Kraj: Klub Gromka (Metelkova) / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 21.03.2008
Število obiskovalcev: 40
Cena karte: 5,00€
Za vse, ki jih rituali velikonočnih praznikov težko vznemirijo ali kakorkoli čustveno prevzamejo obstaja vedno dobra alternativna rešitev obisk koncerta. Tudi če ne veš kaj, kdaj in kje dogaja, se lahko vselej na slepo odpraviš proti Metelkovi in gotovo je, da se nisi zmotil v iskanju žurke. Tako smo lahko večni koncertni „potepuhi“ prisluhnili v enemu takšnih večerov italijanski „tribute to Iron Maiden“ skupini The Rainmakers. Zanimivo je dejstvo, da je koncert nekaj časa visel na nitki, ker ni bilo tonskega mojstra, pa se je v zadnjem hipu znašel pri roki (vselej zanesljivi) tonski mojster Miha Oman – Buco, kitarist zasedbe Lady’s First, ki je tako s svojim doprinosom rešil koncert.
Ob 23.00 uri so stopili na oder mladi hrvaški death metalci iz Kutine imenovani Moltencore. Navdih za ime Moltencore so pobje povzeli iz računalniške igrice World Of Warcraft. Kvintet v postavi Koshpa (vokal), Mishel (solo in ritem kitara), Glax (ritem kitara), Kela (bas kitara) in Brane (bobni), se v svojem izrazu močno opira na izročilo Gothenburškega melodičnega death metala. Svoj nastop so pobje začeli z avtorskima skladbama Lex Talionis in Weakest Link ter v nadaljevanju dodali izmed svojih del še Beyond Your Comprehension. V repertoar so vključili tudi štiri priredbe vzornikov At The Gates, Arch Enemy, Amon Amarth (Pursuit Of Vikings) in zaključili šov z In Flames priredbo Colony. Fantje so k temu dodali še dve povsem novi avtorski skladbi in koncertni nastop zaključili po 35 minutah. Mladci potrebujejo še več kaljenja na odrih, da pridobijo potrebno odrsko sproščenost, nadgradijo karizmo, s tem pa bodo njihovi nastopi v bodoče pridobili še večjo mero spontanosti ter še večji energetski izkoristek. Skupina je pokazala svojo perspektivnost in talent. Nekaj več poudarka na gradnji zunanjega videza bi bilo tudi dobrodošlo, kajti fantom niso zrasli niti lasje, tako da po videzu delujejo trenutno bolj kot ne, indie rockerji. Da skupina ni od muh dokazuje dejstvo, da bodo nastopili tudi na letošnjem Metal Campu v Tolminu. Srečno!
The Rainmakers, po napovedih najboljši „Iron Maiden tribute to band“, so pričeli s šovom natanko ob polnoči. Nasneti uvodni del s plošče „Seventh Son Of A Seventh Son“ in nadaljevanje z Moonchild uvodom na klaviaturah. Klaviaturah? Zdrznil sem se, vsaj na kitarskih synthesizerjih? Ne. Ta del skladbe je bil seveda nasnet. No fantje so mu dodali kosti in mišice s prvim bobnarskim prehodom in Iron Maiden marš se je pričel. 30 glava množica razkropljenih firbcev v klubu, res ni obetala kdo ve kaj. Poleg tega sploh ni bilo metalcev. Morda vsega skupaj 5 ljudi. K drugačni strukturi udeležencev, je botrovalo dejstvo kar mnogih koncertov istega dne. Fantje so hitro preskočili na skladbo Two Minutes To Midnight in s tem je veliko bolj prišlo do izraza klubsko ozvočenje, ki so ga imeli na voljo. No z The Trooper pa niso zaobšli tudi vihranja z angleško zastavo.
Zvok je zelo nihal med koncertom. Najbolje pa je bil naravnan za preigravanje Iron Maiden klasik iz njihovih prvih štirih plošč (beri: „low budget“ varianta). Temu primerno pogromno je denimo izpadla Infinite Dreams, vendar pa razpoložljive logistične kapacitete niso osnovni razlog za njeno povprečno izvedbo. Dodatni razlogi so opisani v nadaljevanju.
The Rainmakers zelo radi nastopajo. Pravzaprav preveč radi. Ko enkrat zasedejo oder, jih nič in nihče več ne spravi dol. Nihče od nas pa hkrati s tem v dvorani niti v sanjah ni pomislil, da nas čaka 2 uri in pol veseljačenja z The Rainmakers. Koncert lahko zato razdelimo v tri dele. V prvi, najbolj konsistenčni, izvedbeno najboljši, kjer so se fantje držali set liste in pridno nanizali 14. zaporednih Iron Maiden priredb. Kar se izvedbe tiče so zažigale zlasti skladbe z albumov „Piece Of Mind“ (The Trooper, Die With Your Boots On, Flight Of Icarus, Revelations) in „Powerslave“ (Powerslave, Aces High, Two Minutes To Midnight) ter skladba Wrathchild („Killers“). Instrumenti so se sporekli med seboj denimo med instrumentalom Transylvania, nadalje zahtevnima The Evil That Man Do, Infinite Dreams ter Wasted Years.
Ker je bila v klubu Gromka tega večera publika vse prej kot metalska, je bil tudi odziv temu primeren. Bolj ali manj hladen in distanciran, z izjemo treh do štirih razgretih glav, ki pa so s svojo potrebo po vzbujanju pozornosti skupino med nastopom kvečjemu motili in s tem močno kvarili zdrav okus večera. The Rainmakers so kmalu ugotovili, da lahko razgrejejo publiko le na en sam način. Preklopili so na Metalica-o in tako nanizali kar štiri skladbe te skupine zapovrstjo (Whiplash, Seek & Destroy, Harvester Of Sorrow, Creeping Death), pri čemer je eden od obeh kitaristov prevzel vlogo vodilnega vokala. Ljudi je to definitivno konkretneje ogrelo in odziv je bil posledično večji. Za zaključek tega „drugega“ dela koncerta, so se fantje lotili še Megadeth priredbe Symphony Of Destruction.
Sledil je še t.i. „tretji“ del in vrnitev k Iron Maiden. Different World, Rainmaker, (vsi prisotni so seveda čakali in dočakali obvezni) Fear Of The Dark, pa klasike iz „Number Of The Beast“ albuma (Hallowed Be Thy Name, The Number Of The Beast), poleg se je še čudežno prikradel The Wicker Man. Ni in ni bilo videti konca.
Zvok in kvaliteta izvedbe sta v tem delu vidno upadla. Bilo je kar precej fušanja, zlasti na račun vokala, ki je v osnovi silno tenak, visok in piskav, izvedbeno prešibak za Iron Maiden. Res da se pridno poslužuje šolskega petja, a kaj več kot karate vzklikov, namesto prave Dickinson jeze in gneva, ni spravil od sebe. Poleg tega je osnovna degradacija izvedbe priredb temeljila spet na grozljivi izvedbi angleških verzov. Niti ni potrebno znova opisovati, ker se ponavljam, pa vseeno. Požiranje samoglasnikov in prirejeno naglaševanje verzov je bilo odbijajoče. Fantje so po Running Free končno zaključili svoj maratonski koncert z Run To The Hills.
Ob tem je zanimiva opazka, da s set listo niso posebno presenetili. Vključili so vse hite, ki so pravzaprav železni repertoar koncertnih nastopov Iron Maiden tudi danes. Človek bi pričakoval le kakšno posebno presenečenje, denimo kako cvetko s plošče „No Prayer For The Dying“, ki ni nujno Bring Your Daugher… To The Slaughter, ali kaj posebnega s prvih štirih plošč, česar Iron Maiden že dolgo več ne igrajo v živo. Zelo modra poteza, pa je bila ta, da The Rainmakers ne igrajo preveč albumov „Somewhere In Time“ ter „Seventh Son Of A Seventh Son“, ker preprosto ne posedujejo razpoložljivih kapacitet, za doseganje zahtevanih kriterijev, kar se vzpostavitve dostojnega zvoka (ne izvedbe) tiče.
Kljub temu je bilo zabavno. Kdor se je odklopil in ni analiziral stopnje podobnosti originala in ponaredka, je lahko užival 100%. Smešna cena vstopnice za enormno dolg špil. Manjkali so le še metalci. Hja, svoje so pri odtegljaju potencialnih obiskovalcev opravili velikonočni prazniki in številni koncerti, ki so se zvrstili tega dne v Sloveniji (npr. istočasno kot v klubu Gromka, je treskalo tudi v Menzi pri koritu, tu je bil še metalski koncert v Kranju,…). Fantje seveda v vsej ljubezni do odrskega nastopanja le pretiravajo. Že sami Iron Maiden zdržijo komaj uro in tričetrt na odru in poleg tega debelo kasirajo, da se skupini The Rainmakers lahko le sanja. Sploh glede na zahtevnost repertoarja, ki so si ga The Rainmakers izbrali, definitivno uro predolg špil. Po videnem, pa za nameček še primerjava s slovenskim „Iron Maiden tribute to“ bendom Iron Median. Iron Median The Rainmakerse pojedo za predjed.
Setlista
1. Moonchild
2. Two Minutes To Midnight
3. The Trooper
4. Wrathchild
5. Revelations
6. The Evil That Man Do
7. Aces High
8. Die With Your Boots On
9. Transylvania
10. Flight Of Icarus
11. Infinite Dreams
12. Wasted Years
13. Children Of The Damned
14. Whiplash
15. Seek And Destroy
16. Harvester Of Sorrow
17. Creeping Death
18. Symphony Of Destruction
19. Different World
20. Rainmaker
21. Fear Of The Dark
22. The Number Of The Beast
23. Hallowed Be Thy Name
24. Iron Maiden
25. The Wicker Man
26. Running Free
27. Run To The Hills
Galerija slik
