Izvajalec: En Face
Založba: Dallas Records
Izid: year
Trajanje: 40:44
Ocena: 4.5/5
Sedmi studijski album Rijeških rockerjev En Face, recimo temu lagodno lahkotnega značaja, ki raje takoj odskoči v pop, kot da bi slučajno iz zvočnikov prihrumelo kaj nevarneje distorziranega, ohranja v vsem zvestobo tradiciji glasbe skupine.
En Face zorijo kot dobro staro vino. Glasba En Face je spisana radijskim valovom nadvse prijazno. Seveda tistim v osemdesetih. Ker smo navadno podvrženi rafalom toče glasbenega rock/pop rock izrazoslovja izredne plitkosti nove ere, s katere nas dobesedno odganjajo z radijskih frekvenc nepravi ljudje na nepravih mestih, pa se v primeru En Face nimate česa bati. Če bi bili uredniki radijskih frekvenc resnični ljubitelji in poznavalci dobre komercialne glasbe, bi morali En Face obvezno umestiti v repertoar vrtenja visoko poslušljivega kvalitetnega, komercialno orientiranega pop rocka. Pa četudi, za lažjo orientacijo, v venčku pestre družbe od Eagles, Erica Claptona, Dire Straits, do Chrisa Rea-e. En Face gojijo tisti starokopitni kitarsko orientirani pop rock, raje recimo kar rock. So zvočni perfekcionisti in v principu delujejo kot mali orkester v studiu. S svojimi dolgoletnimi izkušnjami in izrednim občutkom za izpostavitev vodilne melodije v motivu, se En Face premeteno držijo kalupa uporabe kratkih in jedrnatih gibov, ki jih nizajo v kompaktno glasbeno zmes.
Neverjetno pri En Face je dejstvo, da večjega dometa od vstopa v kategorijo „hrvaški pop rock bend“ niti ne premorejo, a je perfekcija in izrazno enakovredna moč posameznih gradnikov glasbe tako močna, da deluje tudi album „Afrodita“ maksimalno prepričljivo, resnično, podoživeto, v čustvih barvito razgibano in se kot tak z lahkoto dotakne srca poslušalca ter mu zleze pod kožo. Brez kančka patetičnega Gibonnijevega hlipanja, kar je bistvo. Evo za lažjo orientacijo vam ponujam sledeče razmišljanje. Npr., če imajo Škoti Simple Minds, imajo Hrvati En Face. Če izpeljem iz tega še tole hipotezo, da v kolikor bi En Face le kanček zazveneli „SimpleMindovsko“ (slučajno sem izbral njih, ker so mi prvi prišli na misel), ne bi bili več Hrvaški bend. Torej so pop rock, ki ga izdelujejo lahko le na Hrvaškem. Slovenci smo imeli svoje čase Hazard, kot reprezentativni slovenski pop rock bend, pa kar je danes še ostalo od Avtomobilov.
Stvar „lagodnosti“ pa še zdaleč ni tako enostavna in nedolžna, v kolikor nimaš prirojenega „glasbenega ušesa“ in talenta. En Face nabirajo kot za šalo zmagovite točke z bogatimi orkestralnimi in klaviaturskimi aranžmaji in seveda toplo žametastim suvereno čutnim petjem močne izrazne figure vokala Sandra Bastiančića, ki daje En Face poseben čar in dražljaj. V produkciji je kitara zvočno ločena entiteta. Deluje kot začimba in njen tako ustvarjen zvok je tipično rockerski, vendar umetelno kontroliran, zadržan na distanci, nikjer ne prevladuje, pač pa deluje v funkciji draženja, vzbujanja želje po: „Hočemo še!“. V kitari je prepoznaven tisti pravi rockerski zvok, umeščen v celokupno zvočno sliko, kot velika dobrodošla začimba, ki skrbi v prvi vrsti, za povečanje živahnosti, dinamike in dvig razpoloženja.
Če je otvoritvena Labirint (priredba originala skupine Eva Braun iz Novega Sada), podložena s plovbo na Hammond pišu, delovala nemara laično naivno, trivialno popovsko, pa skladba Paranormalan v trenutku predstavi veličino kvarteta En Face. Skladba je iz povsem drugega testa. Predstavljajte si kandidaturo na Evroviziji leta 1975, torej pred časom sintetizatorjev. Ta skladba je v refrenu opremljena z arhaično, a veličastno spremljavo pihalnih aranžmajev ozadja, kitara je kontrolirana s pritajenim reverbom starinskega „lampaša“, Bastiančić pa deluje v njem kot zapeljivi šansonjer. Mojstrski trik. S kako inteligentnim rockom imamo opravka potrjuje takoj za to skladbo naslovna Afrodita. Ta rockersko pospešena skladba je udarnejši moment plošče, silno dramatičnega značaja, nosi izreden preliv bogato aranžiranih orkestralnih elementov (zlasti godal), ki nadgrajujejo drama moment, v katere se kontrastno in nadvse kompatibilno zažira rockersko sproščeno soliranje, poseben dotik vnaša v predrefrenu harfa gostujoče glasbenice Diane Grubišić, kot pika na „i“ vsemu temu pa je znova z nami Bastiančićev vokal, ki se tokratnih verzov loteva v staroslovanskemu jeziku, arhaični hrvaščini torej ter na tak način vdihuje pesmi dotik ilirskega porekla, od koder naj bi izvirali tako harfa, kot mitološki lik Afrodite. Magična skladba in odlična izbira založbe ter skupine, da jo izda kot drugi predstavitveni single albuma.
Kratki in jedrnati triki gradnje kompaktne melodične in zvočno polne dovršenosti posameznih skladb nadaljujejo fantje v srednje hitro orientirani To sam ja, kjer se bogati preplet pihalnih in godalnih aranžmajev prefinjeno sporazumevata z jezikom kitare, skozi to pa zasijejo celo blagi blues jazz žarki, po vzdušju se ji približa v nadaljevanju Pusti me da spavam. Novi izrazni obrati si na albumu sledijo drug za drugim. Tu je skladba Sreča, kjer dominira zvok „bottleneck“ kitare, pa pomirjujoče hrepeneča Kad treba, ja sam tu, s kontrastnim „deviškim“ vokalom gostujoče pevke Norne,… Skupina vseskozi ohranja žmoht organskega zvoka, mnogokrat bazirajočega na naravni komunikaciji akustike, ki obdaja čuten vokal, kar pričarajo intenzivno En Face zlasti v melanholični Tajni ključ. Težko je najti favorite, saj gre, kar se vodilnih melodij tiče, za maksimalno izpiljene točke albuma. Če bi že moral izbirati sam vrhunce albuma, bi v tem postavil skladbo Tajni ključ ob bok naslovni skladbi, skladbi Paranormalan ter tik pred koncem albuma odlični Pusti me da spavam, slednja zlasti zaradi izrednega dramatičnega zapleta ob koncu skladbe, ki ga pričara solaža kitare v spremljavi s klaviaturami.
Da ne bom več dolgovezil. En Face so spravili od sebe album, ki deluje neverjetno sproščujoče, neobremenjeno, album voljan poslušanja. Radi se boste družili z njim v različnih trenutkih vsakdana, še zlasti pa npr. v trenutkih nočne vožnje v avtomobilu, ko se boste vračali s koncerta Motorhead npr. iz Muenchenske dvorane Zenith. Gospodje so stkali skupaj nabor kompaktno dovršenih skladb, ki jih krasijo močni, izrazno bogati aranžmaji, ki optimalno pokrivajo in izkoriščajo razpoložljiv spektralni zvočni spekter studia. Motivsko so skladbe razgibane, dinamične, album pa zategadelj živahno razgibano pluje skozi različna razpoloženjska stanja. V osemdesetih bi bil tak album lahko velik „hitmaker“. Gre za zrel kitarsko orientirani pop rock album, kakršnega danes od sebe spravi le še garda starošolske obrti, kateri pripadajo tudi En Face. Perfekcija imenitnosti ponudbe „manj je več“, ki lahko služi za zgled.
Zasedba
Sandro Bastiančić – vokal
Miro Vidović – kitara
Samir Šverko – bas kitara
Alen Tibljaš – bobni
Produkcija
Robert Funčić
Seznam skladb
01. Labirint
02. Paranormalan
03. Afrodita
04. Kad san započne tu
05. To sam ja
06. Sreća
07. Kad treba, ja sam tu
08. Tajni ključ
09. Ritam
10. Pusti me da spavam
11. Otvori vrata
