnje je ta finnačno dobro podprta maišnerija, ki stoji za Nightwish pravkar ustvarila in poslala na trg štiri računalniške igrice (kompatibilne med drugim tudi z vašim prenosnim telefonom) povezane z novim Nightwish albumom in filmom, z namenom nadgradnje promocije albuma, kar seveda meji na blagi fanatizem. Nightwish so danes torej čvrsto stoječa firma, od katere imajo mnogi koristi.
Vendar pa je bistvo idejna ustvarjalnost! Le to šteje. In učinkovitih glasbenih rešitve to pot dejansko ni primanjkovalo. Uvdna Taikatalvi je redka poteza skupine. Gre za instrumentalni uvod. Nekaj kar tak koncept preprosto potrebuje z naracijo v finskem jeziku, kar prav tako ni pogosta poteza skupine. Ta se nenadoma, a po pričakovanju, odsekano prelije v bombastično udarno Storytime (izdan tudi kot single). Skladba čvrste kompaktnosti in učinkovitim graduiranim stopnjevanjem vzdušja s „cresendom“ v odličnem refrenskem napevu je ena najbolj nalezljivih skladb celotnega albuma. Podobno grabežljivo v vodilnih napevih, kot Storytime funkcionirajo tudi I Want my Tears Back, Rest Calm in Last Ride Of The Day.
Žal že Storytime potrdi da je Anette Olzon prešibka vokalistka za Nightwish. Ne glede na to, da deluje bolj suvereno in samozavestno glede na prispevek za album „The Passion Play“ (2007), pa njen glas, kljub temu, da se punca neizpodbitno trudi in dokazuje da ima talente, znanje in občutek, nima njen glas naboja karizme, tiste nujne pike na „i“, ki jo imajo mnogi ženski vokali v žanru simfonični power metal. Tu ni več vprašanje o odsotnosti Tarje, gre se za kakršenkoli ženski vokal, le da ima prepoznavno dodano izrazno globino, ki pa jo prinaša šele njegova značajska posebnost, ki pa je Anette žal nima. Barva glasu Anette je torej povsem običajna, kakršno najdeš takoj na ulici, ko srečaš prvo dekle. Poleg tega deluje raba angleščine v verzih nekoliko okorno. Zasedba bo morala resno razmisliti o drugem vokalnem karakterju znotraj postave. Ne. Anette Olzon ni slaba pevka, le za Nightwish je pač prešibka figura. K sreči je ta album zelo razgiban, poleg tega je Marco Hietala mnogokrat enakovredno ali celo dominantno vključen s svojim vodilnim vokalom, tako da je ta minus ženskega vokala vsaj delno „prikrit“.
Album se povsem razmahne po skladbi Ghost Rider. Slow, Love, Slow je presenetljiv eksperiment združevanja jazza in blues retorike v klasicizem Nightwish in stvar bo blizu tistim, ki poznate Porgy And Bess Georgea Gershwina. Zadeva vžiga in to je glavno. Takoj za njo album znova bombastično eksplodira v odlični I Want My Tears Back, ki je kandidat za drugi single albuma. Skladba se razvija v enakovrednem vokalnem duetu Anette in basista Marco-a Hietale, potem pa se na sredini prelevi v tipično folklorno zgibanko, kjer se pridružijo Nightwish zvoku še dodatne violine, piščali, dodatna tolkala. Scaretale obnovi ledeni piš tragedije v Ghost Rider, razvija se v podobni kombinaciji „Metallica“ riffa, oblečenega v orkestralne aranžmaje, kot v Storytime, pozornost pa prevzame njegov osrednji operetno-folklorni del, podprt na ritmu polke. V drugi polovici izstopa odlična akustična The Crow, The Owl, The Dove, s prelepimi melodičnimi rešitvami vodilnih napevov in učinkovitim vokalnim duetom Marka ter Anette. Za njo dvigne album na metalsko navitost otvoritve (Storytime) skladba Last Ride Of The Day. Skladba vžigajoče zapeljivega refrenskega napeva, ki preprosto, glede na koncept, mora biti na tem mestu, kajti za njo je nastavljena najbolj kompleksna stvaritev albuma imenovana Song Of Myself, zgrajena iz mnogih sprememb tempov, vodilnih motivskih preklopov, sprememb vzdušij. Razvija se s kančkom nepredvidljivosti, vendar skupina ne izgubi v aranžiranju rdeče niti in ta mini epska suita po visok vibrantnem drama vzdušju, ki ga uspe razviti, sama po sebi prinaša vrhunec albuma „Imaginaerum“. Album zaključi instrumental, ki združuje vodilne motive vseh predhodnih 12. skladb, napisan v čistokrvni klasicistični drži. Služi namreč za glasbeno podlago zaključka filma, ko se odvrtijo zaključne zahvale ustvarjalcem filma.
„Imaginaerum“ je gotovo najkvalitetnejši album Nightwish kariere v smislu dosežene stopnje komponistične zrelosti. Skupini je znova uspeva tisto po čemer je najbolj cenjena. Združevanje metala s klasiko v enakovrednih odtenkih, v idealni simbiozi. Prav tako deluje album zelo organsko, saj je posnet brez sintetizatorjev, le ob sodelovanju pevskega zbora, filharmoničnega orkestra ter dodatnih glasbenih gostov, ki zgolj godejo, ubirajo strune, pihajo v izbrani instrument ali preprosto sprožajo tleske rok.
Če je bil „The Passion Play“ zelo previden album s katerim so iskali Nightwish zlasti afirmacijo prave poti po brodolomu s Tarjo, pa je „Imaginaerum“ nujen razvojni korak, ki so ga Nightwish vzeli v pravem trenutku, saj so se z njim povzpeli na stopnico više. Zadržali so vse svoj prepoznavne zaščitne znamke in dokazali, da lahko spravijo od sebe sami svoj „The Wall“ (sploh če prištejemo zraven še film) ali, svoj „A Night At The Opera“. Seveda z nič revolucionarno pionirskih razsežnosti.
Žal album ne more optimalno razviti želenih razpoloženjskih stanj in impresij! Žal zaradi odsotnosti pravega, karizmatičnega vokala, ki bi vdahnil aranžmajem tisti nujno potrebni dotik polno prepričljivega vzdušja, ki te hipoma v polnem zaletu posrka na avanturo izbranega koncepta. Pa vendar, zadeva funkcionira tudi brez tega. Ne popolno, vendar stoji v dejanjih, kot najbolj zanimiv, najbolj smelo izzivalen, v smislu komponiranja najbolj zrel dosežek skupine v karieri. Ob tem pogumno odmerjenem koraku so Nightwish zadržali ob eklektični drži novega albuma prepoznavno opojno mero visoko melodične poslušljivosti. Zato bo ta album zanimiv tudi za vse tiste, ki ste po odhodu Tarje iz Nightwish, odpisali Nightwish s seznama skupin, katerih nove diskografske dosežke redno spremljate. In to nedvomno nekaj šteje, kaj ne da?
Zasedba
Anette Olzon – vokal
Tuomas Holopainen – kitara, piano
Emppu Vuorinen – kitara
Marco Hietala – bas kitara, vokal (skladbe 1, 3, 4, 5, 6, 9, 10, 11, 12 )
Jukka Nevalainen – bobni, tolkala
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Troy Donockley – dude (na skladbah 5 & 13), iščal (na skladbah 1, 8 & 10), spremljevlani vokal (na skladbah 10 & 12),bodhran, bouzouki
Dermot Crehan – piščal
Dirk Campbell – sorna
Guy Barker – trobenta
Paul Clarvis – tolkala
Stephen Henderson – tolkala
Pekka Kuusisto – violina
Pevski zbor „Metro Voices“
Orkester: The London Philharmonic Orchestra
Pip Williams – orkestralni aranžmaji za zbor in orkester
Produkcija
Tuomas Holopainen
Seznam skladb
1. Taikatalvi (2:35)
2. Storytime (5:22)
3. Ghost River (5:28)
4. Slow, Love, Slow (5:50)
5. I Want My Tears Back (5:07)
6. Scaretale (7:32)
7. Arabesque (2:57)
8. Turn Loose the Mermaids (4:20)
9. Rest Calm (7:02)
10. The Crow, the Owl and the Dove (4:10)
11. Last Ride of the Day (4:32)
12. Song of Myself (13:37)
13. Imaginaerum(6:18)
