Legends Of Rock
Datum koncerta: 12.07.2006
Število obiskovalcev: 707
Cena karte: 4500
Za vse častilce tistih skupin, ki so ustvarjale zgodovino rocka v sedemdesetih letih! Za vse, ki pogrešate zvoke progresivnih notoričnih „punk“ ekstravagantnežev ELP, za vse, ki želite še kdaj prisluhniti orkestru orhidej, zbrani skupaj na čarodejevi žurki v družbi Uriah Heep, za vse tiste, ki večno iščete z „bajalico“ čudežni izvir vode, ki te ohranja rosno mladega in so vam všeč Wishbone Ash, za vse, ki niste pozabili kaj je to peklensko izvorna sila rock n’roll divjaštva nepozabnih Nazareth in za vse, ki se nostalgično spominjate Woodstocka ter nastopa takrat prelestne dekline Melanie, letošnji Legends Of Rock je absolutno tip festivala, ki vam je bil, v kolikor ste se ga udeležili, nedvoumno pisan na kožo.
Seveda je za nekaj najbolj predanih fanov poskrbel požrtvovalno, kdo drugo kot Koncert Freak, ki je nekako s svojo dejavnostjo vede ali nevede (hote ali nehote, glavno je da v svojem delu uživa) eden redkih dobrotnikov, ki ohranja in širi izročilo rock glasbe med Slovenci. Z mini busom na katerem se je vozila peščica razgretih Uriah Heep fanov, kar me je navdajalo z izrednim zadovoljstvom in presenečenjem, da je v Sloveniji sploh kaj takega danes še mogoče, je vožnja zelo hitro minila. Vmes smo naredili postanek, na katerem smo se nekateri mastili z visoko kaloričnim golažem in s Petrom sva se po prisrčnem sprejemu na „press šalterju“ blagajne v Wiesnu, kmalu znašla sredi sopare na zelenici, namenjeni šotorjenju. Zakaj šotor, ko pa je trajal festival vsega en dan? Naslednji dan bodo koncertirali tu Deep Purple, torej kaj bi se vračal v Slovenijo, saj nisem padel na glavo, da bi slučajno doživel usoden pretres možganov, ki bi me spreobrnil v „prezgodnjega japija“.Tudi Divlje Jagode v Velikem Ubeljskem tega ne odtehtajo. Vsekakor pa je dežela, kjer se nahaja Wiesen, dežela jagod! In to vzgojenih v ujetništvu, se pravi udomačenih jagod. Jagod in sadja (hruške, ipd…). V grbu „vasice“ Wiesen je celo naslikana velika sočna rdeča „njami – njami“ jagoda. To da sem si tega dne celo umil zobe, pa itak ni več pomembno. Gremo torej na prizorišče festivala.
Ogromen bel šotor, ki deluje na prvi – slabo izoštreni pogled, kot bi bil grad v Disneylandu, je zaprt iz dveh strani. Na eni strani je oder, prečno nanj VIP lože, na drugi prečni strani pa prehaja v festivalno mestece, kjer si lahko postrežeš z zvarki fast fooda, nakupiš spominkov in ostale krame za sorodnike, CDje, celo odložiš odvečni tovor na toaletnih prostorih,… Nasproti odra je seveda prostor za cca. 4000 ljudi pod šotorskim platnom. Ta je od tu naprej prosto odprtin prehaja v zelenico, katera je prekrita z redno košeno angleško travo. Ta zelnica se dviguje v rahlem nagibu, tako da če si izmozgan ali utrujen, si prineseš blazino (ali pač ne) in se uležeš na zelenico, od koder sta zvok in razgled na prizorišče vsekakor še vedno povsem sprejemljiva. O neznosnih razmerah za preživetje v tovrstnem šotoru npr. na vsakoletnem festivalu Tollwood v Muenchnu ni govora!
MELANIE: 20.30 – 21:35
Legende so prikazale najbolj intenziven nastop na festivalu! Najbolj intenziven v smislu, da je bil vseskozi prežet z največjo dozo elementarne rock energije, ki jo ustvarja lahko le izjemen občutek združevanja rifovske udarnosti z nepozabnimi melodijami, ki jh spišejo skupaj le Uriah Heep. Nastop, ki ti ponudi dejansko vse! Čista perfekcija ob kateri si zaželiš znova čimprejšnjega srečanja z nepozabno magijo, ki jo pričarajo Uriah Heep. Fantje! Sedaj pa brž v studio „zbobnat“ skupaj dolgo obljubljeno novo studijsko ploščo in „hopla“ nazaj na novo turnejo, kjer se srečamo na novi tovrstni veselici.
Ob polnoči, ko so neuničljivi Uriah Heep zapustili oder in so roadiji začeli pripravljati vse potrebno za nastop maestra sem že nekako začutil, da bo to vrhunec festivala. Njegove hammond orgle in moderni sinthesizerji so bili že postavljeni. Nakar se je na odru znašla ogromna škatla polna pisanih žic povezanih s tipkami za katero sem ugotovil, da gre za moog modular, ki ga Emerson na odru koristi nekako od leta 1973. Gromozanska igračka je nekoliko obudila spomin na Emersonove ekstravagantne nastope v 60-ih in 70-ih, ko so njegovo opremo prevažali kar v treh tovornjakih in je ta med posameznimi skladbami zabadal nože v svoje hammond orgle, se med nastopom dvigoval v zrak ter na koncu obvezno raztreščil orgle. Kaj takega seveda ni bilo več pričakovati saj je tudi Emerson od takrat že zdavnaj postal uglajen član britanske družbe, ki rad sreba opoldanski čaj s kraljico.
Ob 0:30 so Emerson in njegova skupina, v kateri so bili poleg njega še kitarist/pevec, bobnar in basist, prikorakali na oder. Emerson je s posivelimi, a dolgimi lasmi, še preden je začel igrati deloval vitalno (ohranil je tudi nekaj svojega glam imidža iz 70-ih). Ko je privil gumb na svojem moog modularju in je ta začel izvabljati elektronske zvoke, so bili vsi pogledi prikovani nanj. Priznam da sem najprej pomislil da je kaj narobe saj so se tako Keith kot člani njegove skupine ob tem zvezdavo muzali in zmajali z glavo. Nenadoma pa sem prepoznal tisti elektronski efekt ki je predstavljal uvod v nepozabni ELP sci-fi ep „Karn Evil 9“ (natančneje sekcijo 1st impression part 2) z nepozabne „Brain Salad Surgery“ (1973) in skupina je nemudoma poprijela za svoje inštrumente. Moja pozornost je bila razumljivo večino časa usmerjena k Emersonu, ki je po vseh teh letih izgubil le malo svoje hitrosti in obvladovanja inštrumentov s tipkami in je z lahkoto igral hkrati na dva inštrumenta . Pevec-kitarist Marc Bonilla je začel peti nepozabne verze „welcome back my friends to the show that never ends…“ Njegov vokal je bi nenavadno podobne Lakeovemu, tako da sem na trenutke pomislil, da prisostvujem „pravemu“ ELP nastopu. Izjemna vokalna podobnost, rahlo pa tudi fizična. Kar se pa njegovega obvladovanje kitare tiče pa Bonilla nese Lakea po celi črti. Seveda je to rahlo krivična izjava, kajti Bonilli je delal družbo tudi odlični basist Phil Williams medtem ko je bil Lake zadolžen za oba inštrumenta, v glavnem bas. Williams je tudi odličen glasbenik ki velikokrat igra bas kot kitaro, kar je pokazal tudi v svojem kratkem solo nastopu. Keith je nato predstavil skupino in sledilo je veliko presenečenje. Namreč skladba katere ELP nikoli niso igrali v živo – „Living Sin“ (Trilogy, 1973). Bonilla je vanjo vnesel tudi nekaj svojega načina petja, dodal pa je tudi nekaj novih aranžmajev na kitari in skladba je zvenela dosti trše kot v izvirniku. Album „Trilogy“ se je nadaljeval z inštrumentalom „Hoedown“ (original A. Copland), še eno klasiko ELP, ki jo je Emerson odlično raztegnil, a se ves čas držal originalnega motiva. Od vseh izvedb na koncertu je ravno „Hoedown“ izpadla najbolj podobna studijski verziji. Skladbe s „Trilogy“ so naravnost izdelane za koncertne izvedbe saj sodijo med kompaktnejša dela ELP. Nakar je sledilo še eno presenečenje. Lakeova nesmrtna balada „Lucky Man“ (Emerson, Lake & Palmer, 1970), sicer največji hit skupine. Bonnila je skladbi pridodal povsem nove aranžmaje kar je pridodalo k njeni globini. Zlasti je navduševal njegov vesoljski solo na kitari pa Emersonov podaljšan solo ob zaključku. Nedvomno verzija ki je kar se dodelanosti in aranžmajev tiče presegla original, čeprav pevec tokrat vokalno nekako ni uspel popolnoma ujeti originalne Lakeove magije. No, potem je Keith napovedal zelo staro kompozicijo še iz leta 1968. Takoj je bilo jasno da je reč o The Nice klasiki. Sledila je „America“, priljubljena The Nice skladba, ki je znana po tem da je Keith pred mnogimi leti med njo protestno zažgal ameriško zastavo in zato kar 25 let ni smel nastopati v kraljevi filharmonični dvorani. No, tokrat je seveda nastop minil brez najmanjšega incidenta, Emerson pa je dokazoval svojo perfektno obvladovanje klasičnih aranžmajev, skupaj z Bonillo pa sta se v nekem delu lotila tudi orglic. Keith je kasneje s spretnim preobratom kompozicijo prevesil v „Rondo“, kjer si je s pomočjo prenosnega sinthesizerja privoščil tudi komičen „dvoboj“ z Bonillo. Nato je sledilo tisto na kar sem ves čas pred koncertom po tihem pobožno upal – ena najboljših kompozicij kar jih je kdaj ustvaril človeški um. Fantastična suita „Tarkus“ (1971), ki v svoji dolžini več kot 20-ih minut pripoveduje zgodbo o vzvratni evoluciji po atomski vojni, ko so zavladali živali-stroji in je tank-pasavec Tarkus začel svoj neusmiljeni bojni pohod. Ko je Keith na hammond orglah začel igrati uvod „Eruption“ so mi šli mravljinci po telesu. Ta namreč vsebuje tisti njegov znameniti solo, ki je osnovna podlaga ene najboljših inštrumentalnih in najbolj vplivnih stvaritev za klaviaturiste. Bonilla je odigral pridodane solaže na kitari tam kjer jih ni, v bistvu je v originalu ta samo v enem delu („Battlefield“) on pa je ves čas skoraj enakovredno spremljal Keitha. Ko je sledil nesmrtni del „Stones of Years“ je Bonilla ponovno zvenel kot Lakeov dvojček. V delu „Battlefield“ pa je z znamenito floydovsko solažo ponovno preusmeril pozornost nase. Na določenem mestu si je bobnar Pete Riley privoščil tudi solo točko in dokazal, da je nadvse solidna „zamenjava“ za Palmerja. Ko se je na koncu prek Keithove solaže na hammond orglah ponovil glavni motiv (Aquatarkus) in s tem konec celotne kompozicije je Emerson v mojih očeh dokončno potrdil svoj renome ter dokazal, da je po vseh teh letih še vedno med najboljšimi v poslu. Tako sem dočakal enega najveličastnejših koncertnih trenutkov do zdaj, katerega z besedami ni mogoče opisati. Ne samo, da je bil „Tarkus“ odigran v celoti, podaljšali so ga za celih deset minut. Prišel, videl, zmagal – „Tarkus“ je bil za mene ne samo vrhunec Emersonovega nastopa temveč celotnega festivala. Skupina se je po kratkem premoru vrnila za dodatek. Na moogu so se zaslišale fanfare in sledila je „Fanfare for a Common Man“ (The Works – Vol. 1, 1977) brez katere pač ne gre. Ponavadi je odigrana ali na začetku ali na koncu koncerta. Emerson je v njega ves čas spretno vnašal motive iz najrazličnejših glasbenih predlog, od rocka do klasike. Poslušalci so v enem izmed motivov lahko takoj prepoznali Van Halen skladbo „Jump“ (ob tem je bilo njihovo navdušenje nepopisno) pa znano Bachovo simfonijo, čmrljev let ter del „Nutcrackerja“ (v The Nice/ELP verziji imenovan „Nutrocker“). Pri tem je Keith demonstriral najrazličnejše načine igranja klaviatur, med njimi tudi igranje z nasprotne strani tipkovnice. Tudi ta verzija je bila opazno podaljšana. S tem pa se je tudi zaključil njegov nastop.
Emersonov nastop so bila resnično deveta nebesa za vsakega ljubitelja progresivnega rocka. Zvok je bil zelo dober, Emersonove klaviature začuda niso bile preveč porinjene v ospredje tako da se je jasno razločilo vse ostale inštrumente, nastop pa je bil po pričakovanju na profesionalni ravni s tem da so bili posamezni glasbeniki izjemno uigrani in polni energije.
Emerson je s svojim energičnim in profesionalnim nastopom potrdil, da je po vseh teh letih še vedno pojem za profesionalne klaviaturiste, čeprav so ga nekateri pred nastopom že hoteli odpisati. Še vedno je pravi hitroprsti čarovnik in izjemen virtuoz , ki kot za šalo udarja s tremi prsti po hammondu, električnih klaviaturah ter moog modularju. Le poredko se mu zgodi, da kdaj rahlo zamudi pri kakem motivu. Konec, koncev pa je tudi on samo človek. Okoli sebe je v skupini uspel zbrati mlajše in nadarjene glasbenike, ki so prav gotovo pomembno prispevali k njegovi revitalizaciji. To je bil nedvomno eden najboljših nastopov kar sem jim bil do zdaj priča. Emerson je s svojim nastopom enostavno popolnoma zasenčil vse skupine pred njim. Bila je resnično neponovljiva noč. Upam, da bodo tudi tisti, ki ga bodo videli na njegovih naslednjih nastopih, delili moje navdušenje nad tem velikim glasbenikom
1. Karn Evil 9 (1st impression part 2)
2. Living Sin
3. Hoedown
4. Lucky Man
5. America/Rondo
6. Tarkus
7. Fanfare For A Common Man
Setlista
KEITH EMERSON BAND URIAH HEEP MELANIE WISHBONE ASH NAZARETH MEENA CRYLE & THE FILLMORE BLUES BAND VRATA: 15:30 ZAČETEK:16:30
Galerija slik
























