Legends Of Rock

MEENA CRYLE&THE FILLMORE BLUES BAND:16.30-17.00

Začelo se je točno ob uri! Na odru so se pojavili lokalni avstrijski zanesenjaki in pošteno presenetili z obvladovajnem prvovrstnega „rhythm n‘ bluesa“. Karizmatična temnolasa Meena Cryle in njena spremljevalna skupina The Fillmore Blues Band, so skupaj pričarali odličen komapkten koncertni nastop v katerm je kraljevala Meena z odličnim vokalnim performansom in vživetostjo, ki je obujala sam samcat sentiment kake Arethe Franklin. Skupina je briljirala v uigranosti in ponudila odličen  koncertni zvok. Mene, kot popolnega laika, je pustila dodobra šokiranega in upam da marsikoga drugega turista, ki se je „pridrajsal“ od bogsigavedi kje v Avstrijo na Legends Of Rock festival. Zelo smela otvoritev.

 

NAZARETH: 17.40 – 18.35

Drugi na oder so stopili naši stari znanci, legendarni rock n‘ roll škotski razgrajači Nazareth. Do njihovega nastopa se je parter neverjetno zgostil in štel gotovo kakih 3000 glav, z ležečimi na zelenici izza parterja skupaj 4000. Nazareth se niso obotavljali. Najprej je oder dodobra napolnil dim, nato pa se je nanj prikradel zvok keltskega intra s tipičnim gorjanskim melosom. Fantje so gromko pozdravljeni s strani množice in že udrihajo z zelo prikladno izbiro za sleherno otvoritev svojega nastopa imenovano Miss Misery. Legendi Dan McCafferty in Pete Agnew pri svojih poznih petdesetih (ali zgodnjih šestdesetih, b?) nikakor še nista obračunala s splošno značajsko lastnostjo od Adamovega rebra poslanega fenomena (beri: ženska), ki se imenuje občasna porednost in tudi set listo so napolnili tovrstni komadi, kateri opevajo tegobe krotilstva s „korenčkom in palico“. Nazareth so takoj ponudili svoj standarden, rokersko vzvišen, surov in le njim prepoznaven zvok. McCafferty na vokalu ostaja po vseh letih neomadeževan. Za Miss Misery napove Dan skladbo, ki je stara 150 let in nadaljuje, da je iz časov: „….when I was beautifull and tall….“ in Nazareth že drvijo z Razamanazz. Po This Flight Tonight so umirili tempo, a atmosfera je narasla, saj je sledila fenomenalna balada Dream On, kjer je absolutno briljiral Dan s predstavo, ki je brez težav pognala mravljince po telesu. Skladba zlomljenih src… No, da Nazareth slučajno in po nesreči ne bi izpadli preresni, so se vrnili nazaj s prvovrstnim duhovičenjem, ki ga je odprla skladba Holiday. Dan je izrekel, v zvezi z njo, da je to pripoved o bivanju skupine v Kaliforniji in o tamkajšnjih izkušnjah oziroma o občutku kako je kadar imaš vsega polno rit. No veselih in razuzdanih trenutkov nikakor ni bilo konec in My White Bicycle, je obudila znane navade, ki so jih Nazareth prinesli iz Amsterdama, McCafferty pa si je med njo privoščil tudi nekaj peresno lahkih plesnih gibov, iz gorjanskih višav. Po koncu te točke si privošči Dan požirek vode iz plastenke in svoje dejanje pospremi s komentarjem: „This is water! Fish fuck in it!“ Hvala za opozorilo Dan, bom odslej skušal živeti od vdihovanja vodnih hlapov. Shanghai’d In Shanghai je Jimi Murrison v prehodu duhovito zabelil tako, da si je sposodil riff Rolling Stones Satisfaction, a to je že stalnica na koncertih Nazareth. Vsekakor smo znova pri ženskah in tokrat celo pri orto porednih! Pri Whiskey Drinkin‘ Woman, kjer sta Pete in Dan ponudila „v nulo“ izpiljen vokalni duet v refrenu, ki je izvabljal genialno kopijo tovrstne harmonije iz zgošenk („vinilk“) skupine. Regularni del so Nazareth zaključili s čohanjem  „pasje dlake“ („lasje psa“, kakor želite). McCafferty je med skladbo vzel v roke svoje škotske dude in to je bil vrhunec nastopa Nazareth. Na odru se je med nastopom pojavil tudi „roadie“ (beri: eden od tehničnih asistentov skupine), ki mu je bilo naloženo, da naj mlati kolikor se da po nekem predmetu, iz katerega je prihajal udarni zvok, kateri je spominjal na donenje kravjega zvonca. Saj poznate tisti enkratni, gomazeče penetrativni riff v Hair Of The Dog, mar ne? He, he, he… in brrrr…. No tako so legende odbrzele z odra, pa kaj hitro prišle nazaj in dodatek je odprl odlični bobnar Lee Agnew, sicer sin basista Petea Agnewa! Ne moreš ga zgrešiti po značilnem visokem čelu, ki ga je podedoval od očeta, vendar pa je bolj kot to bilo pomembno, da je fante odigral energičen bobnarski uvod h katermu se je kmalu pridružil na bas kitari njegov oče in nekaj trenutkov sta tako v skupnem taktu družno „mencala“ na odru, potem pa, ko so se znašli znova Nazareth v obliki kvarteta na odru, odprejo le ti novo poglavje o ženskah, točneje o „ponočevalki“ (Night Woman). Vsekakor je to dvignilo znova občinstvo temeljito na noge. Še bolj strumno pa je cepetal avditorij, ko so Nazareth za zaključek odigrali njihov največji hit Love Hurts, kjer je skupina znova upozorila, kako obvladuje petje multiharmonij z back vokali in v kateri je še enkrat več dominiral enkratni pevec Dan McCafferty s svojim nepozabnim vokalom. Vrešči še danes kot v transu in spominja pravzaprav površno rečeno na „Janis Joplin izpod moške kože“! Brezhibno! Brezhibno tudi Nazareth! Ljudje so bili vidno evforični. Bilo je prekratko! Skupinica Slovencev v prvi vrsti, s katerimi smo si skupaj delili mini bus od Ljubljane do Wiesna (beri: „ljuljanje od Ljuljane do Vizna“),  ki mu je poveljeval veliki neustrašni koncertni vodja „Concert Freak“, je naprimer bila z njim vred preznojeno zariplih obrazov, a ob tem ni skrivala orgazmičnega vstajenja, da je preko nje ravnokar zapeljal veliki rock n‘ roll možnar iz prve svetovne vojne, ki jih je dodobra zbombardiral z edinstvenimi rock n‘ roll bombami. Te velemojstrsko delijo še danes učinkovito kratko in jedrnato, izkušeni stari dobri Nazareth.

 

1. Intro

2.  Miss Misery

3. Razamanazz

4. This Flight Tonight

5. Dream On

6. Holyday

7. My White Bicycle

8. Shanghai’d In Shanghai

9. Whiskey Drinkin‘ Woman

10. Hair Of The Dog

—dodatek—

11. Night Woman

12. Love Hurts

 

WISHBONE ASH: 19.10 – 20.00

Z nestrpnostjo sem pričakoval Wishbone Ash, saj jih nisem še imel možnosti spremljati v živo v življenju. No lažem. Turneja „Twin Barrels Burning“ in Hala Tivoli 1982, ko je igral z Wishbone Ash Trevor Bolder, o katerm bo tekla beseda pri Uriah Heep, a takrat bi me moji stari živega odrli, da bi jim pobegnil z 12. leti na rock koncert. Wishbone Ash! Bajalica! Tudi Flyin‘ V v rokah edinega originalnega člana skupine kitarista/pevca Andyja Parkerja je vsekakor znova in znova spominjal na bajalico. Kvartet je prvič preusmeril pozornost nase potem ko je uporabil zanimivo metodo uglasitve. Za „štimungo“ so namreč posrbeli kar sami člani skupine. Najprej sta Muddy Manninen in Andy Parker udarila motiv tercertne harmonije in narod je bil prepričan, da se je koncert pričel zares. Fantje prekinejo po nekaj sekundah. Parker prikima kolegu. Gremo dalje. Sledijo multivokalne harmonije. Po istem principu. Nekaj melodični „zlogov“ in fantje so pripravljeni. Zapustijo oder le za kako minuto. Znova so gor. Sedaj gre zares. Prva pesem je inštrumental. Ta je pokazal vse značilnosti Wishbone Ash. Mojstri dvojnih kitarskih tercetnih harmonij in inštrumental je kar jokal od tega značilnega melosa, katerega pionirji so Wishbone Ash. Izredna uglasitev. Mirno, spokojno. Predvsem mirno. Celo bi rekel zadržan začetek, a v drugi skladbi so ogreli svoje ude in prestavili v „višjo“. Sledila je skladba iz pravkar izdanega studijskega albuma „Clan Destiny“ (2006) z naslovom Healing Ground in v njem je sedaj sedeči Muddy Manninen položil na kolena svojo Gibson Les Paul med solažo, kot bi dete vzel iz zibelke in ga malo poujčkal, poleg nadel še naprstnik in vlekel dolge „slide“ vzdolž vratu v slogu igranja „steel pedal“ kitare, kar je izpadlo za zelo privlačno odrsko potezo. Ljudi je bilo precej manj v „parterju“ kot na Nazareth. Slabih 2000. Celo več. Bilo je vse skupaj mnogo bolj mirno. Seveda. Wishbone Ash so prinesli popolnoma drugo energijo na oder. Za razliko od podivjanih neukročenih Nazareth, so Wishbone Ash usmerjeni k popolni zvočni perfekcii in precej bolj imenitnemu koncertnemu zvoku, skoncentrirani predvsem na perfektno izvedbo svojega materiala in ne toliko na žur in podžiganje množice. Zato je bil kontakt skupine s publiko popolnoma drug in za razliko od današnjih Nazareth, se današnji Wishbone Ash mnogo slabše znajdejo na festivalih. Očitno so pozabili kaj pomeni biti pravi „arena band“, saj so pustili svoja sedemdeseta daleč za seboj ter se popolnoma  podredili vlogi klubskega benda, ki ga obiskujejo večinoma danes starejši „očkoti“, njihovi vrstniki pač. Z drugimi besedami, bil je občutek kot, da skuipina ne zna ali noče izkoristiti velikega odra, ali noče narediti kake „neumnosti“, ki bi bila všeč razposajenim in napaljenim rockerjem pod odrom, ki so čakali na to skozi ves koncert skupine. A znaka ni bilo in tudi „feed back“ množice je bil med koncertom zato klavrn. Še več. Wishbone Ash so se povlekli še nekoliko bolj na oder ter privili vsak k svojemu inštrumentu. Vendar pa! Pravi ljubitelji in poznavalci so le dobili tisto po kar so prišli. Kajti sledila je skladba iz plošče „Argus“ (1972) The King Will Come in za njo Warrior, ki je med vsemi najbolj zažigala s svojim proto – power metal riffom in tudi množica se je končno intenzivneje vklopila v predstavo skupine. Zvok je bil precizen, kot že rečeno. Wishbone Ash so izredni kar se tiče filigranske natančnosti. Multivokalne harmonije v refrenih, kitarski terceti. Tista magija je zaplapolala na odru, njihova edinstvena magija, blizu „Byron era“ Uriah Heep magiji, z mističnim pridihom, ki jo izpolnjuje specifična barva glasu Andyja Parkerja. Tu se je šov Wishbone Ash vzpenjal. Sledila je Tales Of The Wise („Illumination“, 1996),  za njo pa so presenetili s skladbo Almighty Blues („Bona Fide“, 2002), ki je grajena nalašč za otvoritev koncertov. Narod se je še enkrat intenzivneje pričel zibati in se prestopicevati v taktu, ki so ga sedaj odločneje narekovali Wishbone Ash. Osma in zadnja (!) skladba je bila Time Was („Argus“, 1972). Neverjetno hladen odziv je očitno botroval dejstvu, da so se Wishbone Ash pospravili hitro z odra in tako, po vsega pičlih 50 minutah šova, zapustili množico in se na oder tistega večera tudi nikoli več niso vrnili, da bi odigrali vsaj še dodatek. Žalosten in bled vtis so zapustili in marsikdo je razočarano tarnal in negodoval nad takšnim odnosom! Nazareth so uničili Wishobne Ash! Polit kot cucek z mrzlim tušem, kar nisem mogel priti k sebi, po natopu Wishbone Ash. Preprosta in gola rutina! Očitno jih bo treba it pogledat na solo turnejo ko bodo kje v Nemčiji, Avstrija jim nikakor ni po godu, saj so delovali prav eksotično. Mnogi so že med koncertom zapusitli z nezanimanjem prizorišče ter v bližjnem šotoru raje nagnili kak vrček piva več, kar dokazuje da so Wishbone Ash v Avstriji danes pravzaprav globoko pozabljena in odpisana skupina. Škoda, res škoda.

MELANIE: 20.30 – 21:35

 Popolnoma drugo podobo je sevalo odrsko preddverje tik pred nastopom Melanie. Bila je težko pričakovana. Najmanj 4000 glava množica je mrzlično priačakovala njen nastop. Gospa, ki je danes dodbra v zrelih letih, nikakor ni odvrgla s sebe svoje „flower power“ noše in je prišla zavita v živopisano deko ter s folk kitaro v naročju na oder, s svojim spremljevalcem, ki ji je pomagal drgniti strune akustične kitare Beau-jem (skrajšava od Beautifull). Stvari so se v zaspanem Wiesnu postavile v trenutku na pravo mesto, ko je Melanie le odprla usta. Koncert je pričela namreč s skladbo Beautifull People. Ljudje so spontano eksplodirali in pozdravili gospo s huronskim aplavzom in vzkliki. Melanie se je še posebej potrudila v izvedbi in njen vokal je bil nepozaben. Po vseh teh letih naravnost veličastno oziroma zveličano nepozaben. Močan in dobesedno tak, ki te oplazi kot strela z jasnega in zadane naravnost v samo bistvo esence. Zdelo se je, da lahko ta glas reže skozi beton, zlasti s svojim sentimentom in specifičnim čarom, ki krasi Melanie. Čutilo se je kako je Melanie polna entuzijazma, kako je srečna, da je znova na odru in da lahkodeli svojo radost z ljudmi, da je zelo zaželjena med ljudmi in da je ves avditorij absolutno z njo in na njeni strani. Sledila je skladba Rock N‘ Roll Heart in za njo Nickel Song, ob kateri je množica še posebej vzplamtela. Avstrijci so po vsaki točki pozdravljali Melanie z navdušenjem in reagirali vselej resnično burno ob prekinitvah, kar je bilo naravnost šokantno po ignoranci, ki so jo izkazali Wishbone Ash. Očitno je Melanie „izbor ljudstva“ , „glas ljudstva“, „želja ljudstva“!  Dama je s takšno peresno lahkoto prevzela množico, da je bilo prav užitek spremljati in biti del tega edinstvenega snidenja oziroma zlitja Melane s publiko. Sledi Jammin‘ Alone in za njo skladba Smile, kjer je množica znova aktivneje sodelovala v petju. Potem si je Melanie malo oddahnila, Beau pa je odigral skrajšano verzijo skladbe Malaguena. Vzdušje je znova poskočilo na višjo stopnico ob Ruby Tuesday. Za njo nastopi I Tried To Die Young in Look What They Done To My Songs in za zaključek odigra še Peace Will Come. Med to pesmijo je oder preplavila temna modrina, brez reflektorjev, ki bi bili usmerjeni na množico. Ta izvedba je zapustila močan vtis, ki ni bil daleč od tega, da če Melanie „užge po mizi“ da bo mir, potem ga ni več nobenega dvoma, ki bi nemara nasprotoval dejstvu, da to podivjano človeško vrsto, zapisani samouničevalnemu vedenju, pač nekoč nemara le sreča pamet. Melanie je bila izjemna točka festivala! Prava halogenska žarnica! Morda zagriženim rockerjem nekoliko odveč, a neverjetno je bilo dejstvo, kako je Melanie priljubljena še danes v Avstriji in kako je ljudstvo z žarom navijalo vseskozi med njenim nastopom. Energija je bila grandiozna! Po koncertu je prišla Melanie med ljudi, točneje na sam štand kjer se je nahajal „merchandise“ (beri: prodaja majic, CDjev in ostale „uradne“ glasbene krame) ter širokogrudno podpisovala CDje, ki so jih molili pred njo njeni zvesti oboževalci. Melanie bi ob glasovanju, kdo je najbolj priljubljen izvajalec dneva, verjetno z lahkoto odnesla v tej kategoriji kar prvo mesto!

 

URIAH HEEP: 22.20 – 23.40

Aaaaaa!!! Še vedno fanatičen na Uriah Heep po vseh teh miljonih kilometrine koncertne rutine! A ko kri v venah zavre, veš da si prišel na koncert svoje najljubše skupine. Ravnokar so me oblili mravljinci, le spomnil sem se na svoje novo nepozabno druženje z Uriah Heep v Wiesnu! Uriah Heep so nastopali peti po vrsti in njihova naloga je bila, da vrnejo nazivu festivala „Legends Of Rock“ njegov pravi pomen. Uriah Heep so stari znanci Wiesna in zelo priljubljen in cenjen, da ne rečem visoko spoštovan bend v Avstriji. Prostor pred odrom je bil znova fenomenalno nabit in to je naznanjalo pravi juriš!!! So Tired in tu so! S So Tired so presenetili, saj gre za eno šibkejših točk albuma „Wonderworld“ (1974) in nekako ne ravno najbolj posrečeno izbiro za otvoritev koncerta. Morda so hoteli Heep povedati, da so malček utrujeni in morda nasičeni vsega. A to nikakor ni bilo mogoče! Vsekakor te moje nizkotne analitične opazke ni bilo mogoče čutiti, saj je množica dobesedno nosila skupino na krilih evforičnega navdušenja, skozi to otvoritveno skladbo Heep koncerta. No moje tarnanje o otvoritvi koncetrta je bilo takoj še dodatno utišano z izjemno AOR skladbo Cry Freedom („Raging Silence“, 1989),  kjer je Bernie Shaw prvič opozoril, da gre za „hudičevega“ vokalista! Tretja pesem je bila dobeseden šok, saj so Heep izbrali kar skladbo John Lawtonove ere, ki je sila težak zalogaj za interpretacijo slehernega vokalista, s še tako „streniranim“ glasom ali prirojenim občutkom za petje. Skladba Faling In Love („Fallen Angel“, 1978) je napolnila prostor z energijo! Po njej so fantje brez pavze prešli na enkratno Words In A Distance („Sea Of Light“, 1995), kjer je ta energija bila le še nadgrajena in koncert se je sedaj resnično razplamtel! Uriah Heep so pristopili kot ne pomnim! Lani na Biker’s Festu ob Faaker See-ju je bil oder skoraj deset metrov oddaljen od publike, predlani so napolnile Carl Orff Saal v Muenchnu same stare mame z abonmaji na Heep akustični turneji, 2003 so Heep igrali pred pol manjšim številom udeležencev v Muffathalle v Muenchnu in 2002 v Italiji (6.7.2002, Riolo Terme), kjer pač Heep ne zažigajo tako kot v deželah germanskih narodov. To pot je izgledalo vse idealno. Prostor nabit z ljudmi, množica tik ob odru. Pogled na rajajočo publiko je predramil skupino in ta je resnično pristopila s svojim polnim zaletom. Celo Trevor Bolder je izvedel nekaj sunkovitih gibov, nasploh med svojim bliskovitim šprudlanjem po bas kitari, ko je prav energično vlekel „licke“ vzdolž strun. Ravno Bolder je navadno najboljši indikator splošnega počutja in delovnie kemije skupine na odru. Bolder je bil to pot „navihan“ kot ne pomnim in to je pomenilo, da ostali člani sploh galopirajo po odru 200km/uro. Box se je konstantno zabaval z „yogi“ gestami in užival energijo, ki mu jo je pošiljala množica, prav tako pa je neznansko užival, ko je hecal fane v prvih vrstah glede deljenja trzalic. Vsekakor kitarist, ki najlepše vrže trzalico iz rok, da ta najde pravo mesto v rokah pravega fana! Skupina je bila vrhunska. Spet brez napake. Morda je Lee v začetku Stealin‘ spremljal z vokalom v ozadju Shawa v kanček nižjem tonu, kot je bilo zahtevano, to pa je bilo tudi vse. Uriah Heep zaščitne znamke so sijale znova v vsem razpoznavnem standardnem blišču. Za sladokusce so Uriah Heep v svoji set listi ohranili klasiki If I Had A Time ter Year Or A Day in potrdili svojo neprecenljivo moč ustvarjanja današnjih dni z Between Two Worlds („Sonic Origami“, 1998). Sicer pa je bila celotna set lista prirejena za pravi „power“ nastop in tako je zasedba odigrala v uri in 20 minut praktično glavnino hitov in nekatere njihove najbolj znane pesmi. Zvok je bil brezmadežen, uigranost vrhunska, nasploh je jemala sapo perfektna izvedba večdelnih vokalnih harmonij. Med temi hiti ni manjkala niti Free Me, kjer je Shaw naščuval publiko, naj ta kolikor se da glasno sodeluje s Heep ter za njo enkratna The Wizard. Kot vselej se je atmosfera znova naelektrila do maksimuma v drugem delu, ko so Heep pričeli s hrepenečo Sunrise, za njo podivjali z obskurno in povampirjeno Gypsy, ki nosi elementarni heavy metalski riff, ki se mu ne moreš upreti, nato pa je preplavila prostor čista, bela svetloa, ko se je Bernie usedel na enega od monitorjev. Seveda. Bila je July Morning in večer se je dejansko nagibal v novo julijsko jutro. Box je v skladbi še posebej izstopal s svojo vživeto „vah-vah“ solažo. Fantje so za konec „prišparali“ Easy Livin‘ in zaključni ples razuzdanosti je bil zagotovljen. Heep so pozdravili ljudstvo in zapustili oder. Takoj so bili nazaj. Voda jim je tekla v grlo glede razporeditve minutaže! Tako je Mick Box ogovoril občinstvo, da skupina naproša prisotne še enkrat, naj se jim pridružijo ob še eni izvedbi klasike. V rokah je držal akustično kitaro, kot pred njim Melanie, kateri je Mick ob tej priložnosti namenil globok poklon skozi zahvalne besede, ko ni mogel prečislati njenega vokala. Uganka hitro rešena in Lady In Black je pozdravila ljudi! Seveda smo glasno in družno spremljali Shawa in kompanjone na odru, skozi ganljiv zaključek, poln pozitivnih vibracij in pristnosti, katero nosijo v sebi Uriah Heep. Vsekakor bi se po Lady In Black prilegli Look At Yourself ali Bird Of Prey, pa vendar za kaj takega ni bilo več razpoložljivega časa.

Set lista Uriah Heep:

1. So Tired

2. Cry Freedom

3. Fallin‘ In Love

4. Words In A Distance

5. Stealin‘

6. If I Had A Time

7. A Year Or A Day

8. Between Two Worlds

9. The Wizard

10. Free Me

11. Sunrise

12. Gypsy

13. July Morning

14. Easy Livin‘

—dodatek—

15. Lady In Black

 

KEITH EMERSON BAND: 0.30 – 2.00

(Avtor prispevka: Peter Podbrežnik)

Po Uriah Heep, pa smo naposled le dočakali nastop najpomembnejšega člana (člena) legendarne trojice, ki je pomagala na noge postaviti progresivni rock ter ga popularizirati tudi širšim množicam. Govorim namreč o „svetih treh kraljih“ progresivnega rocka – Emersonu, Lakeu & Palmerju, ki so šli leta 1998 zaradi nesoglasij (ponovno) vsak svojo pot. Medtem ko Lake trenutno koncentrira v glavnem po tleh Velike Britanije (lani je odpadla njegova turneja po celinski Evropi) in se je Palmer lani mudil na Dunaju ter menda tam pusti dober vtis pa se je klaviaturski čarodej Keith Emerson naposled pojavil nekoliko bližje kot ponavadi. Ne sam pač pa s skupino v kateri je bila četverica vrhunskih glasbenikov. Priznam da pred njegovim nastopom in mojim prvim ogledom Emersonovega koncerta, nisem imel kdo ve kako velikih obetov, niti pojma na kakšen način bo ta nastopil. Moja pričakovanja so bila prej ko ne pesimistična saj sem si v nekem trenutku celo domišljal, da bo nastopil kar sam, obdan s svojimi številnimi klaviaturami ter samo preigraval kompozicije mojstrov klasične glasbe 20. stoletja, katerim bo sem in tja dodajal svoje aranžmaje. Pobožno sem še upal, da se bo morda, če bo dobre volje, spomnil tudi na kako ELP ali The Nice klasiko. Emersona sem si torej popolnoma napačno predstavljal tako kot glasbenika kot osebnost. Verjetno so me nekoliko zavedli tudi posnetki njegovih starih koncertov z ELP, kjer je deloval ne samo kot hitroprsti mojster temveč tudi kot izjemno energičen in muhast glasbenik.

Ob polnoči, ko so neuničljivi Uriah Heep zapustili oder in so roadiji začeli pripravljati vse potrebno za nastop maestra sem že nekako začutil, da bo to vrhunec festivala. Njegove hammond orgle in moderni sinthesizerji so bili že postavljeni. Nakar se je na odru znašla ogromna škatla polna pisanih žic povezanih s tipkami za katero sem ugotovil, da gre za moog modular, ki ga Emerson na odru koristi nekako od leta 1973. Gromozanska igračka je nekoliko obudila spomin na Emersonove ekstravagantne nastope v 60-ih in 70-ih, ko so njegovo opremo prevažali kar v treh tovornjakih in je ta med posameznimi skladbami zabadal nože v svoje hammond orgle, se med nastopom dvigoval v zrak ter na koncu obvezno raztreščil orgle. Kaj takega seveda ni bilo več pričakovati saj je tudi Emerson od takrat že zdavnaj postal uglajen član britanske družbe, ki rad sreba opoldanski čaj s kraljico.

Ob 0:30 so Emerson in njegova skupina, v kateri so bili poleg njega še kitarist/pevec, bobnar in basist, prikorakali na oder. Emerson je s posivelimi, a dolgimi lasmi, še preden je začel igrati deloval vitalno (ohranil je tudi nekaj svojega glam imidža iz 70-ih). Ko je privil gumb na svojem moog modularju in je ta začel izvabljati elektronske zvoke, so bili vsi pogledi prikovani nanj. Priznam da sem najprej pomislil da je kaj narobe saj so se tako Keith kot člani njegove skupine ob tem zvezdavo muzali in zmajali z glavo. Nenadoma pa sem prepoznal tisti elektronski efekt ki je predstavljal uvod v nepozabni ELP sci-fi ep „Karn Evil 9“ (natančneje sekcijo 1st impression part 2) z nepozabne „Brain Salad Surgery“ (1973) in skupina je nemudoma poprijela za svoje inštrumente. Moja pozornost je bila razumljivo večino časa usmerjena k Emersonu, ki je po vseh teh letih izgubil le malo svoje hitrosti in obvladovanja inštrumentov s tipkami in je z lahkoto igral hkrati na dva inštrumenta . Pevec-kitarist Marc Bonilla je začel peti nepozabne verze „welcome back my friends to the show that never ends…“ Njegov vokal je bi nenavadno podobne Lakeovemu, tako da sem na trenutke pomislil, da prisostvujem „pravemu“ ELP nastopu. Izjemna vokalna podobnost, rahlo pa tudi fizična. Kar se pa njegovega obvladovanje kitare tiče pa Bonilla nese Lakea po celi črti. Seveda je to rahlo krivična izjava, kajti Bonilli je delal družbo tudi odlični basist Phil Williams medtem ko je bil Lake zadolžen za oba inštrumenta, v glavnem bas. Williams je tudi odličen glasbenik ki velikokrat igra bas kot kitaro, kar je pokazal tudi v svojem kratkem solo nastopu. Keith je nato predstavil skupino in sledilo je veliko presenečenje. Namreč skladba katere ELP nikoli niso igrali v živo – „Living Sin“ (Trilogy, 1973). Bonilla je vanjo vnesel tudi nekaj svojega načina petja, dodal pa je tudi nekaj novih aranžmajev na kitari in skladba je zvenela dosti trše kot v izvirniku. Album „Trilogy“ se je nadaljeval z inštrumentalom „Hoedown“ (original A. Copland), še eno klasiko ELP, ki jo je Emerson odlično raztegnil, a se ves čas držal originalnega motiva. Od vseh izvedb na koncertu je ravno „Hoedown“ izpadla najbolj podobna studijski verziji. Skladbe s „Trilogy“ so naravnost izdelane za koncertne izvedbe saj sodijo med kompaktnejša dela ELP. Nakar je sledilo še eno presenečenje. Lakeova nesmrtna balada „Lucky Man“ (Emerson, Lake & Palmer, 1970), sicer največji hit skupine. Bonnila je skladbi pridodal povsem nove aranžmaje kar je pridodalo k njeni globini. Zlasti je navduševal njegov vesoljski solo na kitari pa Emersonov podaljšan solo ob zaključku. Nedvomno verzija ki je kar se dodelanosti in aranžmajev tiče presegla original, čeprav pevec tokrat vokalno nekako ni uspel popolnoma ujeti originalne Lakeove magije. No, potem je Keith napovedal zelo staro kompozicijo še iz leta 1968. Takoj je bilo jasno da je reč o The Nice klasiki. Sledila je „America“, priljubljena The Nice skladba, ki je znana po tem da je Keith pred mnogimi leti med njo protestno zažgal ameriško zastavo in zato kar 25 let ni smel nastopati v kraljevi filharmonični dvorani. No, tokrat je seveda nastop minil brez najmanjšega incidenta, Emerson pa je dokazoval svojo perfektno obvladovanje klasičnih aranžmajev, skupaj z Bonillo pa sta se v nekem delu lotila tudi orglic. Keith je kasneje s spretnim preobratom kompozicijo prevesil v „Rondo“, kjer si je s pomočjo prenosnega sinthesizerja privoščil tudi komičen „dvoboj“ z Bonillo. Nato je sledilo tisto na kar sem ves čas pred koncertom po tihem pobožno upal – ena najboljših kompozicij kar jih je kdaj ustvaril človeški um. Fantastična suita „Tarkus“ (1971), ki v svoji dolžini več kot 20-ih minut pripoveduje zgodbo o vzvratni evoluciji po atomski vojni, ko so zavladali živali-stroji in je tank-pasavec Tarkus začel svoj neusmiljeni bojni pohod. Ko je Keith na hammond orglah začel igrati uvod „Eruption“ so mi šli mravljinci po telesu. Ta namreč vsebuje tisti njegov znameniti solo, ki je osnovna podlaga ene najboljših inštrumentalnih in najbolj vplivnih stvaritev za klaviaturiste. Bonilla je odigral pridodane solaže na kitari tam kjer jih ni, v bistvu je v originalu ta samo v enem delu („Battlefield“) on pa je ves čas skoraj enakovredno spremljal Keitha. Ko je sledil nesmrtni del „Stones of Years“ je Bonilla ponovno zvenel kot Lakeov dvojček. V delu „Battlefield“ pa je z znamenito floydovsko solažo ponovno preusmeril pozornost nase. Na določenem mestu si je bobnar Pete Riley privoščil tudi solo točko in dokazal, da je nadvse solidna „zamenjava“ za Palmerja. Ko se je na koncu prek Keithove solaže na hammond orglah ponovil glavni motiv (Aquatarkus) in s tem konec celotne kompozicije je Emerson v mojih očeh dokončno potrdil svoj renome ter dokazal, da je po vseh teh letih še vedno med najboljšimi v poslu. Tako sem dočakal enega najveličastnejših koncertnih trenutkov do zdaj, katerega z besedami ni mogoče opisati. Ne samo, da je bil „Tarkus“ odigran v celoti, podaljšali so ga za celih deset minut. Prišel, videl, zmagal – „Tarkus“ je bil za mene ne samo vrhunec Emersonovega nastopa temveč celotnega festivala. Skupina se je po kratkem premoru vrnila za dodatek. Na moogu so se zaslišale fanfare in sledila je „Fanfare for a Common Man“ (The Works – Vol. 1, 1977) brez katere pač ne gre. Ponavadi je odigrana ali na začetku ali na koncu koncerta. Emerson je v njega ves čas spretno vnašal motive iz najrazličnejših glasbenih predlog, od rocka do klasike. Poslušalci so v enem izmed motivov lahko takoj prepoznali Van Halen skladbo „Jump“ (ob tem je bilo njihovo navdušenje nepopisno) pa znano Bachovo simfonijo, čmrljev let ter del „Nutcrackerja“ (v The Nice/ELP verziji imenovan „Nutrocker“). Pri tem je Keith demonstriral najrazličnejše načine igranja klaviatur, med njimi tudi igranje z nasprotne strani tipkovnice. Tudi ta verzija je bila opazno podaljšana. S tem pa se je tudi zaključil njegov nastop.

Emersonov nastop so bila resnično deveta nebesa za vsakega ljubitelja progresivnega rocka. Zvok je bil zelo dober, Emersonove klaviature začuda niso bile preveč porinjene v ospredje tako da se je jasno razločilo vse ostale inštrumente, nastop pa je bil po pričakovanju na profesionalni ravni s tem da so bili posamezni glasbeniki izjemno uigrani in polni energije.

Emerson je s svojim energičnim in profesionalnim nastopom potrdil, da je po vseh teh letih še vedno pojem za profesionalne klaviaturiste, čeprav so ga nekateri pred nastopom že hoteli odpisati. Še vedno je pravi hitroprsti čarovnik in izjemen virtuoz , ki kot za šalo udarja s tremi prsti po hammondu, električnih klaviaturah ter moog modularju. Le poredko se mu zgodi, da kdaj rahlo zamudi pri kakem motivu. Konec, koncev pa je tudi on samo človek. Okoli sebe je v skupini uspel zbrati mlajše in nadarjene glasbenike, ki so prav gotovo pomembno prispevali k njegovi revitalizaciji. To je bil nedvomno eden najboljših nastopov kar sem jim bil do zdaj priča. Emerson je s svojim nastopom enostavno popolnoma zasenčil vse skupine pred njim. Bila je resnično neponovljiva noč. Upam, da bodo tudi tisti, ki ga bodo videli na njegovih naslednjih nastopih, delili moje navdušenje nad tem velikim glasbenikom

 

Set lista Keith Eemerson Band:
1. Karn Evil 9 (1st impression part 2)
2. Living Sin
3. Hoedown
4. Lucky Man
5. America/Rondo
6. Tarkus

—dodatek— 
7. Fanfare For A Common Man