Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Delphic
Založba: Polydor Records
Izid: 28.01.2013
Trajanje: 43:22
Ocena: 2.5/5
Delphic so britanska zasedba iz Manchestra, ki je z zavidljivim uspehom opozorila nase, ko je leta 2010 izdala prvenec »Acolyte«. Zasedba je na njem uspešno demonstrirala fuziranje plesnih ritmov in alternativne rock glasbe. Lahko rečemo modni trend. Kljub temu da je reč mnogokrat občutno povlekla na glasbene smernice, ki so jih globoko v osemdesetih definirali New Order, je »Acolyte« deloval sveže, ambiciozno in je s štirimi izdanimi singli pripeljal skupino tako daleč, da so jih dotični iz vrst glasbenih korporacij povabili k sodelovanju pri pripravi kompilacijske zgoščenke namenjeni poletnim olimpijskim igram v Londonu 2012, na tej kompilaciji je Delphic skladba Good Life delala družbo skladbam izvajalcev, kot so Elton John, Pnau, Muse, The Chemical Brothers in Dizzie Rascal.
Omenjeni skupini The Chemical Brothers in New Order, kot tudi kakšni Orbital, so Delphic zagotovo navdihovali v preteklosti. In jih še navdihujejo (Dont’t Let The Dreamers Take You Away). Vendar pa prinaša novi album odmik od začrtanih smernic prvenca. Delphic si želijo razviti svoj prepoznavni zaščitni glasbeni karakter. Tako prinaša »Collections« skušnjavo precej večjega barvanja v aranžmajih in zategadelj izletov v različne sfere glasbenega univerzuma, glede na predhodnik.
Vibracija albuma »Collections« je sanjava, lebdeča, trudi se vzbujati hipnotičnost, saj je značilna repeticija refrenskih zank. Kljub ambiciozni naravnanosti in želji skupine, da se odmakne od bolj predvidljive retorike prvenca in da izpostavi talente v smislu dostave samonikle glasbene obrti, »Collections« ne vžiga v smislu antemičnosti, kot je to veljalo za prvenec. Še najbolj približani temu elementu sta otvoritveni komad Of the Young (ta v melosu kitice sumljivo potegne na refrenski napev skladbe Blood Of Eden Petra Gabriela), ki poseduje tisto stadionsko spevno moderno retoriko alternativne pop rock modne muhe. Le tej pa se na ped uspešno približa The Sun Also Rises, ki nosi nekaj post punkovske kozmetike z dovtipi sorodnimi tako osemdesetim, kot tudi revival-u The Vines, The Horrors, tudi Yeah Yeah Yeahs,…
Vseeno lahko rečemo za novi album skupine, da gre za album preizkušnje. Skupina se išče. Išče svojo špuro. V teh poizkusih ni vselej najbolj uspešna. Skladba kot je Exotic (žal zaključna) deluje povesem anemično in brez praavega energetskega fluksa, hip hope vložek pa nikakor ne funkcionira v njej kot bi si človek želel. Prav tako je zagonetna, sicer zvočno zgoščena Freedom Found, ki v refrenu ne prinese prav noebenega poleta. Občutek pa je ta, da so Delphic precej uspešnejši, ko je treba združevati mehkejše zvočne barve. Tiste torej, ki se bogato pečajo z elektroniko. Ena bolj zanimivih zgodb albuma je tako sanjava skladba Atlas, z uspešno integracijo ritmične dubstep zanke, ki utrjuje sicer organsko delo bobnov, na katerih lebdi uspešna spevnost vodilnih melodij ljubko odetih v konfekcijo mehkih kolažev elektronske zvočne krajine.
Baiya, edini doslej izdani single albuma, vleče uspešne vzporednice z novejšimi Muse, podobna opazka pa leti še na eno skladbo umeščeno proti koncu albuma. Memeo. Deloma tudi zaradi vokalnega pristopa. Album po Dont’t Let The Dreamers Take You Away – ta se naslanja deloma na izročilo New Order, a žal ne vžge, saj ne uspe zrasti v grabežljiv refren, zvodeni ob zaključni Exotic. Žal.
Album mešanih občutij in album, ki deluje lahko dvorezno. Tretji bo pokazal, ali so Delphic uspešno prestali fazo tranzicije v iskanju svoje glasbene identitete, ali pa bodo v tem povsem pogoreli. »Collections« je ambicioznejši izdelek glede na predhodnik »Acolyte«, obenem pa prinaša kočljivo spoznanje, da so na njem v smislu aranžiranja še skrivajo izrazne rezerve. Upajmo, da bo te izkoristil studijski naslednik. »Collections« je soliden izdelek, ima zares dobre trenutke (Of the Young, Baiya, Atlas, Memeo), obenem pa točke, ki bi bile lahko bolje definirane v refrenskih napevih.
Zasedba
Richard Boardman – vokal, klaviature, programiranje
Matt Cocksedge – kitara, spremljevalni vokal
James Cook – bas kitara, vokal
Dan Hadley – bobni, spremljevalni vokal na sklabi 1
SODELUJOČI GLASBENIKI:
Pete Judge – bobni na skladbah 1, 6, 9
Elizabeth Purnell & Savio Pacini – pozavna na skladbah 1,9
Vicki Reynolds & Alice Kingham – francoski rog na skladbah 1,9
Robbie Handley – bas kitara na skladbah 2,8
Stuart Coleman – bas kitara na skladbi 9
Rebecca Lovell – spremljevalni vokal na skladbah 2, 5, 8, 9, 10
Sarah Boardman – vokalni vzorec na skladbi 2
Greg B (2morrows Victory) – „rap“ vložek na skladbi 10
Alyusha Chagrin – „beatboxing“ na skladbi 10
Produkcija
Tim Goldsworthy, Bruno Ellingham & Ben H. Allen
Seznam skladb
1. Of the Young (3:53)
2. Baiya (4:22)
3. Changes (4:29)
4. Freedom Found (4:20)
5. Atlas (6:10)
6. Tears Before Bedtime (2:50)
7. The Sun Also Rises (3:37)
8. Memeo (3:38)
9. Don’t Let the Dreamers Take You Away (5:05)
10. Exotic (4:33)
