Izvajalec: Witchery
Založba: Century Media
Izid: year
Ocena: 4/5
Saj veste kako to gre. Ko pride tvoja ura, da poplačaš vse svoje grehe, ko začutiš šklopotanje dlančnih koščic ledeno okostenele roke čolnarja Harona, ko ta položi roko na tvojo rame, da kar otrpneš od groze, ki se odvija pred tvojimi očmi, z namenom, da te pospremi preko reke Styx, nesmrtnemu kraljestvu mrtvih naproti, kjer si naposled odrešen tegob umrljivega in le enega življenja. Aaaaaaaa in brrrrr,… kakšni zanimivi radikalni prizori! Po petih letih, mirovanja se Witchery vračajo z novim žlahtnim albumom! Sprva sem se zbal, da skriva naslov plošče nesrečno „a tribute to“ kompilacijo skladb posvečeno Blue Oyster Cult, a na srečo temu ni bilo tako! Pet let pomeni za Witchery manj kot en dan pavze, kajti skupina nadaljuje z novim albumom natanko tam, kjer se je ustavila z „Symphony For The Devil“ (2001).
Iščete odlični „all – star“ projekt? To so Witchery! V Witchery so združeni odlični glasbeni veljaki – inštrumentalisti in sicer , enkratni riff mojster Patrick Jensen (iz The Haunted), basist Sharlee D’Angelo (iz Arch Enemy, Mercyful Fate) in bobnar Martin Axenrot (Bloodbath), ki je nedavna pomagal Opeth na njihovi koncertni turneji. Na hitro osvežimo spomin. Witchery nastanejo leta 1997 iz ruševin skupine Satanic Slaughter in pred „Don’t Fear The Reaper“ izdajo tri studijske albume ter EP, kar pomeni da je bilo obdobje mirovanja petih let za takšno, relativno mlado, skupijo zelo dolga pavza!
„Don’t Fear The Reaper“ je bila posneta že leta 2004, a skupina nikakor ni uspela skleniti ustrezne oziroma za glasbenika dostojne pogodbe, tako da so jih šele letos vzeli pod varno okrilje pri Century Media, kjer so jim tako tudi pomagali izdati novi album. Vsekakor! Witchery znova bruhajo skozi najbolj črne misli, ki jih lahko sproducirajo le človeški možgani. Brezmejno zlo, pogubljenje, vesoljski potop, epidemije najbolj ostudnih bolezni, lakota,… je le nekaj najbolj nedolžnih asociacij ob izročilih novih Witchery. Skratka smrt nas bo kaznovala ali odrešila tako ali drugače, vse je stvar osebnostnega vidika. Hočem reči, da je glasba ekstremno hudobna in črna preko vseh bazičnih osnov črnine in k takšnim verzom si boljših glasbenikov za njihovo oživljanje kot so Witchery, kar težko predstavljaš. Že uvodna Disturbing The Beast neposredno nakaže, da imamo opravka z pravimi možmi na pravem mestu. Witchery takoj ponudijo ekstremno živ zvok izrednih voluminoznih razsežnosti, kjer so instrumenti medsebojno maksimalno poudarjeni, hkrati pa zavzemajo popolno produkcijsko ravnovesje, ki jih zahtevajo prave metalske sanje. Jensen je uspel znova pričarati specifičen kitarski zvok, klasično metalsko surov, ognjeno živ, ki krasi prepoznavnost kitarskih rifov, katere izumlja. D’Angelova bas linija svobodno struži in rožlja prav nesramno po Mercyful Fate smernicah, Axenrot briljira v obvladovanju slehernih veščin bobnanja, zlasti pa se to odraža v duhovitosti in dinamični eksplozivnosti njegovih prehodnih „rollingov“ ter sočnem vpletanju dvojne bas boben stopalke. Dlaka na koži se ob združitvi intenzitete pristopov teh posameznikov postavijo nemudoma pokonci oziroma ostro nasršijo. Stigmatized prikaže takoj kaj Witchery so. V osnovi zapriseženi klasičnim smernicam velikih pionirjev metala v osemdesetih, katerim dodajajo neslutene razsežnosti črne agresije, za katero je zlasti kriv v prvi vrsti kruljavo bombastični vokal Toxinea, kot bi prihajal iz trohnečega trupla zagrebenega šest stopal pod zemljo. V Draw Blood neverjetno potrjujejo zvestobo vzorniškim Judas Priest, saj komad deluje kot pravi antipod Judas Priest skladbama The Reaper ali Victim Of Changes. Sevedane zveni tako, vendar posamezni sestavni deli celote presunljivo oživljajo nekaj kar se je že dogajalo natanko pred 30 leti. A seveda v moderno zbrutalizirani različici. Po atmosferični plati Witchery dobesedno uničujejo. Ni je skladbe, ki si ne bi zaslužila ocene manj kot odlično!
Če iščemo „klišejskost“ Witchery, kar je v njihovem primeru sila nehvaležna in težko opravičljiva poteza, kar se objektivnosti do skupine tiče, bi se nemara magnetna igla kompasa obrnila v smer proti skupini kot je Old Man’s Child. V Witchery najdemo tudi to pot elemente vgrajevanj prvin black metala v osnovno klasično heavy metal riffovsko formo. Riffi so klasični, mojstrski, navdahnjeno svojski in sveži, ki te s svojim zanosom prevzamejo v trenutku. No in ti riffi so podloženi večinoma z dvojno Axenrotovo stopalko, ki kot takšna mestoma zbližuje izraz Witchery vzorcem nemškega old school heavy metala (v mislih imam surovost Grave Digger), vendar pa se rado pripeti, da se vse skupaj sprevrže v ekstemno hudobne navale blastov v ozadju prežetih z visoko atmosferičnimi sintetizatorji, ki usmerjajo izraz Witchery k „black metalu“. K temu se enkratno prilega tudi vokal pevca Toxina, ki lahko izvablja iz sebe growle, ki trkajo na vrata „death metala“. Skladbi kot Ashes in Cannon Fodder, sta neposreden dokaz smelega in odlično uspelega združevanja omenjenih prvin. Plague Rider potegne v začetku na rifovske prvine kakih Grave Digger, ki so zvampirirani skozi strupeno dimenzijo ognjeno brutalnega sikanja vokalnega terorja in groze, ki jo sej Toxine-ov vokal. Crossfixation, pa je trenutek plošče, kjer s Witchery podajo najgloblje v vode brutalnih prvin „death metala“.
Ta album nosi nalezljivi „groove“, ki zgrabi s prve in ne popusti. Tega ni sposoben vsak bend. Witchery tako dokazujejo, da sodijo v samo kakovostno špico in „Don’t Fear The Reaper“ le potrjuje, da gre za izredno talentirane in izkušene, tehnično brezhibne glasbene mojstre. Witchery norijo kot zmešani. Plazijo smrtonosno in neustavljivo ter ob tem ne poznajo prav nikakršne milosti. To je uničenje brez primere. Album na izrednem kakovostnem nivoju preko sleherne sekunde, ki plove skozi ušesa. Prepričljivo besno in zlobno do kosti! „Don’t Fear The Reaper“ je tako eden izmed najbolj konsistentnih metal albumov za leto 2006. Po nivoju izrednega visokega klimakterija, ki je srhljivo resnično, svežini rifovske ostrine, ki bo v slehernem trenutku demantiral vsakogar, ki se bo upal trditi, da je v metalu že davno tega vse izumljeno. Riffi imajo velika jajca, dinamika jezdi na orjaških valovih. Vokali so v produkciji in izvedbi pravzaprav neke vrste nov inštrument v izrazu v celokupnem Witchery. Kot bi nek stroj ali ropotal robot „nove ere“, pristal z vesoljskim plovilom na Zemlji in jo želel spremeniti v opustošenje brez primere. Album, ki je nepopustljivo hudoben, resničen v pridigi, velik v atmosedri, velik v rifih, velik v produkciji. Kaj bi sploh še radi!?!? Na omejenih izdajah se nahajata tudi dve priredbi in sicer Immortal Death ter Legions Of Hades skupine Satanic Slaughter. Torej kot rečeno. Zlo je znova oživelo, muhe brenčijo, zver je žejna krvi, demoni pekla žanjejo duše iz nebes in klatijo z ognjenim flakom angele z neba, nebesa bodo gorela in mrak bo prekril na Zemljo. Od tod ni pa še nikomur ni uspelo pobegniti! Pa tudi vam ne bo. He, he, he,… Dobrodošli v deželi večnega pogubljenja, dobrodošli v svoji zelo osebni smrti (če seveda vanjo verjamete)!
Zasedba
Toxine – vokal
Richard Corpse – kitara
Jensen – kitara
Sharlee D’Angelo – bas kitara
Martin Axenrot – bobni
Produkcija
Tue Madsen
Seznam skladb
01. Disturbing The Beast (2:41)
02. Stigmatized (4:12)
03. Draw Blood (3:18)
04. The Ritual (4:03)
05. Ashes (4:17)
06. Plague Rider (3:56)
07. Damned In Hell (3:55)
08. Crossfixation (4:09)
09. The Wait Of The Pyramids (3:55)
10. Immortal Death (1:31)
11. Styx (4:54)
12. War Piece (2:22)
13. Cannonfodder (2:37)
Trajanje albuma: 45.58
