Avtor: Peter Podbrežnik
Kraj: Politeama Rossetti di Trieste / Trst / Italija
Datum koncerta: 06.02.2007
Število obiskovalcev: 1300
Cena karte: 20,00 €
Potem, ko je zaradi logističnih problemov odpadel njihov decembrski nastop in sem imel pravzaprav srečo v nesreči, da sem zamudil vlak za Koper, je vendarle napočil dolgo pričakovani nastop legend italijanskega simfoničnega proga Premiata Forneria Marconi (ali krajše in pogosteje uporabljano PFM), ki so predvsem v 70ih ugnali marsikatero veselo s svojo prefinjeno in unikatno kombinacijo veličastnih simfoničnih aranžmajev, jazzerskih in folk rockerskih začimb ter mediteranskega melosa, kar jih je uvrstilo med ene izmed v tujini najbolj spoštovanih skupin italijanskega simfoničnega progresivnega rocka kot tudi edine izvajalce tega žanra, ki so uspeli prodreti tudi izven domovine, kjer imajo v očeh večine glasbeno osveščenega prebivalstva že dolgo status rockovskih legend. Vseeno pa danes žal, kljub njihovi povečani aktivnosti in konstantnim turnejam v zadnjih letih, le malokdo ki ne posluša progresivnega rocka ali je živel v času italijanske rock scene 70ih, sploh ve za njihov obstoj.
Preden se je naš trio, resda maloštevilnih, a zato toliko bolj nadebudnih ljubiteljev kvalitetnega prog rocka, odpravil na prizorišče dogajanja, nas je zanimalo predvsem to ali je verjeti govoricam, da so tudi na svoja pozna leta še vedno v izvrstni koncertni formi o čemer sicer priča tudi nekaj nedavno izdanih koncertnih posnetkov. Njihovo prenovljeno energijo in ambicioznost je sicer potrdila tudi njihova aktualna izdaja, odlični konceptualni album „Stati Di Immaginazione“ (2006), eden najboljših albumov progresivnega rocka v lanskem letu, ki jih je opazno prerodil, odprl novo vznemirljivo poglavje v njihovi karieri in jih kakovostno umestil tja, kjer so končali sredi 70ih. Prav okrog promocije zadnjega studijskega albuma in njegove tako rekoč celotne avdiovizualne izvedbe s pomočjo laserskega šova in odrskih projekcij posebnih konceptualnih filmov, ki so izšli tudi na spremljevalnem DVD-ju aktualnega albuma, se je vrtela celotna aktualna turneja. Poleg vrhunskega glasbenega performansa mojstrov svojega posla je bilo pričakovati tudi vrhunsko vizualizacijo in neverjetno potovanje v srčiko konceptualnih sporočil posameznih izvedb.
Po krajšem postanku v Kopru smo jadrno in (presenetljivo in na veliko olajšanje) brez kakršnih koli logističnih težav prispeli v Trst, kjer smo srečno pristali pred gledališčem Politeama Rossetti, ki sprejme okrog 2500 ljudi in je namenjeno tako gledališkim kot koncertnim predstavam. Priznam, da nisem kdo ve kak ljubitelj izbora gledaliških odrov za nastope rock skupin, ker tak sedeč in od odra oddaljen pristop pogosto ubija ustrezno interakcijo med publiko in skupino. Še predobro se spomnim nastopa Yes pred štirimi leti v Münchnu, ko so na tak način skoraj popolnoma sesuli vzdušje, kakršnega so sicer ponavadi sposobni ustvariti. Tokrat se kaj takega na srečo ni ponovilo, čeprav se je potrdila moja domneva, da bo to nastop, kateri bo še prehitro minil. Posedli smo po stolih, ki so imeli razmak za noge očitno prirejen po navodilih palčkov zato smo si nekateri morali med koncertom večkrat pretegniti sklepne okončine, da bi obnovili prekinjen krvni pretok. Pogled s parterja na oder kot tudi na renesančno poslikan strop je bil že pred začetkom koncerta navdušujoč in ko so se luči po nekajminutni zamudi (klasično italijansko pomanjkanje discipline) glede na uraden začetek ugasnile, se je na stropu zasvetilo z zvezdami posejano nebo, ki je tako že pred prvimi takti skupine ustvarilo izjemno mistično vzdušje. In tedaj se je začelo!
Na odru sta bila oba originalna člana, kitarski vizionar Franco Mussida, ki se lahko povsem enakovredno postavi ob bok kitaristom kot sta Steve Howe (Yes, Asia, solo) in David Gilmour (Pink Floyd, solo) in izvrstni bobnar mnogih talentov, Franz Di Cioccio (ki je tudi neformalni vodja skupine) kot tudi dolgoletni basist Patrick Djivas, svetovni mojster večnamenske uporabe bas kitare, ki zagotavlja pravo pašo za oči vsem poznavalcem in ljubiteljem tega inštrumenta. Družbo sta jim delala še dva imenitna glasbenika, občasno tudi trije, kajti Di Cioccio se je večkrat v stilu Phila Collinsa (Genesis, solo, ex-Brand X) ali Nicka’D Virgila (Spock’s Beard, NDV) napotil pred mikrofon, kjer se je izkazal tudi kot izvrstni odrski vodja in nadvse soliden pevec. Prekaljeni violinist in multiinštrumentalist Luciano Fabbri, ki je z njimi ob nekajletnem presledku že od leta 1979, nas je navdušil s svojim usklajenim pristopom in tekočim menjavanjem inštrumentov (violine, klaviatur, akustične kitare, flavte). Italijanskega Emersona, Flavia Premolija, ki jih zapustil pred snemanjem novega albuma, je uspešno nadomeščal odlični Gianluca Tagliavini, ki je poskrbel da se Premolija niti za trenutek ni pogrešalo. Kot kaže se bo uspešno vpisal med stalne člane skupine. Kot že povedano, je v pristnem duhu Genesis, Di Cioccia med njegovimi pevskih izleti nadomeščal nadomestni bobnar Piero Monterisi s katerim sta se nekajkrat za bobni znašla tudi istočasno.
Koncert so odprli z dokaj nepričakovano klasiko „L‘ Isola Del Niente“ z istoimenskega albuma iz leta 1974. Zavelo je izjemno mistično vzdušje, ki se je iz skladbe v skladbo še stopnjevalo. Mussida je na vokalu (ki je tudi odpel večino tistih njihovih klasik, ki so izšle v italijanščini) in s svojimi klasicističnimi prijemi na kitari skrbel za naraščanje vzdušja medtem, ko sta Djivas in Di Cioccio lepo narekovala ritem ob virtuoznih vragolijah klaviaturista Tagliavinija in violinista Fabbrija, katerega violina je bila v tistem trenutku za malenkost preveč potiho uglašena, kar so kasneje uspešno fiksirali. Projekcije v ozadju so predvajale naslovnice albumov iz katerih je bila izbrana posamezna izvedba, še bolj pa so nas navdušile tiste digitalne projekcije, ki so bile narejene tako iz dokumentarnih posnetkov kot računalniških grafik. Tedaj so se za nekaj časa preusmerili na dela z novega albuma. Izjemno mistična „La Terra Dell‘ Acqua“, posvečena Benetkam in fenomenu mesta nad vodo, kateremu v prihodnosti ob stalnem segrevanju ozračja grozi potopitev, je vsaj mene ponesla nekam popolnoma drugam, kar se mi sicer ne dogaja prav pogosto. Tako sem se s pogledom pogostokrat z odra usmeril na filmske projekcije, ki so bile resnično vrhunske, na ravni tistih, ki so jih svoje čase predvajali Pink Floyd. V tistem trenutku nas je navdušil tudi izjemno krhek zvok Mussidove kitare, dinamičen Djivasov bas in vesoljske klaviature, ki so odlikovale večino izmed del novega albuma. Na „Il Mondo In Testa“, drugem delo z novega albuma, ki je navduševal s svojo lucidno in odštekano projekcijo spreminjanja grafičnih oblik, nas je navdušilo tudi igranje vselej duhovitega vibrafona.
Tedaj pa se je Di Cioccio (ki je specializiran za petje del z angleškimi besedili) napotil pred mikrofon ter napovedal, da si bodo po presledkih sledila tri dela z albuma „Chocolate Kings“ (1975), posvečenega potrošniški ameriški kulturi ter njihovim zadnjim klasičnim albumom s katerim so bili še uspešni tudi v tujini. Za bobni ga je tedaj nadomestil Monterisi, ki je tako druščino gologlavcev (poleg njega še Fabbri in Tagliavini) na odru povečal na tri člane. Klasika „Out On the Roundabout“ s prej omenjenega albuma, je bila sicer kot celota uspešno izvedena, čeprav je bil Di Cioociov mikrofon sprva nekoliko napačno uglašen, kar je povzročilo, da se ga je med petjem komajda kaj razumelo. Sicer je to vokalno malo bolj zahteven album saj je na njem originalno (prvič in zadnjič) pel Bernardo Lanzetti, ki je bil najboljši vokalist v zgodovini skupine. Zato pa sta s „Chocolate Kings“ precej bolj posrečeno tudi v vokalnem smislu) izpadli „Harlequin“ ter naslovna skladba prek katere so z večjo demonstracijo svoje rockerske plati prvič opaznejše iz mirovanja predramili sicer za italijanske razmere sila spokojno publiko. Di Cioccio se je večkrat poigraval z dodatnimi tolkali, v nekem trenutku mu je padel tamburin na tla, kar sicer ni bil edini trenutek, da mu je kaj padlo na tla (če se prav spomnim so se enkrat na tleh znašla tudi njegova očala). Vmes so nas seveda še naprej navduševali z odličnimi in po kvaliteti med seboj enakovrednimi stvaritvami z novega albuma, katerega pa vseeno niso odigrali v celoti saj so izpustili skladbo „La Conquista“. Med novimi deli me je sicer najbolj navdušil po mojem mnenju eden od vrhuncev celotnega koncerta, nepozabni ep „Visioni di Archimede“., ki nam je na prek glasbe in prek platna osvetlil življenje tega starogrškega vizionarja, katerega je na jesen življenja kruto posekal meč rimskega vojaka v do tal požganih Sirakuzah. S to stvaritvijo so člani PFM demonstrirali svoje največje vrline: dinamičen in variabilen zvok prek sijajne podlage na Mussidovi električni kitari ob mogočnem zvoku Tagliavinijevih hammond orgel in izvrstni uporabi mooga. Tedaj so odigrali še eno delo z albuma „L‘ Isola Del Niente“ in sicer „Is My Face On Straight“. Nakar so nas z umirjeno in melanholično „Netherland 1903“, ki je prikazovala življenje v nizozemski ribiški vasici v začetku prejšnjega stoletja ter veličastnim epom „Il Sogno di Leonardo“, ki nam je pričaral pomemben trenutek iz življenja enega največjih umov človeške zgodovine med njegovimi sanjarjenji in poskusi, da bi človek prvič poletel, ponovno ponesli v neke brezčasne dimenzije. Na tem mestu je Fabbri za trenutek uporabil tudi flavto.
Ravno, ko sem se začel spraševati kdaj bo nastopila tudi kakšna klasika iz njihovih prvih dveh albumov, „Storia Del Minuto“ (1972) in „Per Un Amico“ (1972), ki sta njihovi največji mojstrovini, pa so popolnoma nepričakovano zaigrali „Maestro Della Voce“ z ritem in bleus usmerjenega albuma „Suonare Suonare“ (1980), ki po mojem mnenju ne sodi med njihova boljša dela saj so PFM veliko boljša skupina kadar v svoji glasbi progresivno odkrivajo astralne sfere raznolikih vzdušij kot pa kadar hočejo igrati vlogo klasične rock zasedbe. Če obstaja nekaj, kar nikakor ne moraš očitati PFM je to, da jim primanjkuje glasbene variabilnosti in da jim nadvse godi, kadar preskakujejo žanrske omejitve. Tedaj, vsaj na studijskih stvaritvah, sicer ponavadi postanejo precej povprečna skupina, ker pač niso ravno rojeni za r’n’b ali folk, vendar je na koncertnih nastopih, tudi zaradi istočasne izvedbe za njih bolj specifičnih del, nekoliko drugače. Tudi zato, ker je bilo potrebno prebuditi opazno preveč umirjene domačine, kateri so do tedaj kar nekako pozabili na svoj pregovorni temperament, so uporabili nekaj klasičnih trikov, ki rabijo za takšne situacije. S „Suonare Sunoare“ so za zagrevanje publike odigrali še „Si Pul‘ Fare“ in naslovno skladbo. Veliko presenečenje je bila tudi priredba folk rockovsko zabeljene skladbe „Volta La Carta“, še vedno popularnega italijanskega kantavtorja Fabrizia De Andreja s katerim so leta 1979 posneli skupni dvojni koncertni album. Da je ta možakar še vedno v čislih je poskrbela tudi vidno prebujena italijanska publika, ki so jih tovrstne ritem in blues ter folk rockerske ekspanzije PFM bolj navdušile kot mene, čeprav so bile vse po vrsti odlično izvedene in jim jih lahko zavida marsikatera skupina, ki je bolj domača v omenjenih žanrih.
Po tej nepričakovani avanturi so se PFM vrnili tja kjer so najboljši. Sledilo je še eno veličastno delo z novega albuma in sicer „Agua Azul“, ki je osvetlilo gradnjo visečega mostu sredi afriške džungle, kar je bil še eden od vrhuncev večera. Po že rahli nestrpnosti pa sem končno dočakali tudi klasiko s „Storia Del Minuto“ (1972) in sicer je bila to „La Carozza Di Hans“, ki je tudi tokrat navdušila prek neverjetne uigranosti skupine. Sicer sem ves čas upal, da bodo igrali čimveč del s prvih dveh albumov in čeprav so na album „Per Un Amico“, ki je po mojem mnenju še vedno njihov največji dosežek popolnoma pozabili, po koncu rednega dela nisem bil niti malo razočaran. Za zaključek je sledila še naoštrena in apokaliptično obarvana „Cyber Alpha“ z novega albuma, gotovo najtrše delo celotnega večera, ki je imela obenem tudi eno najboljših projekcij prek podobe mračne, kibernetično-matrične prihodnosti popolnega nadzora nad posameznikom in osivelih, v nebo penetrajočih stolpnic polnih režečih se podgan. Izvrstno toda s takim vzdušjem se seveda ni moglo zaključiti.
PFM so se zares hitro vrnili na oder, v šali sporočili da bodo razgnali vso negativno energijo, ki jo je povzročila prejšnja izvedba in zaigrali svoji najbolj priljubljeni in poznani deli, obe z njihovega prvenca, katere res nočem posebej predstavljati. Z obema so do konca naelektrili že tako do konca razgreto vzdušje, ki je tedaj zavladalo v gledališču. „Impressioni Di Settembre“ je bil odigran tako, da je bilo za vse prste polizat medtem, ko so s podaljšano verzijo brezčasne „E‘ Festa (Celebration)“ dokončno poskrbeli za ekstatičen zaključek te neverjetne koncertne fešte, ki nas je še dolgo pustila pod močnimi vtisi na ta nepozaben večer.
Končne vtise bi lahko strnil v pet besed: magično, veličastno, nenadkriljivo, vrhunsko in pompozno (v pozitivnem smislu seveda) kot pritiče takšnim mojstrom. Lahko dodam samo še to ugotovitev, da je bil to eden najboljših prog koncertov, kar sem jih do zdaj videl, popolnoma na ravni največjih kot so denimo Yes ali Jethro Tull. Take uigranosti, istočasno z izjemnim občutkom za ustvarjanje dobrega in raznovrstnega vzdušja kot tudi izvrstne interakcije s publiko (in to v gledališču) že dolgo nisem videl kot so za ta večer poskrbeli PFM. Njihov nastop je bil ne samo nad pričakovanji temveč skoraj brezhiben. Res, popolni profesionalci od glave do peta in svetovna skupina na katero so lahko italijani resnično ponosni ter jih lahko zaščitijo kot kulturno ustanovo nacionalnega pomena kot so pred leti storili Kanadčani z Rush. Ogled PFM ostaja obveza za sleherenga ljubitelja simfoničnega progresivnega rocka kot tudi za sleherenga glasbenega sladokusca, ki mu ni kaj dosti mar za žanrske oznake. Glasbena fešta zagotovljena!
Setlista
1.) L’Isola di niente
2.) La terra dell’acqua
3.) Il mondo in testa
4.) Out on the Roundabout
5.) Is My Face on Straight
6.) Nederland 1903
7.) Visioni di Archimede
8.) Harlequin
9.) Il sogno di Leonardo
10.) Chocolate Kings
11.) Maestro della voce
12.) Si può fare
13.) Volta la carta
14.) Agua Azul
15.) Suonare suonare
16.) La carozza di Hans
17.) Cyber Alpha
—dodatek—
18.) Impressioni di settembre
19.) È festa (Celebration)
