Kraj: Klub Gromka, Ljubljana
Datum koncerta: 17.01.2010
Število obiskovalcev: 0
V Gromki smo dočakali še en večer avantgardne glasbe. Tokrat naj bi bilo to v režiji ameriškega dvojca Good for Cows, a usoda je posegla vmes. Basist Devin Hoff zaradi pretiranega loščenja svojega basa in posledičnega zloma roke ni mogel nastopiti. Tako nam je ostalo le prepuščanje zvokom Kraških solistov in bobnarskega virtuoza Chesa Smitha, ki je od svojega tovariša iz Good for Cows bolj previden kaj počne z roko, ki mu služi denar.
Najprej so na oder stopili kraški Kraški solisti, ki so prav tako kot uvale, vrtače in drugi kraški pojavi, prav poseben fenomen. Zdi se, kot da se možje prav nič ne obremenjujejo s kakšnimi glasbenimi predhodniki, temveč delajo čisto po svoje. Vse lepo in prav, a če bi bilo zraven prisotno še kaj več kot le iskanje čim bolj nenavadnega zaporedja tonov, bi bilo še toliko lepše. Solisti pa tako hitro preklapljajo iz enega instrumenta na desetega in nam pokažejo: „Poglejte, kaj vse zmoremo“. Vsak od trojice res igra impresiven nabor instrumentov (vsak igra na pihala, tolkala, brenkala, pa še kaj) – nekateri izmed njih so tudi domače izdelave – a iz instrumentov se ponavadi ne sliši kaj več kot hrup. Kaj ti pomaga nešteto trikov (igranje na dve pihali naenkrat, hitro spreminjanje stilov,…), če pa zasedba iz sebe, z redkimi izjemami (nekateri bolj hard rockerski trenutki s kitaro), ne spravi nič drugega kot blede poskuse improvizacije, zaradi katerih bi se Miles Davis obračal v grobu. Zavedam se, da je namen Kraških solistov prav v tem, da je glasba čim bolj prosta in nenatrenirana, a takšna kakofonija naključnih zvokov je všečna le redkokateremu še tako izvežbanemu glasbenemu gurmanu. Tudi moj okus je precej širok, a vedno iščem neko konkretno osnovo, ki pa je pri solistih ni nikjer najti. Vse nekako visi v zraku, brez trdnega zaledja. Takšno muziciranje praviloma bolj ustreza glasbenikom in precej manj občinstvu.
Nastop Chesa Smitha (Good for Cows) je ponudil le malo več otipljivega od Kraških solistov. Morda je tovrsten nastop krojila tudi poškodba druge polovice dua Good for Cows, Devina Hoffa. Ches Smith nam je sicer postregel z virtuozno bobnarsko predstavo, ki jo je skušal nadgraditi z izborom „loopov“, ki jih je ustvarjal na svojih mini klaviaturah. Bobnarsko je možakar izjemen, pravi mojster svoje obrti, a le kdo želi poslušati enourni bobnarski solo, kjer za vso popestritev poskrbi nabor smešnih zvokov iz otroških klaviatur? Kljub vsemu pa je gospod Smith vseeno pripravil več kot vsi trije Kraški solisti skupaj, saj se je vseeno trudil ustvarjati določene zanimive ritmične vzorce. Pokazal nam je vso paleto svojih bobnarskih, tolkalskih in improvizacijskih sposobnosti, a na koncu sem se vendarle počutil opeharjenega. Kot da bi šel na masažo in pričakoval čutno naslado, pa bi me maser le lopnil v ledvico.
Sploh ne dvomim v dobre namene obeh izvajalcev, a na koncu koncev ni nihče postregel z nobenim kompozicijskim presežkom. Šlo je za filozofijo popolne improvizacijske avantgarde, ki je ponudila zadovoljstvo le tistim pravim oboževalcem popolne glasbene zmešnjave brez glave in repa. Morde se motim in sta imela oba izvajalca skrajno dodelane kompozicije, ki pa so bile prekomplicirane za mojo majhno glavo in bom moral na glasbeno razsvetljenje počakati še nekaj reinkarnacij. Če je tako, potem se zasedbama za krivo obsodbo opravičujem in se na licu mesta linčam z zvoki Veselih Štajerk. Na koncu naj citiram še naslov ene komedije Williama Shakespeara, ki popolno opiše to koncertno doživetje: mnogo hrupa za nič.
Fotografije: Rok Podgrajšek
Galerija slik
