Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Babe Ruth
Založba: Repertoire Records
Izid: year
Ocena: 4.5/5
„First Base“ je bil prvi album te legendarne skupine in hkrati njihov največji komercialni uspeh. Povsem upravičeno, kajti gre za enega izmed najboljših debitantnih rock albumov prve polovice 70-ih. Album nadvse uspešno plove na tisti meji, ki loči hard rock od progresivnega rocka. Dva vodilna elementa skupine sta nedvomno udarna kitara spregledanega kitarskega čarovnika Alana Shacklocka, ki ne skopari z izredno domiselnimi motivi na svoji ritmični kitari in je hkrati tudi pisec večine skladb ter izjemno energičen vokal pevke Janite „Jennnie“ Haan, ki po barvi vokala pogosto spominja na reinkarnacijo Janis Joplin. Poleg originalne zasedbe skupine, na albumu gostuje tudi zborovski orkester (štirje glasbeniki igrajo čelo, Brent Carter saksofon in Caspar Lawal dodatna tolkala). Shacklock je napisal vse aranžmaje in bil ko-producent albuma skupaj z Nickom Mobbsom. Zanimivo, na albumu je na večini skladb prisoten duh divjega zahoda oziroma mehiške meje, ki nakazuje na to da so bili člani skupine očitno navdušeni ljubitelji vesternov. Svoje pa pridoda tudi značilni bluesovski zvok Shacklockove kitare.
Album se odpre z razbeljenim hard rock šusom „Wells Fargo“, skladbo ki je dobila ime po znani delniški družbi, katera se je pojavila v mnogih vesternih. Udaren Shacklockov bluesovsko usmerjen rif, nagruvana ritem linija in izredno energičen vokal Haanove vas v trenutku zagrabi. Janita je bila ena tistih izjemno redkih rock pevk z odličnim vokalom in izjemnim razponom, ki se je lahko enakovredno kosala s svojimi moškimi kolegi med rock pevci. V tem pogledu njene primerjave z Janis Joplin pridejo same po sebi. Spremljevalni vokali in bogate delnice na saksofonu še pridodajo k glasbeni širini same skladbe. Prava poslastica za vse ljubitelje pristnega hard rocka. Po udarnem začetku večina poslušalcev, zlasti ljubiteljev hard rocka, seveda pričakuje da bo skupina nadaljevala v enakem „naostrenem“ tempu. Toda Babe Ruth so veliko več kot zgolj hard rock skupina in njihova glasbena obzorja prevelika, da bi vztrajali zgolj pri enem glasbenem aspektu. Njihov progresivni zvok pride na plan s pravo keltsko simfonično balado „The Runaways“, ki je pesem popolnoma drugačnega tipa in kjer lahko v bistvu slišimo popolnoma drugačno skupino. Gre za skladbo polno keltskega melosa, ki je sicer značilen za veliko britanskih prog rock skupin tistega časa, a s to pomembno razliko, da je v tej skladbi zaznati tudi ščepec mehiškega melosa. Tudi Janitin vokal je tu popolnoma drugačen, brez njene siceršnje „maskulantne“ barve, kar se seveda ustrezno dopolnjuje v to melodično in lepo balado. S tem dokaže, da nima samo izjemno močnega vokala temveč tudi izjemno raznoliko barvo glasu. Orkestralni aranžmaji na klaviaturah, oboi, čelu ter klavirju so zelo solidni in pričajo o tem, da je imela skupina široka glasbena obzorja. Seveda so bile tedaj mnoge skupine, ki so tovrstne simfonične glasbene aranžmaje obvladale bolje, a Babe Ruth pač nikoli niso silili v pretirano simfoniko, ker so bili v svoji osnovi pač blues rock skupina. Sledi odlična priredba znanega inštrumentala Franka Zappe „King Kong“ (Uncle Meat, 1969), ki po duhovitosti in glasbenem perfekcionizmu v ničemer ne zaostaja od originala. Shacklock je skladbo aranžiral v skorajda popolnoma jazzerski obleki in tako lahko na njej slišimo še eno izmed mnogih glasbenih podob skupine. Znotraj skladbe se nahaja čudovita solaža na klaviaturah in električnem klavirju. Zlasti pa gre tu občudovati Shacklockove umetnije na kitari. Nedvomno navdušujoča in pogumna priredba, kajti le malo skupin si je tedaj upalo interpretirati tako izjemnega kitarista in glasbenega genija kot je bil Zappa. „Black Dog“ je skladba, ki najbolje združuje obe glasbeni podobi skupine, udarno in eksperimentalno, in je po vzdušju tako lepa kot žalostna. V prvem delu, ki je večinoma inštrumentalen lahko slišimo odlične solaže na klavirju. V drugem delu se Janita vrne v vsem svojem energičnem elementu in eksploziji emocij, z vokalom v visokem registru, ko ima poslušalec občutek, da nikakor ne bi bilo pametno zobati češenj z njo. Shacklockove kitarske solaže zraven ustvarjajo izredno melanholiko in pravcate tercetne harmonije, tako da človek ob prvem poslušanju dobi občutek kot, da bi hkrati poslušal igrati dve kitari namesto ene. Skladba se zaključi na izredno dramatičen način. „The Mexican“ je klasika skupine, ki se odpre z izredno duhovitim in originalnim rifom, kateremu se pridruži sijajna solaža na klavirju. V svojem zadnjem delu pa vsebuje tudi znan motiv, ki ga bodo ljubitelji špageti vesternov takoj prepoznali. Gre namreč za motiv iz klasičnega dela Ennia Morriconeja, ki se nahaja v filmu Sergieja Leoneja „Za par dolarjev več“ (originalno „Per Qualche Dollaro in Piu“) s Clintom Eastwoodom v glavni vlogi. Skladba uspešno raziskuje elemente mehiške glasbe skozi kombinacijo dinamičnih klaviatur, solidne bas linije, domiselnih kitarskih solaž in energičnega vokala. Skladba je v svojem epskem bistvu zelo dvigujoča. „Joker“ pa je še ena originalna hard rock skladba srednjega tempa, pod močnim vplivom bluesa, kjer lahko slišimo pravcati Janitin in Shacklockov vokalni dialog. Haanova tu še enkrat do konca pusti vso svojo dušo in demonstrira zakaj je bila ena najimenitnejših pevk svojega časa. Shacklockove hitroprstne solaže pa privedejo skladbo do njenega zaključka.
Verzija Repertoire Records vsebuje tudi dve bonus skladbi: skrajšano verzijo „Wells Fargo“ in „Theme From a Few Dollars More“, kjer lahko v njenem bistvu poslušate interpretacijo Morriconeove klasike.
S svojimi kompleksnimi skladbami, okusnimi aranžmaji, čudovitim vokalom ter inovativnimi in inteligentnimi kitarskimi solažami bo „First Base“ očarala tako ljubitelje dobrega in inteligentnega hard rocka kot tudi tiste ljubitelje progresivnega rocka, ki ne prisegajo zgolj na čim večjo kompleksnost in dolžino kompozicij, temveč pojem „progresiven“ dojemajo veliko širše. Prava škoda, da skupini ni uspelo doseči večje prepoznavnosti saj je imela vse potrebne odlike za to. Vodja skupine Alan Shacklock je po mojem mnenju eden najbolj spregledanih kitarskih genijev. Isto velja za Haanovo, katero bi moral slišati vsak ljubitelj Janis Joplin. Naslovnico albuma je narisal znani avtor naslovnic Roger Dean, ki ga ljubitelji glasbe poznajo kot avtorja naslovnic številnih znanih (med njimi so najbolj znani Yes) in manj znanih rock skupin. Album je čista zmaga in eden najboljših debutov v obeh glasbenih žanrih (tako v progresivi kot hard rocku). „First Base“ je ena izmed tistih pozabljenih klasik katere ne gre nikakor prezreti.
Zasedba
Janita Haan – vokal
Alan Shacklock kitara, spremljevalni vokal, orgle, tolkala
Dave Hewitt – bas kitara
Dick Powell – bobni
Dave Punshon – klavir
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Gaspar Lawal – kongo, bongo, kabasa
Brent Carter – saksofon
Harry Mier – oboa
Peter Halling – čelo (vodja)
Clive Anstee – čelo
Manny Fox – čelo
Boris Rickleman čelo
Jeff Allen – bobni (na „The Runaways“)
Produkcija
Alan Shacklock, Nick Mobbs
Seznam skladb
1. Wells Fargo (6:17)
2. The Runaways (7:27)
3. King Kong (6:44)
4. Black Dog (8:03)
5. The Mexican (5:49)
6. Joker (7:43)
Trajanje albuma: 42:03
