Praznična majska klavnica v Celovcu (2009)

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Kraj: Kwadra:t / Celovec (Klagenfurt) / Avstrija
Datum koncerta: 02.05.2009
Število obiskovalcev: 40
Cena karte: 5,00€

Prvomajski prazniki se lahko mnogokrat izkažejo za bolj delavne od pravih delovnih dni. Sploh, če obletavaš vse mogoče koncertne dogodke, ki jih kar mrgoli naokoli. Prišel je ta lepi  dan, ko so naši slovenski težko kategorniki Interceptor nastopili v Celovcu skupaj z Nemškim vročekrvnimi death metal razgrajači Morphosys na tako imenovanem žuru, ki je bil organiziran v klubu Kwadra:t v čast izida novega Morphosys albuma. „The Chopping Block“. Ta je sicer izšel marca letos, a razširiti njegovo ime in ime skupine same, v tem dotičnem primeru, južno od Nemčije, je vsekakor nujen izziv, kakršnega bi se načeloma moral oprijeti sleherni bend, če želi kam prilesti.

V navezi z Morphosys so nastopili tudi njihovi grind core prijatelji Rotten Cold, prav tako Nemci, nadalje še eni prijatelji – to pot iz Slovenije, eni in edini graveyard metalci na svetu, Interceptor, ki so ponudili alibi našega sobotnega izleta v Celovec, kot prva skupina, pa so zavzeli oder kluba domačini iz Celovca z imenom Carnivori.

 „Mesojedci“ so predstavili lastno doumevanje prvin death metala, ki pa nosi še zelo veliko rezerv. Predvsem se je čutila nesproščenost skupine v zategnjenem bolščanju v kitarske vratove, v nerodnosti pri iskanju ustreznih gumbov, ki odprejo določen želeni nov kitarski efekt, pri, na trenutke okornem in nedoživetem prestopicevanju pevca na odru. Prav tako mora skupina zgraditi nekaj več na konfekciji, a to pride navadno s samozavestjo, ki pa se fantom še ni 100% naselila v krvna ožilja. Precej medla demonstracija sile, ki bi morala nujno ponuditi ekstrem, slabša povezanost kvinteta na odru v smislu sevanja enovitosti med samo odrsko igro in izvedbo materiala, nekaj napak med igro v prehodih, nekako ni uspela pričarati tisto po kar smo prišli. No pa vseeno, od Carnivori kaj takega takoj v štartu niti ni bilo pošteno pričakovati. Skupina se še išče in v tem trenutku njihova jeza in agresija še ne ponujata prave podobe brutalnega ekstrema kakršnega iščemo v žanru, kot ga fantje gojijo. Nemara bi morali povsem odstraniti melodične in čiste vokalne pristope, katere občasno mešajo poleg, saj barva glasu v takšnem primeru v Carnivori deluje naravnost idealna za k emo core-u, kar pa žal dodatno mehča osnovo ekstremu agresije, ki bi morala, če se že greš death metal posel, biti jasno izpostavljena.

Rotten Cold so predstavniki grind corea. V nadaljnjih 40. minutah so peščico prisotnih ogrnili v črno pregrinjalo nemelodičnega, zamolklega riffovskega rezgetanja, ki se je naslanjalo na izročila skupin kot so Nasum, Terrorizer in Napalm Death. Vsekakor ne prinašajo fantje prav ničesar novega na obzorje v glasbenem izrazoslovju. No prinesli pa so na oder polno malho samodestrukcije, ki jo seva duh skupine. Že sam „grind“ te sili k temu, da se poliješ s petrolejem in vržeš nase prižgano vžigalico in kdor je prenesel mletje živega telesa pod taktirko Rotten Cold, si zasluži to pot pravo priznanje. Sam vokal je namreč tako nadležen, kot je vreščanje mačke, s katere odirajo kožo pri živem telesu. Rotten Cold definitivno niso namenjeni poslušanju za nekoga, ki je ravno prispel zbit in zverižen od vsega hudega domov iz službe. Z njimi se istovetijo zlasti „teenagerji“ ki radi negirajo prav vso umetno vcepljeno „nedotakljivost“ dosežkov starševske generacije. Hrupa polna malha v enodimenzionalnem sekanju, je na ograjo priklenila tri podivjane glave, ki so mikastile z lasišči letalskega propelerja. Ostali so se pogreznili v oddaljene kotičke kluba. Precej dolgočasno izkustvo, če rečem duhamorno, bi kdo lahko to razumel kot kompliment.

Interceptor poznate prav vsi. Skupina, ki je zajela pred kratkim nov veter zagona v svoja jadra, si vse bolj uspešno v zadnjem času išče tudi priložnost za nastopanje po tujini. Fantje so se pojavili v klubu z močno reklamno oporo. Mizica z uradnimi spominki je bila preplavljena z njihovimi artikli, na njej se je znašla zelo pomembna kompilacija „Ten Years After“, ki nekako prinaša diskografski prerez skozi kariero Interceptor in je pravi obliž za vse tiste, ki se ne morete dokopati do originalnih studijskih izdelkov zasedbe.

Ker Slovenci dobro poznamo Interceptor, ali vsaj upamo, da jih dobro poznamo, so egocentrični izbruhi Masterja Čulka, v kateri je ovita samoparodija oziroma parodija na družbo okoli sebe, povsem domačni, samoumevni in celo do neke mere zahtevani. Interceptor so danes odlično uigrana mašinerija, ki deluje na odru izvedbeno enovito. Masivna zvočna zavesa poltonosko zaobljenih thrashy kitarskih riffov odetih v moderni zvočni „groove“, v  slikoviti interakciji z razgibano ritem linijo, funkcionira v vsem zelo všečno in prepričljivo. Tu je mojster Master of Disaster, ki je pač nepogrešljiva figura zasedbe in naš vrli Čule tudi to pot ni razočaral v „štosiranju“. Puške namesto kruha in akcija! Če je peščica „vsega hudega vajenih“ Slovencev uživala med predstavo, pa je ta imela negativen učinek na preplašene avstrijske zajce, ki so le iz oddaljenosti nemo opazovali kaj za vraga izvajajo Interceptor. Če odštejemo Čuletov dobro znani pristop poln namerne provokacije in izzivanja, se lahko le ponavljam. Interceptor izvedbeno zažigajo v polnem pomenu. Zlasti v zaključnem delu so se imenitno razgreli in ko so prišli nekje do skladbe kot je Homo Stupidus, pa sploh zaključna Zadnja žrtev (orig. Epidemic Zone), je nastop skupine izzvenel nadgrajeno, kar se tiče stopnjevanja samega energetskega vložka. Fantje so v zaključku torej stopili na plin. Ni manjkala Sepultura klasika Inner Self, ki je že obvezna stalnica na njihovih koncertih, tu so bile tudi avtorske Blato, pa Papparazzo, namenjena vsem „novinarskim gnidam“, kot jo je v najavi pospremil Čule, s kitaristim Paderjem na refrenu v melodičnih vokalih,  pa Revive, Fade, Mora in Blame.

Manjkala je vez med publiko in skupino, kajti očitno celovška publika Interceptor resnično ne pozna, nas „pritepenih“ iz Slovenije, pa je bilo premalo, da bi nekako nadomestili povratni energetski primanjkljaj, ki ga je bila dolžna to pot zelo pasivna in številčno zdesetkana publika. Lepo pa je bilo med kopico „zmešanih“ pod odrom opaziti tudi Morphosys kitarista Marka, ki je slovenske gore list, kako družno „čupa“ s Čuletom. Suma sumarum je nekaj to pot manjkalo. Sam nastop je bil izvedbeno tip-top, tudi zvočno se je povsem obnesel. Manjkala je namreč le prava publika pod odrom. Skupina je to začutila in zato je pač toliko bolj izpostavila golo rutino, kot bi sicer.

Morphosys so stopili na oder zadnji! S komaj izdanim prvencem „The Chopping Block“ je to skupina, ki je lačna dokazovanja. Žal jih je to pot sprejel slabo obiskani klub Kwadra:t. Ne glede na to dejstvo, šteje le kvaliteta. In te mladim in nadebudnim nemškim death metalcem  že v štartu ne primanjkuje. Zapisani starošolskemu death thrash metalu, so me najprej osupnili, ker je pevec spominjal na prvi posluh z globokim growlom (The Domination of the Undead) prav na našega Čuleta od Interceptor. V njihovem pristopu ni težko zaznati skozi riffing vplivov nemških „oddaljenih“ sorodnikov kot so Sodom ali Kreator. Zanimivi in domiselni riffi, pospremljeni skozi zavzeto izpopolnjeno izvedbo in všečen ekstremni „cookie monster“ vokal. Možje poleg kitarskih brzostrelk niso pozabili prižgati in zaorati v atmosfero tudi s pravo motorno krožno žago, ki so jo, preden so odrinili na pot v Celovec, definitivno zaplenili kakšnemu revirnemu gozdarju Bavarskih gozdov. I’v Seen All Angels Fallen je prevzel s pogubno atmosfero, erektivno in brezkompromisno režečo riffovsko agresijo, ki ji je poveljeval brutalni vokal pevca Chrisa, ki si je za ta nastop nadel videz prebičanega „top-less“ mučenika napackanega in impregniranega s pomožnimi namazi, ki naj bi significirali krvavenje, rane… Skupina je seveda prispevala glavnino materiala s plošče „The Chopping Block“ ter dodala v repertoar tudi skladbe EPja „Der Blutmond“ (2006), kakršna je bila recimo nepopustljiva Armageddon.

Nastop nabit s pravo dozo uničujoče agresije je uspel. Morphosys so dosegli želeni cilj. Vzbudili so pozornost in zanimanje, zahvaljujoč obetajočemu avtorskemu talentu in koncertni izvedbi. Strupa jim ne primanjkuje v ničemer. To so dokazali v Celovcu. Žal znova ponavljam, da bi koncertni spektakel izzvenel precej bolj učinkovito ob številčnejšem obisku. Zato so v celokupnem seštevku ob obisku tega dogodka ostale še velike rezerve nad prikazanim in doživetim. Upajmo, da srečamo Morphosys naslednjič v ambientu, ki bo bolje obiskan in jim na njihovi poti zaželimo veliko sreče.

fotografije: Aleš Podbrežnik

Galerija slik