Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: It Bites
Založba: EMI Records
Izid: year
Trajanje: 55:34
Ocena: 4/5
„Eat Me In St. Louis“ je bil tretji album unikatnih britanskih prog pop fusionistov It Bites. To je bil njihov poslednji studijski posnetek s karizmatičnim in z vsemi žavbami podmazanim pevcem in kitaristom Francisom Dunneryem ter za dolgo časa poslednje studijsko dejanje (vse do leta 2008, ko je izšel album „The Tall Ships“ z novim pevcem in kitaristom Johnom Mitchellom).
It Bites so bili že od svojih začetkov unikatna skupina po tem, da so na imeniten in harmoničen način združevali na videz dva nezdružljiva žanra – progresivni rock in pop rock. V tem seveda niso bili prvi, saj je v 80-ih mnogo legendarnih prog rockovskih zasedb 60-ih in 70-ih let začelo v svojo glasbo vnašati elemente popa, so pa bili prvi, ki so to počeli že od svojega rojstva in zato vodilni predstavniki pri tovrstnem eksperimentiranju. Kljub temu pa tudi po izidu „Eat Me In St. Louis“ niso doživeli večjega komercialnega preboja in ostali kultna skupina z izjemno lojalno bazo privržencev.
It Bites so na „Eat Me In St. Louis“ poskušali prodreti na ameriški trg (kar dokazuje že njegovo ime) zato so na njem ubrali nekoliko bolj hard rockerski pristop, ki v času, ko je hair metal že dosegel svoj zenit vsekakor ni bila najbolj prebrisana poteza. Dunneryev rifing je v produkciji postal precej bolj izpostavljen medtem, ko Dalton na bobnih prej ni bil niti približno tako zaposlen. Beckove klaviature so tokrat večinoma v ozadju, simfoničnih aranžmajev je manj kot ponavadi medtem, ko so teksture sintetizatorjev kot vedno na subtilen način prepletene skozi posamezne kitarske delnice in solaže. To novo usmeritev so uspešno vpletli v svoje prepoznavno mešanje prog rock in pop fines.
Vse kompozicije sevajo izjemno virtuoznost posameznih članov, še posebno fenomenalnega Dunnerya, ki je vsaj toliko dober kitarist kot je navdušujoč pevec. Na albumu je moč zaslediti izborno raznovrstnost; od hard rockerskih stamped, očarljivih power balad do arena rockerskih antemov. Visoka melodičnost posameznih aranžmajev je zabeljena s kompleksnim igranjem ter poskočnimi ritmi. V tem pogledu so imeli vselej več skupnega s tistimi prog rock titani, ki so v 80-ih zabredli v pop kot denimo Peter Gabriel in tedanja verzija Genesis kot pa neo prog rockovskim gibanjem, kamor jih nekateri radi štejejo. Kljub nenavadni, zanj precej netipični naslovnici, v izvedbi legendarnega Rogerja Deana (v svoji bogati zgodovini je ustvarjal naslovnice za skupine kot so Yes, Uriah Heep, Asia in še cel kup drugih izvajalcev), ima „Eat Me In St. Louis“ od vseh njihovih albumov še najmanj zvočnih spogledovanj s progresivnim rockom 70-ih.
Dunneryeva besedila so kot vedno nabita s hudomušnim sarkazmom. V njih poka številne norce na račun nekaterih družbenih problemov in ljubezenskih težav. It Bites so imeli v svoji glasbi vedno nek „frajerski“ naboj. Po eni strani so v glasbi in besedilih na inteligenten način vselej brili norce na račun nekaterih romantičnih klišejev, po drugi strani so strastna in poskočna vzdušja večine skladb kot ustvarjen magnet za ženske (lep primer te dvojne narave je odlični „Underneath Your Pillow“).
It Bites skozi album dokazujejo, da so imeli poleg izjemnega smisla za fuzijo kompleksnosti in melodičnosti tudi veliko žilico za pisanje (potencialnih) hitov. Med slednjimi izstopa predvsem „Still Too Young To Remember“ s svojim hipnotičnim večglasnim refrenom, šarmerskim osrednjim rifom in izjemno sarkastičnim besedilom, katerega se ne bi sramovali niti kakšni Supertramp. Dunneryeva vrituoznost je vredna slehernega kitarskega heroja 80-ih medtem, ko je njegova teatralna, zabavljaška petje posebno poglavje zase. Pri tem je potrebno priznati, da je imel velikega vzornika v Petru Gabrielu, kar se še posebno čuti na uvodni skladbi „Positively Animal“, ki vsebuje kar nekaj vokalnih aluzij na Gabrielovo klasiko „Shock The Monkey“.
Tudi s številnimi humoresknimi seksualnimi aluzijami začinjeni „Underneath Your Pillow“, AOR favorit „People Of America“ in potencialni hit single „Sister Sarah“ so nazorni primeri njihovega pretanjenega smisla za kreiranje prvovrstnih melodij z inteligentnimi ritmičnimi zasuki in bogatimi inštrumentalnimi sekcijami. Na skladbah kot je antemični „Murder Of The Planet Earth“, kjer si elementi hard rocka in popa sledijo z roko v roki, pa demonstrirajo prvovrstno satiro na račun družbenih problemov. Z odličnimi power baladami kot je „Ice Melts Into The Water“ pa Dunnery dokaže, da poleg nagajivega humorja premore tudi izjemno srčnost, kadar gre za izražanje najbolj iskrenih emocij.
Ravno, ko se je že zdelo, da bodo končno doživeli komercialni preboj, je album komercialno povsem pogorel. Po daljši turneji je sledil neizbežen razpad, saj Dunnery ni več našel skupnega jezika z ostalimi člani skupine. Medtem, ko se je odpravil na pot samostojnega izvajalca, so ostali še nekaj časa nadaljevali brez njega, izdali celo en koncertni posnetek, „Thank You And Goodnight-Live“ (1991), našli kratkotrajnega novega pevca v Leeju Knottu ter zatem dvakrat zamenjali ime skupine (Navajo Kiss in Sister Sarah). Vsi ti poskusi, da bi ponovno spodbudili širše zanimanje za svojo glasbo so se v času, ko je grunge haral po glasbenih lestvicah, povsem izjalovili in sledil je večleten začasen razpad.
Navkljub temu, da ne dosega kreativne globine in hudomušnosti njihovega najboljšega izdelka, „Once Around The World“ (1988), je „Eat Me In St. Louis“ še en zelo soliden izdelek, ki postreže z vsemi njihovimi zaščitnimi elementi in kot tak še danes ostaja zanimiv za vse art rock sladokusce. Tako kot pri vseh njihovih albumih je tudi zanj značilno, da sta možni samo dve skrajnosti: ali vas bo s svojo nenavadno, prog-pop rockovsko naravo, popolnoma prevzel ali pa pustil povsem hladne. Če so vam všeč skupine kot so denimo Supertramp, Steely Dan, Queen, Blue Oyster Cult in Electric Light Orchestra, se druga možnost ne bi smela pripetiti.
Kot se je kasneje izkazalo to ni bilo njihovo poslednje studijsko dejanje, saj so se skoraj dvajset let kasneje z Johnom Mitchellom v postavi (Arena in še cela malha drugih skupin in projektov) vrnili na zelo prepričljiv način. Dunneryevo napovedano vrnitev k progresivnemu rocku pa lahko pričakujemo v letu 2009, ko izide njegov nov samostojni izdelek „New Progressivenes Project“ na katerem bo sodeloval z legendarnim Johnom Wettonom, enim izmed njegovih glavnih vzornikov.
Zasedba
Francis Dunnery – vokal, kitara
John Beck – klaviature, spremlejvalni vokal
Dick Nolan – bas kitara, spremljevalni vokal
Bob Dalton – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
Produkcija
It Bites
Seznam skladb
1. Positively Animal
2. Underneath Your Pillow
3. Let Us All Go
4. Still Too Young to Rememb
5. Murder of Planet Earth
6. People of America
7. Sister Sarah
8. Leaving Without You
9. Til the End of Time
10. Ice Melts Into Water
11. Charlie
