Avtor: Jernej Vene
Kraj: Ljetna pozornica (Poletni oder), Opatija, Hrvaška
Datum koncerta: 12.07.2006
Število obiskovalcev: 1200
Cena karte: 220 Kun = 7.425 Sit
Lep poletni izlet, ni kaj! Soparno vreme me ni odvrnilo od poti, pa še izognil sem se delu ceste med Pivko in Ilirsko Bistrico s potjo čez Knežak. Ni tovornjakov, počitniških prikolic in razen petih serpentin na koncu je pot zelo prijetna, da o čudoviti notranjski pokrajini ne izgubljam prostora. Še nekaj minut in čez mejo je avtocesta zelo približala Kvarner (sicer stane 5 kun, malenkost…). Ker je sezona na vrhuncu, sva s prijateljem Tomažem Domiceljem porabila kar pol ure za prosto parkirno mesto. Sprehod do Ljetne pozornice (po naše Poletnega odra) je bil prijeten. Srečala sva še legendo hrvaškega jazza in zabavne glasbe, priznanega pozavnista gospoda Draga Diklića, ki je s sinom sedel na terasi hotela Kvarner. Omenil je, da se pripravlja na nekaj nastopov, ki jih bo imel z orkestrom. Hmmm, morski zrak te prevzame, da bi kar obsedel in z gospodom pokramljal ob soku ali kavici (pivo je bilo na vrsti pozneje:-).
Poletni oder je na rtku sredi Opatije in je malo širši amfiteater kot naše Križanke. Škoda, ker prostor za obiskovalce ni pokrit. Imeli smo res veliko srečo z vremenom.
Ura je bila že blizu devete in na delo sem odhitel, da vam priskrbim nekaj fotografij. Gospod Adrian Legg me je prepričal že v Milanu leta 1997, tokrat pa je bil v odlični formi. Sicer ni veliko povedal, je pa bilo tisto, kar smo slišali, zelo iskrivo in prijazno. V svoj polurni nastop je zamešal zanimive vpliva folka, countryja, bluesa in improvizacije. Z nekaterimi elektronskimi pomagali je obarval nekaj skladb in dokazal, da je briljanten akustičen kitarist in izjemen inovator. Prvo skladbo je odigral tako, da je spreminjal uglasitev z navijalci na kitari, povrh pa še izjemno točno, kar zahteva res veliko vaje.
Satrianija sem tokrat videl petič. Priznam, da me vsakokrat preseneti. Kot kaže, je kot vino. Letos bo dopolnil petdeset let in petdeset tisoč not, ki smo jih slišali, je odigral s tako lahkoto kot malokdo. Na odru je bil sproščen, skakal je naokrog, se sklanjal in mahal z rokami (kadar je imel čas, se razume). Nagovoril nas je šele po tretji skladbi, čisto vljudnostno in prijazno, saj pač tak je, preprost in neobremenjen. Seznam skladb je sestavil zelo premišljeno, odigral je veliko starih skladb ter štiri z aktualne plošče Super Colossal. Kvartet deluje zelo uglašeno, zvok je bil soliden do zelo dober, morda na trenutke moti malce manj izstopajoča ritem kitara Galena Hensona, ampak, res na trenutke. Popolna izvedba, neverjetno obvladovanje kitare in dejstvo, da ni zapel niti ene note, je samo še dodalo pikice na i-je glasbeni odličnosti večera. Osebno imam skoraj najraje njegove podaljšane konce skladb, ko nikdar ne veš, kaj lahko dobiš. Na koncu ene od njih so padli v inštrumentalni del skladbe With a little help from my friends (original The Beatles, najbolj jo je proslavil Joe Cocker). Osebno me je navdušila Circles, ki je ena boljših z njegove prelomne plošče Surfing with the alien. Če se ne motim, sem slišal samo dve noti, ki nista bili popolnoma čisto odigrani, oziroma ju je zaigral prepotiho. V novih skladbah, ki so zelo melodične, je dal nekaj prostora bobnarju in basistu, ki ga moram posebej pohvaliti. Dave La Rue je kompetenten spremljevalec tudi v Satrianijevi ekipi. Njegova kariera pa vključuje sodelovanja z velikani, kot so Dixie Dregs (bend Steva Morsa), John Petrucci, Vinnie Moore in Derek Sherinian (Planet X, ex Dream Theater, zdaj pri Billyju Idolu). Pred začetkom skladbe Super Colossal si je Satriani oprtal kitaro s podobo naslovnice te plošče in jo dvignil ter vprašal, če kdo pozna tipa na kitari. Salve smeha, kaj pa drugega! Nato je zmetal nekaj drsalic v občinstvo in se zakopal v delo. Satriani ima popoln nadzor nad kitaro, včasih se mi je zdelo, da sta zlita v eno telo. Ob tem, da ni visoke rasti, ima posledično precej kratke prste. Če pogledate Steva Vaija, ki je kot pajek, bi torej rekli, da je Vaiju precej lažje igrati. Pa Satriani s tem nima težav, tekoče in z vratolomno hitrostjo se sprehaja po kitarskem vratu in nas zasipa z rafali najrazličnejših tonskih oblik in zamisli. Občinstvo je nekaj najbolj znanih skladb celo zapelo z njim na aaa aaa aaa itd. Nasploh je skladba Crowd chant z zadnje plošče namenjena interakciji z ljudmi, saj je v osnovi navijaška himna, primerna za koncerte ali nogometne tekme. Prizorišče sicer ni bilo polno, kljub temu pa smo slabi dve uri uživali v doživetem in dovršenem muziciranju. Opazka gre organizatorjem, saj niso poskrbeli za primerno gostinsko ponudbo, saj so razgreti rockerji predolgo čakali na raznovrstne osvežilne napitke. Dan prej je na istem prostoru nastopal slepi baladero Jose Feliciano in moji ogledniki so mi vedeli povedati, da so imeli celo brezplačno degustacijo odličnih domačih vin. Na Satrianijevem koncertu smo o tem samo sanjali. Satriani in kolegi so na odru vidno uživali. To pa je poleg zadovoljnega občinstva vse, kar je treba za odlično oceno. Če hočete slišati izjemen kitarski rock, zgrajen na bluesu z vplivi z vsega sveta, ki so mojstrsko vključeni v njegov glasbeni izraz, ga boste morali čimprej ujeti na enem od naslednjih nastopov. Hvala vsem, ki ste tole prebrali in ste podporniki poštenega muziciranja. Obenem hvala organizatorjem za dobro voljo pri novinarskem obdelovanju Satrianijevega koncerta.
Setlista
1. Flying In A Blue Dream
2. The Extremist
3. Redshift Riders
4. Cool #9
5. A Cool New Way
6. Satch Boogie
7. Super Colossal
8. Just Like Lightnin’
9. Ice 9
10. One Robot’s Dream
11. Ten Words
12. The Mystical Potato Head Groove Thing
13. The Meaning Of Love
14. Made Of Tears
15. Circles
16. Always With Me, Always With You
17. Surfing With The Alien
—dodatek—
18. Crowd Chant
19. Summer Song
Galerija slik
