Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: GTR
Založba: Arista Records
Izid: year
Trajanje: 44:43
Ocena: 4/5
GTR je bila kratkotrajna superzvezdniška skupina, ki je nastala kot plod sodelovanja med dvema kitarskima legendama, Steveom Hackettom (ex-Genesis) in Steveom Howeom (Yes, Asia). Ta slikovita kolaboracija dveh kitarskih imenitnežev, ki je svoje ime dobila po akronimu za kitaro in je bila prvotno zamišljena kot projekt, ki bi k sodelovanju sčasoma pritegnil tudi druge slovite kitariste, je na začetku izjemno veliko obetala, saj sta se oba slovita glasbenika ponašala s spoštovanja vrednim, veličastnim prog rockovskim pedigrejem. Zato je bil šok za vse ljubitelje progresivnega rocka toliko večji, ko so se GTR namesto enigmatičnih prog rockovskih pustolovcev pod poveljstvom dveh kitarskih mogočnežev izkazali za AOR/melodično rockovske osvajalce tedanjih radijskih lestvic.
Tej slogovni usmeritvi je botrovalo več vzrokov. Tako Hackett kot Howe sta se v času pred nastankom GTR nahajala na pomembnih prelomnicah svoje kariere. Hackett si je po seriji komercialno neuspešnih albumov med katerimi je po artistični kvaliteti še najbolj izstopal nekonvencionalni, akustično usmerjeni »Bay of Kings« (1983) s pomočjo GTR želel osvežiti kariero ter pridobiti potrebno finančno injekcijo za bodoče samostojne projekte. Howe je po odhodu iz Asie po drugi strani postajal čedalje bolj zafrustriran nad dejstvom, da so v tistem času, povsod kjer je sodeloval, sintetizatorji začeli dominirati nad kitarskim zvokom (eden od glavnih vzrokov slovesa ‚gospoda Sove‘ od Asia-e), zato je bil eden njegovih glavnih namenov z GTR, da bi šlo za band brez uporabe sintetizatorjev oziroma brez klaviaturista, kjer bi bil zvok električne kitare (in občasno tudi akustične) produkcijsko porinjen v ospredje. V ta namen sta se Howe in Hackett na prvem in edinem studijskem GTR albumu, preprosto imenovanem kar »GTR«, ki je izšel leta 1986 odločila uporabiti tedaj izjemno popularne kitarske sintetizatorje.
Obe kitarski veličini sta že nekaj časa želela združiti kitarske moči in z GTR sta končno našla ustrezen ventil za uresničitev svojih velikih ambicij, vendar za njune običajne razmere v povsem netipičnih slogovnih okvirih tedanjih AOR trendov s pomočjo katerih sta želela užiti vsaj nekaj tistega komercialnega uspeha, katerega sta bila vajena s svojimi prejšnjimi skupinami, se pravi z Genesis, Yes in Asio. K sodelovanju sta privabila še pevca Maxa Bacona (ex-Moby Dick, Nightwing in Bronz), basista Phila Spaldinga (ex-Mike Oldfield, Toyah, Bernie Torme in Original Mirrors) in bobnarja Jonathana Moverja (ex-Marillion, kasneje član spremljevalnega banda Joeja Satrianija in Stevea Vaija).
Na začetku jima je v komercialnem smislu zelo dobro kazalo, saj jima je »GTR« na čelu z zmagovitima hit singloma, »When The Heart Rules the Mind« ter »The Hunter«, ki sta tudi prvi dve skladbi na albumu, prinesel zavidljiv uspeh. Žal preostanek albuma, čeprav daleč od tega, da bi bile preostale kreacije slabe, ni bil na isti komercialno vabljivi ravni kot omenjena šampiona radijskih lestvic. Pri nekaterih kompozicijah je očitno zmanjkalo prave želje pa tudi inspiracije za ustvarjanje radijskih hitov, po drugi strani je bila večina izmed njih ‚povoščena‘ s pompozno AOR produkcijo osemdesetih v režiji legendarnega klaviaturista Geoffa Downesa (Asia, Yes, ex-The Buggles) in odigrana na izjemni tehnični ravni. Najbolj seveda navdušijo tiste stvaritve, kjer se kitarske harmonije obeh legend na subtilen način prelivajo v idealno fuzijo in prideta njuni unikatni tehniki do polnega izraza.
Že omenjeni ultra hit »When The Heart Rules the Mind« je še dandanes izjemen AOR energetski polnilec na katerem zablestijo vse pričakovane odlike obeh kitarskih velmož, medtem ko se odlični Max Bacon s svojim melodičnim tenorjem še posebno izkaže na pompozno-hipnotičnem refrenu s pomočjo katerega je bil naskok na vrh tedanjih radijskih postaj prava mala malica. Specifični kitarski tehniki obeh mojstrov sta ves čas nazorno slišni in vmesne akustične kaprice poskrbijo za lepe kontrastne trenutke. Izjemno močan uvod v album se več kot uspešno nadaljuje z odličnim »The Hunter«, še enim velikim AOR hitom, katerega so kasneje Payne era Asia na albumu »Anthology« (1997), po zaslugi »GTR« producenta Downesa, uspešno ‚posvojili‘. To je mogočna power balada sestavljena z izjemno subtilnih aranžmajev na kitarskih sintetizatorjih ter akustičnih kitarah, katera doživi vrhunec v epskem, nekoliko nostalgično obarvanem refrenu. Vokalne harmonije se idealno prelivajo z mogočnimi, naelektrenimi kitarskimi pasažami, medtem ko se v ozadju pretaka sintetizatorsko-kitarsko veličastje. »GTR«, kot že omenjeno, v nadaljevanju izgubi triumfalni zagon za katerega poskrbi izjemen uvodni del, ki je vreden čiste desetice, čeprav se še vedno najde nekaj nadvse dobrih trenutkov.
Številne manj uspešne AOR skupine bi bogato plačale, da bi imele v posesti skladbo kot je udarni energetski katalizator »Here I Wait« na katerem se sliši tudi kanček vpliva svetovne glasbe, ki je bila od nekdaj blizu obema kitarskima mogočnikoma, še posebno Hackettu. Na sredini te skladbe še posebno navdušijo tercetne harmonije med Hackettom in Howeom in še ena epska vokalna predstava, medtem ko Mover briljira z masivnimi bobnarskimi krošeji. Na »Sketches In The Sun«, ki predstavlja njegov ‚zvezdniški‘ trenutek, Howe pošteno pretegne svoje suhljate prste ter s prelestnimi kitarskimi improvizacijami pod močnim vplivom ‚Apalači‘ kitarske šole poskrbi za prelestno akustično gostijo, ki spomni na njegove najboljše čase z Yes.
»Jekyll And Hyde« je še en dokaj ambiciozno sestavljen AOR rušilec, prepreden z melodramatičnimi kitarskimi sintetizatorji in inteligentno integriranimi časovnimi prehodi. Zmagoslavne kitarske harmonije sredi katerih si oba kitarista vzameta trenutek za nekaj krajših solaž, predvsem po Baconovi vokalni zaslugi, izpade kot še en soliden kandidat za AOR radio. »You Can Still Get Through« vsebuje številne produkcijske trike osemdesetih, predvsem kar se tiče sintetično zasoljenih ritmičnih nians, ki po malem vlečejo celo na disko, čeprav gre za še en zelo spodoben melodični rocker z lepim refrenom in celo malho zavidanja vrednih kitarskih improvizacij v režiji obeh imenitnežev.
Udarni »Reach Out (Never Say No)« bi lahko imel z nekoliko bolj izrazitim refrenom celo hit potencial, medtem ko toliko bolj navdušijo izjemno domiselne kitarske finese, kjer se Hackett in Howe vnovič zelo dobro dopolnjujeta. »Toe The Line«, eden izmed boljših trenutkov na albumu, se odpre kot umirjena balada ob nežnih akordih dveh akustičnih kitar, kar se stopnjuje dokler s pomočjo kitarskih sintetizatorjev ne nastane veličasten orkestralen zvok, katerega dopolnjuje Baconova odlična vokalna predstave. »Hackett To Bits« že z naslovom sporoči, da gre tokrat za Hackettov ‚zvezdniški‘ trenutek, kjer legendarni kitarist navduši s hitroprstimi kitarskimi improvizacijami, katere originalno izvirajo iz skladbe »Hackett To Pieces«, ki je izšla na Steveovemu albumu »Highly Strung« (1982). Zaključni »Imagining« v uvodu vsebuje klasicistične kitarske variacije, ki gradijo izjemno lepo, eterično melodijo, na kar se, nekako po pričakovanju, prelije v še en pompozni AOR rušilec sredi katerega ne manjka naelektrenih, električno kitarskih harmonij, medtem ko Bacon vnovič navduši z bravurozno vokalno predstavo.
»GTR« tudi po testu časa ostaja nadvse kontroverzen dosežek, ki še dandanes razdeljuje številne prog rockovske privržence obeh kitarskih velemojstrov, ki sta v nasprotju s pričakovanji namesto mojstrovine progresivnega rocka ustvarila odličen AOR album. Hackett in Howe, po pričakovanju nista dolgo zdržala skupaj, saj so GTR že leta 1987, po krajši turneji na kateri so posneli tudi svoj edini uradni koncertni album »In Concert« (1997), posnet med nastopom na radio prireditvi King Biscuit Flower Hour, razpadli. Hackett je pred razpadom k sodelovanju poskusil pritegniti Briana Maya (Queen). Razen treh skupnih posnetkov, ki so kasneje izšli na Hackettovem solo albumu »Feedback« (2000), kateri bi moral originalno iziti že leta 1986, od tega sodelovanja, pri katerem ni bilo jasno ali bi May nadomestil Howea ali Hacketta, ni ostalo nič.
Howe, ki se je kasneje, po kratki avanturi s projektom ABWH, vrnil k Yes in čez mnogo let tudi k Asia-i, je še po razpadu GTR neuspešno poskušal ‚praskati‘ naprej z neuresničenim projektom, ki bi se moral imenovati Neotrend in je med člani banda vseboval pevca/kitarista Roberta Berrya (ex-Hush, 3) ter bobnarja Nigela Glocklerja (Saxon). Howe in Hackett sta, kljub temu, še danes dobra prijatelja. GTR je bil resda komercialno uspešen projekt, a je bilo obema jasno, da je bil zaradi ‚radiu prijaznih omejitev‘ in njunih nikoli potešenih, bolj eksperimentalnih prog rockovskih ambicij, že od nastanka obsojen na kratek rok trajanja.
Zasedba
Max Bacon – vokal
Steve Hackett – kitara, spremljevalni vokal, kitarski sintetizator, bas kitara
Steve Howe – kitara, kitarski sintetizator, spremljevalni vokal
Phil Spalding – bas kitara, spremljevalni vokal
Jonathan Mover – bobni, tolkala
Produkcija
Geoff Downes
Seznam skladb
1. When the Heart Rules the Mind
2. The Hunter
3. Here I Wait
4. Sketches in the Sun
5. Jekyll and Hyde
6. You Can Still Get Through
7. Reach Out (Never Say No)
8. Toe the Line
9. Hackett to Bits
10. Imagining
