Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Wobbler
Založba: Termo
Izid: 06.04.2009
Trajanje: 34:39
Ocena: 4/5
Norveški progrockovski manijaki Wobbler so s prvencem »Hinterland« ustvarili enega izmed najboljših prog albumov leta 2005, zato so bili apetiti njihovih privržencev, ko se je band ponovno odpravil v studio, povsem razumljivo visoki. Glavna posebnost teh strastnih eksperimentalnih zanesenjakov in velikih virtuozov, ki so nastali leta 1999, je v tem, da igrajo na inštrumente, ki so bili ustvarjeni pred letom 1975, se pravi, da so obsedeni s tem, da poustvarijo zvok, ki je bil značilen za legendarne (simfonične) prog rock bande iz sedemdesetih na čelu s poglavitnimi Wobbler vplivi kot so Emerson, Lake & Palmer, King Crimson, Gentle Giant, Genesis, PFM, Le Orme, Banco Del Mutuo Soccorso, Museo Rosenbach itd. Kljub številnim vplivom britanske in italijanske prog scene sedemdesetih, pa imajo Wobbler povsem prepoznaven skandinavski ambientalni pridih.
Klaviaturist, producent, skladatelj in občasni pevec Lars Fredrik Frøislie (obenem član skupin White Willow ter In Lingua Mortia), neuradni šef banda, si je omislil avtentični melotron, minimoog, rhodes sintetizator, chamberlin, hammond orgle in klavinet, brez kakršnekoli rabe midi zvokov, medtem ko so preostali člani prav tako igrali na inštrumente iz ‚predpotopne‘ ere. Njihova misija popolne emulacije retro zvoka se jim je na »Hinterland« posrečila z naravnost fascinantnimi rezultati, čeprav so po njegovem izidu še vedno ostali obskuren band, katerega dobro poznajo in čislajo le tisti, ki redno spremljajo sodobno prog sceno.
Za svoj drugi album, »Afterglow«, so se Wobbler odločili nadaljevati s slogovno usmeritvijo prvenca, kar pomeni, da tudi na tem albumu prevladuje mračen in skrivnosten, značilno skandinavski ambient, ki je soroden skupinam kot so denimo Anglagard, Anekdoten in Larsov drugi band White Willow s katerimi je Wobbler še najlažje primerjati, čeprav imajo v svoji glasbi, zlasti na »Afterglow«, precej več trubadursko-baročnih aranžmajev. Čeprav so Wobbler vrhunski inštrumentalisti in aranžerji, jim je najbolj pomembno kreiranje intenzivnih ambientov s katerimi na dramatičen način pričarajo ‚zgodbo‘ posamezne kompozicije. Vokalov v režiji Tonya Johannessena je na »Afterglow« zgolj za vzorec, saj norveški revitalisti klasičnega simfoprog zvoka večinoma prisegajo na inštrumentalne kompozicije
S kratkim otvoritvenim inštrumentalom »The Haywain«, ki zveni kot kakšno pozabljeno delo kultne ‚trubadurske‘ skupine Gryphon, nas Wobbler popeljejo naravnost v srednji vek, kar pa je samo uvertura v petnajstminutni ep »Imperial Winter White« na katerem si dajo duška z borbeno razpoloženimi ritmičnimi prehodi, epskimi melotronskimi valovanji in čudovitimi kitarsko-klaviatursko harmonijami s čimer ustvarijo grandiozno atmosfero. Inštrumentalnega duhovičenja je skozi posamezne ritmične meandre zares ogromno, medtem ko flavtistični aranžmaji ter subtilna raba glockenspiela vneseta izdatno mero hipnotične pastorale. Tonyev vokalni prispevek se pojavi šele na sredini tega dramatičnega in kompleksnega epa, medtem ko vseskozi dominirajo mogočni simfonični aranžmaji in divji improvizacijski preskoki, pri čemer Wobbler popolnoma poustvarijo retro zvok sedemdesetih. Burleskni vokalni vložek, ki nastopi v zaključnem delu predstavlja zabavno popestritev večinoma mračnega vzdušja, čeprav je ’sposojen‘ direktno pri Peter Gabriel era Genesis.
»Interlude« je točno to kar sporoča njegov naslov; kratki inštrumentalni interludij s trubadurskim pristopom pri igranju akustične kitare. »In Taberna« je s trinajstimi minutami drugi kompleksni ep na »Afterglow«, kjer se članom Wobbler popolnoma ‚zmeša‘ kar se tiče divjega improviziranja in ognjevitih ritmičnih preskokov ob subtilni rabi veličastnih melotronskih valovanj. To pot si približno na sredi privoščijo tudi jazzovsko obarvano sekcijo na kateri dominirajo sočne pasaže hammond orgel. Lars je res fascinanten klaviaturski virtuoz in njegovo razumevanje klaviaturskega pristopa nekaterih legendarnih prog mojstrov je na zavidljivi ravni. Wobbler so večinoma klaviatursko usmerjen band, vendar je od ostalih inštrumentalistov nujno treba izpostaviti prispevek kitarista Mortena Andreasa Eriksena, ki združuje več različnih kitarskih tehnik in zna istočasno združevati brezkompromisnost, udarnost ter subtilnost. Dramatična atmosfera »In Taberna« ne pojenja do zadnje sekunde in narašča vzporedno z melotronskimi ter godalnimi aranžmaji, ki temu odličnem epu nenehno vcepljajo pastoralni pridih. Album se s trubadurskim inštrumentalom, »Armoury«, kjer Wobbler vnovič zvenijo kot reinkarnirani Gryphon, zaključi v podobnem slogu kot se je odprl s čimer je konec zvokovno nadvse pestrega potovanja v srednji vek.
Norveški posebneži so na »Afterglow« vnovič uspešno zagnali časovni stroj in navdušili s svojo zavzeto emulacijo avtentičnega zvoka progresivnega rocka iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Dejstvo, da je album dolg samo dobrih štiriintrideset minut pa sploh ni problematično v eri, ko vsak drug prog rock revitalist ustvarja albume z najmanj osemdeset minut glasbe. Pravzaprav je bilo povsem logično pričakovati, da bodo z minimalnimi spremembami nadaljevali uspešen zvočni recept s predhodnika »Hinterland«, kar obenem pomeni, da tokrat niso ponudili ničesar posebno novega, kaj šele inovativnega. Ravno zato bodo v prihodnosti morali ponuditi nekaj osvežilnega, da ne bodo slučajno zapadli v zvočno rutino. Wobbler vseeno ostajajo trenutno najbolj zanimiv band precej obskurne sodobne norveške prog rock scene in ena izmed najbolj zabavnih skandinavskih glasbenih senzacij.
Zasedba
Lars Fredrik Froislie – klaviature, glockenspiel
Martin Nordrum Kneppen – bobni, snemalnik
Kristian Karl Hultgren – bas kitara, alto in tenor saksofon
Tony Johannessen – vokal
Morten Andreas Eriksen – električna in akustična kitara, tamburin, kazoo
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Ketil Vestrum Einarsen – flavta, spremljevalni vokal
Ulrik Gaston Larsen – Theorbe, baročna kitara
Paulina Fred – snemalnik
Aage Moltke Schou – tolkala
Produkcija
Lars Fredrik Frøislie
Seznam skladb
1. The Haywain (0:55)
2. Imperial Winter White (15:02)
3. Interlude (2:32)
4. In Taberna (13:10)
5. Armoury (3:00)
