Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Flying Colors
Založba: Provogue Records
Izid: year
Trajanje: 59:40
Ocena: 4.5/5
»Ameriški neo progesivini rock« je gotovo grda, groba n daleč preohlapna žanrska oznaka, katere eni glavnih protagonistov, lahko rečemo kar utemeljitev, so bili v devetdesetih z vznikom na prizorišču Spock’s Beard. Ti veljajo še danes za nekakšen odgovor na izrazoslovje post Genesis progrockovstva Britanskih skupin, na povsem drugem koncu sveta. Če so za ene osnovna platforma Genesis, s katero vztrajajo v svojem progrockovstvu, so za Američane Spock’s Beard to nedvomno v prvi vrsti Kansas.
Američani so v eklektiki žanra simfonični progresivni rock vselej capljali za Evropejci. Šele s pojavom Kansas so uspeli seči v izzivalnosti bolj prepričljivo tudi na polje združevanja simfoničnih elementov v ezoteriko pečanja z osupljivimi solo avanturami ter kombinacijo zahtevnejših ritmičnih tekstur. Seveda pa so na Kasnas vplivali preliminarno Yes, Evropska skupina torej. Mnogokrat, a ne nujno, pa se pripeti, da so ameriške progrockovske skupine močneje podkovane v fuziranju jazz in rock elementov, kot Evropske. prav tako pa svoje atmosfere ne razvijajo v mračnem okolju, ki ti pokaže nebesa in pekel hkrati, pač pa kreirajo vselej pozitivni sentiment zvočna topline, pretežno igrive in občasno celo kanček naivne značajske nravi.
Ves ta dolgi uvodni sestavek ima svoj smisel. Brez njega ne bi bilo danes Flying Colors. So namreč nova ameriška progrockovska superskupina, ki združuje v svoje vrste prekaljene in velecenjene glasbenike nedotakljivega umetniškega pedigreja. Naj jih naštejemo. Prva zanimivost je Dixie Dregs naveza Steve Morse (kitara) in Dave LaRue (bas kitara). Za znamenito bobnarsko norčavost skrbi nekdanji Dream Theater velikaš Mike Portnoy, aranžmaji ne znajo in ne zmorejo skriti prepoznavne skladateljske finomehanike Neala Morsea (solo, ex-Spock’s Beard), medtem ko dodaja „piko na i“ v iskanju unikatnih in edinstveno zvenečih atributov v Flying Colors glasbi vokal manj znanega Caseya McPhersona (Alpha Rev, ex-Endochine)! Gre za vokalista, ki nosi izjemno zanimiv značaj vokalne barvitosti, ki ulito funkcionira v navezi z art dometom glasbe Flying Colors.
Naštevanje članov te superskupine v tej recenziji je pravzaprav ne obhodno. Zakaj? Ker gre v primeru albuma »Flying Colors« za dokument izjemno posrečene spektralne razporejenosti koščkov glasbenega izrazoslovja matičnih skupin, ki jim glasbeniki v tej novi superskupini pripadajo. Sam zvok bobnov, kot tudi tipični prehodni »rollingi« ne skrivajo niti za hip, da sedi za njimi nekdanji »Dreamtheatrovec«, kitarske solaže jasno razkrivajo, da jih lahko igra le edinstveni prijem človeka, ki je s svojo karizmo vdahnil edinstvene pečate dvema albumoma skupine Kansas osemdesetih, da je glavni nosilec zvoka Dixie Dregs, in da od leta 1994 dalje usodno kroji podobo vsem novim studijskim izdelkom praočetov metala Deep Purple. Tu je enkratni basist Dave LaRue, ki z lahkoto lovi Porntnoya in z učinkom le potrjuje, da ga ni zaman privabil k sodelovanju tudi utemeljitelj kitarskega rocka Joe Satriani.
Klaviaturist Neal Morse si zasluži poseben odstavek recenzije, saj je Neal temeljna figura, da deluje prvenec Flying Colors prej kompaktno, melodično vseskozi lažje dostopno in da vzdržuje v strukturah forma skladb jasnost »glave in repa« (jasno izdelano navezo »kitica – refren«). Vse to pa pooseblja tako v njegovih časih, kot tudi še danes, glasbo Spock’s Beard, iz česar veji tudi razvojno zorenje glasbenika ob poslušanju Kansas, The Beatles, Yes,…. Seveda preliva v aranžmaje skladb Fyling Colors Neal Morse svoj pečat samostojnih studijskih albumov. Zanimivo avanturo si mojster Neal Morse privošči v skladbi Everything Changes. Ta se po treh minutah igralnega časa motivsko (zaradi aranžmaja klaviatur) na ped približa Supetramp sentimentu časov s konca sedemdesetih in kultnemu albumu »Breakfast in America« (1979). Uvod in izhod skladbe Everything Changes pa sicer vleče na svečano simfoničnost starodavne Kansas šole, ki jo kasneje izdatno poglablja vključitev aranžmajev za godala.
Refreni skladb so izdelani, melodično dovršeni, izjemno nalezljivega šarma. Skladbe z njimi dosegajo visoko razgibanosti, album pa, kot celota, visoko dinamičen razvoj dogodkov. Naj si bo eden najbolj markantnih refrenov v skladbi Kayla, kjer skupina bravurozno harmonizira napev z več glasnim petjem, uvodna Blue Ocean, že omenjena svečana Everything Changes, lahkoživa Love Is What I’m Waiting For, sanjava Better Than Walking Away, ali mračno razdražena Shoulda Coulda Woulda, ki v svojih posebnostih nedvomno izstopa na albumu. Skladba z največjim prebitkom progrockovskega šarma je prav zaključna Infinite Fire, kjer se skupina spoprime v soju velike veščine s posebnostmi jazz rock fuzije »vrtinčenja po ameriško« ter vsemu doda znova zmameniti simfonični element Kansas šarma. Tu je še ena absolutna posebnica albuma. Skladba All Falls Down, ki se v aranžmajih približa s simfoničnim elementom na ped dosežkom evro power metala (tako nastavljen refren bi v drugačnem studijskem okolju vražje izkoristili metalci tipa Jag Panzer in ga povzdignili v povsem drugo dimenzijo). Poleg Shoulda Coulda Woulda (uvodni del) je All Falls Down tudi trenutek albuma, ki se posledično najbolj zbliža tudi s prvinami prog metala. Ležerna Fool In My Heart je pisana na kožo vokalu Mikea Portnoya. Gre za bobnarjevo osebno izpovedno noto vokalne interepretacije, odlična naveza z delom Neala Morsea pa enkrat več dokazuje, da se oba glasbenika, ki sodelujeta skupaj že mnogo let (Neal Morse solo, Transatlantic,…) poznata v dlakocepski maniri in da med njima ni skrivalnic.
Kitarsko izrazoslovje Stevea Morsea je, poleg vokalnih posebnosti Caseya McPhersona, tisti jeziček na tehtnici albuma »Flying Colors«, ki preprečuje, da bi skladbe slučajno sledile krivuljam matičnih skupin iz katerih izhajajo glasbeniki združeni v Flying Colors. Seveda je s skladbami vseskozi dražljivi sentiment, ki jasno sporoča poreklo glasbenikov, vendar pa nobena skladba ne zapade v občutek, da bi šlo za repliciranje artistične izraznosti zasedb Dream Theater, Spock‘ s Beard, Neal Morse solo, Kansas,…
Flying Colors je zmagovita nova super skupina! Prvenec »Flying Colors« je absolutni posebnež, ki s svojim glasbenim izrazoslovjem draži v pravšnjem odmerku ljubitelje skupin katerim pripadajo (v svojih preteklih, pa tudi trenutnih udejstvovanjih) ti izvenserijski glasbeni talenti članov Flying Colors, obenem pa dosega unikatno izrazno prožnost in eklektično širino, ki postavlja v vsej kredibilnosti na posebno mesto zasedbo Flying Colors, za kar lahko le upamo, da preraste v prihodnjo stalnico in da izdala še kak studijski album ter razveseli njene ljubitelje tudi s koncertnimi turnejami.
Flying Colors prvenec je ena najbolj zanimivih stvaritev, ki jih je dal v letošnjem letu progresivni rock urezan za nove čase, urezan v značilnem ameriškem pristopanju do tega žanra in je zato več kot dobrodošla popestritev zbirke albumov vsem tistim, ki nujno zahtevate pronicljivost, izvirnost in glasbeno drugačnost. To troje pa sobiva v Flying Colors znotraj enkratne simbioze med melodično nalezljivostjo in bravuroznostjo vragolij instrumentalne akrobacije. Slednja je vseskozi kontrolirana znotraj čvrste forme skladb tako, da te nikdar ne podležejo nevarnosti sindroma »fragmentacije«, pač pa vzdržujejo visoko melodično privlačnost. Prav slednje, pa zna vzbuditi zanimanje tudi pri vseh tistih, ki težko shajate s siceršnjim »kompliciranjem« v glasbeni kulturi prvin značaja (pod)žanra „novi ameriški progresivni rock“.
Zasedba
Casey McPherson – vokal, klaviature, spremljevalni vokal, kitara
Steve Morse – kitara
Neal Morse – klaviature, spremljevalni vokal, vokalni dueti
Dave LaRue – bas kitara
Mike Portnoy – bobni, tolkala, spremljevalni vokal, vodilni vokal v skladbi št. 10
Produkcija
Peter Collins
Seznam skladb
1. Blue Ocean
2. Shoulda Coulda Woulda
3. Kayla
4. The Storm
5. Forever In A Daze
6. Love Is What I’m Waiting For
7. Everything Changes
8. Better Than Walking Away
9. All Falls Down
10. Fool In My Heart
11. Infinite Fire
