Black Out Sunday

Arhiv Arhiv Objavljeno Nov. 10, 2010

Izvajalec: Chainfist
Založba: SAOL
Izid: year
Trajanje: 50:10
Ocena: 1.2/5

Hard rock, ki črpa od novodobnih vplivov heavy metala, diši pa po nečem novem in se hoče kot nekaj novega tudi deklarirati – to so predikati, s katerimi se samooklicani danski veterani rocka Chainfist kitijo na svojem dolgometražnem prvencu Black Out Sunday. In ta je, roko na srce, produkcijsko dovršen, a idejno precej brezvezen izdelek, pa pojdimo raje lepo po vrsti, kot so hiše v Trstu. Ko ocenjujemo metal, mora biti sleherna ocena tehtna, upravičena in tehtna. Razcvet danske besede ter deleža metalskih težkokategornih imen, ki so soprispevala k vladavini metala, določajo definitivno imena, kot so Mercyful Fate, nekje daleč na zatilnem delu pa so tudi kakšni Pretty Maids in še kakšno ime bi se našlo. Drugi del danske plošče so prav Chainfist. Kvintet, ki ga dopolnjuje arsenal glasbenikov, ki so doslej službovali v skupinah, kot so Infernal Death, Frozen Sun in Panzerchrist, namesto rafala ekstremne glasbe poseže po mehkejši, bolj razredčeni in izjemno zmehčani različici nečesa podobnega derivatu različnih rockovskih žanrov, ki iskreno hrepeni po umestitvi v sivo območje med rockom in metalom, obenem pa želi prek radijskih valov izmolsti še kaj cvenka. Sami se opisujejo kot združenje svete trojice Jamesa Hatfielda, ki se preveč druži z Ville Valom ter Nikki Sixxom, pa stvar niti ni tako daleč od resnice – vsaj kar se prilagodljivost ter trud za ugajanje na prvo žogo tiče …

Heavy rock, kot se bi sintezo dveh svetov lahko poimenovalo, je lahko meriti z dvema različnima vatoma. Na eni strani imate glasbeni korpus, ki mora biti jeklen. Drugi del medalje prispevajo teksti, ki morajo dejansko biti obdarjena z jajci, morebiti s ščepcem nonšalance in arogance, vse pa mora funkcionirati v skupnem rušilnem paketu kot singerica. Prvi skupni izdelek s svežim in ne ravno najbolj izkušenim pevcem Jackie Petersenom ponudi ducat skladb, katerim glasbeno ne manjka zabavnih rifov, energija pa zastaja pri mlačni vokalni izvedbi ter bednim besedilom. Chainfist so se po idealu tako resnično uspešno približali Metallici na albumu Reload, kerozin pa so ustvarjali direktno iz trenutkov praznine. Kitarska enoličnost dvojca Michael Kopietz ter Tim Madsen je sicer še najmanj moteča, precej organsko zvenijo tudi Heidelbachovi bobni ter Pedersenov bas, a v tej dolgometražni predigri ni faktorja popolne potešitve in trdne čustvene erekcije tudi ni in ni na spregled. Rak rana celote so slaba izgovorjava ter benigna besedila, ki zaradi tega, ker niso prešla fazo lektoriranja kakega anglista, šepajo tako po izgovorjavi kot tudi bednih rimah. Album sicer obetavno zažene skladba Free Me, a že po prvih parih refrenih ugotovite, da je kopito, na katerega se glasba povezne, precej suhoparno. Skladbe so si med seboj precej podobne ter spominjajo na dolgočasje, ki ga v ušesa vsaj meni prikličejo Disturbed. Svetlejši moment predstavlja baladica Stay, ki črpa vsebinsko iz tolmuna žalosti ter jokave estetike. Chainfist so se kalili cela tri leta ter iskali recept za globinsko penetracijo v srca in duše evropskih fanov, a je mlačna kaluža osebnoizpovednih fiaskov ter izpadov samote ter neuslišanih ljubezni prav banalna glasbena melodrama. Besedila, dragi moji, pri določanju kvalitete prekleto veliko štejejo. Če lahko bedno tematiko na račun dobre izvedbe oprostim Avanged Sevenfoldom, je danski veseljaški peterec zaradi „copy – paiste“ rifov ter votlih idej povsem brez daha ter energije. Chainfist stavijo na spevnost ter na to, da se vam bodo zažrli v možgansko skorjo ter kot cerebralni krč ostali kar se da dolgo časa. Po teatraličnem zaključku albuma in skladbi SHCHWH, na kateri Chainfist sodelujejo s kitaristom skupine Illdisposed Jakobom Battenom, sanjava metalska vojna kitar ter kričečih solaž pa vsaj na koncu malce potolaži od jokanja razbolela krvaveča ušesa.

Naj sklenem z najmočnejšim pozitivnim elementom plošče – to je poleg produkcije naslovnica, ki jo je zakrivil oblikovalec Sazes Gustavo, ki je doslej likovno dopolnil izdelke skupin God Forbid ter Arch Enemy. Ker pa se glasba zaenkrat posluša še z ušesi in ne očmi, argumenti za zagovor kar hitro poidejo. Ostane le upanje, da bodo Chainfist prevetrili svoj glasbeni ustroj ali pa v krvniškem boju za obstoj kapitulirali. V vsakem primeru je plošča Black Out Sunday, tako kot njeno ime, le klic k radikalnim spremembam, spominske kapacitete pa, namesto z nesmiselnim zapolnjevanjem z retardiranimi refreni tokratnega poskusa, raje namenite čemu bolj koristnemu.

Recenzija je nastala v sodelovanju Rock Hard Slovenija in RockLine.

Zasedba

Jackie Petersen – vokal

Michael Kopietz – solo kitara

Braca Pedersen – bas

Tim Madsen – titem kitara

Jasper Heidelbach – bobni

gostujoči glasbenik:

Jakob ‚Batten‘ Hansen – kitarski solo na skladbi SHCHWH

Produkcija

SÃ¸ren Jensen

Seznam skladb

1. Free Me

2. Edge of the World

3. Evolution

4. Be a Man

5. Have you Ever

6. Stay

7. In Your Face

8. Show Me

9. Clown

10. Carpe Diem

11. Black Out

12. SHCHWH (feat. Jakob Batten)

Chainfist