Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Simon Says
Založba: Progrock Records
Izid: year
Ocena: 3.5/5
Simon Says so še ena relativno nova (neo) prog rockovska skupina, ki prihaja iz švedske prog rockovske scene za katero je značilna obširna raba melotrona. Svoj prvenec „Ceinwen“ so sicer izdali že leta 1995 medtem, ko je do drugega albuma, „Paradise Square“ (2002), moralo miniti kar sedem let. „Paradise Square“ je med večino ljubiteljev prog rocka veljal za eno boljših prog izdaj tistega leta, zato je bilo pričakovati vsaj dostojen, če že ne zrelejši naslednik tega albuma. Simon Says, tako kot večina neo prog rockovskih skupin, zvesto sledi izročilu Genesis iz obdobja 70-77 (zaznati je predvsem nekatere vplive iz albumov „The Lamb Lies Down On Broadway“ ter „A Trick Of The Tail“). Kljub temu pa v za ta žanr značilne zvokovne elemente ves čas vnašajo vrsto zanimivih in raznolikih idej, ki sežejo od eksperimentalnega jazza, klasičnega rocka, klasike do folk rockovske akustične pastorale in jih interpretirajo (za običajne sodobne neo prog razmere) na nenavadno zrel način.
Poleg Genesis je v njihovem zvoku zaznati še nekaj zvokovnih fines kultnih rojakov Anglagard (predvsem, kar se tiče obširnih orkestralnih valovanj melotrona), Spock’s Beard (nenadni časovni prehodi in energična raba električne kitare), Marillion iz Fisheve ere (raba klaviatur), Manfred Mann’s Earthband (način uporabe mini mooga), opazijo pa se tudi podobnosti z IQ (predvsem vokal). Ob vsem tem je moderna produkcija glede klaviatur opazno usmerjena v zvok 70-ih, kar je vsekakor dobrodošlo ob kvalitetni uporabi kultnih inštrumentov kot so melotron, mini moog in hammond orgle, čeprav si klaviaturist in basist Stefan Renström občasno privošči tudi nekaj moderno zvenečih elektronskih pasaž na sintetizatorjih. Tako kot pri večini tovrstnih skupin je tudi pri Simon Says zvok klaviatur večinoma porinjen v ospredje.
Vendar tudi ostali inštrumentalisti odlično obvladajo svoje inštrumente in vsem kompozicijam na albumu dodajo potrebno širino, da izpadejo zanimivo tudi med daljšimi inštrumentalnimi sekcijami, ki na ta način skozi celoten čas trajanja uspešno zadržijo poslušalčevo pozornost. Kitarist Nils Stenström ima dovolj raznoliko tehniko, da bi se lahko povsem dobro znašel v katerem koli žanru. Na akustični kitari je sicer izljučno multi-inštrumentalist Renström, ki ima rad pastoralno zveneče akorde. Posebno prepričljivo energijo in zrelostno interpretacijo zagotavlja tudi pevec Daniel Fäldt. Njegov vokal gotovo ni za vsak okus, saj ne sodi med tehnično trenirane pevce, kakršni so sicer ponavadi značilni za klasični rock, temveč ima poudarjeno teatralen vokal, značilen za vse prog rockovske pevce, ki izhajajo iz vokalne šole Petra Gabriela. Glasbeni sladokusci pa bodo znali ustrezno ceniti njegov poetični vokal, ki je ves čas dovolj dober in raznolik, občasno pa po barvi glasu celo nekoliko potegne na Petra Nichollsa (IQ), kar je vsekakor eden najboljših komplimentov, kakršnega lahko dobi.
Na „Tardigrade“ so Simon Says storili opazen zrelostni korak naprej glede na pretekla izdelka. Album je dovolj pester za še tako zahteven okus in vsebuje vse, kar si poželi srce večine oboževalcev klasičnega prog rocka. Tako poleg obsežnih in bombastičnih simfoničnih epov s številnimi časovnimi prehodi, teatralnim petjem in bogatimi plastmi klaviatur, ne manjkajo trenutki, ko nastopijo intenzivni, energični jami na sintih pa tudi krajši, večinoma akustični, inštrumentalni kitarski trenutki, ki nekoliko sprostijo in umirijo bombastično energijo daljših epov. Tti so na albumu kar trije, s tem, da je zadnji dolg skoraj 27 minut.
„Tardigrade“ obenem vsebuje filozofski koncept, ki predvsem po zaslugi gospodov Gabriela in Nichollsa, dan danes deluje že precej izrabljeno, suče pa se okrog Simona, izjemnega posameznika, obdarjenega s posebnimi sposobnostmi, ki se znajde popolnoma osamljen in nerazumljen v svojih prizadevanjih po (notranji in zunanji) družbeni revoluciji sredi propadajoče družbe, postavljene nekje v bližnjo prihodnost, katera bi bila lahko brez problemov tudi naša sedanjost. Simon na koncu doživi lastno „revolucijo“, spremembo na višjo raven zavedanja medtem, ko dekadentno družbo prepusti njenemu dokončnemu propadu. Teatralni Fäldtov vokal zelo solidno pripoveduje zgodbo, katera ne ponuja prav nič novega. Posamezne kompozicije pri tem ne ustvarjajo niti pretirano veselih niti pretirano mračnih vzdušij, ampak ves čas lepo plovejo med obema bregovoma, kar je bilo svoje čase prav tako značilno za večino kompozicij v domeni Genesis.
Simon Says ne ovinkarijo ampak že na začetku albuma preidejo na bistvo. Tako nas že takoj pričaka „Suddenly The Rain“, skoraj 15-minutni veličastni ep, poln nepredvidljivih časovnih prehodov, bogatih plasti klaviatur na čelu z obširnimi zavesami melotrona in teatralnim petjem. Ne manjka pa niti veličasten in melodičen refren. „Tardigrade“ vsebuje številne melodične pasaže na mini moogu in hammondkah, katerim bi svoj blagoslov dala tako Tony Banks kot Keith Emerson medtem, ko je prek njih napeljan teatralen, a obenem mogočen vokal. Svoje pa prispeva tudi Stenströmova nadvse okusna kitarska solaža, ki skladbi prilije tudi nekaj klasično rockerske energije. „The Chosen One“ je v svojem prvem delu nežna pastoralna balada, grajena na bogatih valovanjih melotrona, akustični kitari in otožnem vokalu, nakar se v drugem, inštrumentalnem delu prelevi v klasičen neo prog s poudarjenim zvokom sintetizatorjev in navitim ritmom, značilnim za zgodnje Marillion. Ko v zadnjem delu vpade vokal, pa se ne gre izogniti primerjave z IQ, čeprav je kitara opazno bolj v ozadju kot je ponavadi značilno za to skupino.
„Moon Mountain“ je krajša pastoralna balada na akustični kitari pri kateri se takoj zazna klasicističen kitarski vpliv Stevea Hacketta. „As The River Runs“ je več kot deset minutni ep za katerega so značilni nenavadni, avantgardni uvodni efekti, obširne plasti klaviatur s poudarkom na melotronu, klavirju in mini moogu, zborovski spremljevalni vokali ter številni dramatični prehodi. Odlična, teatralna vokalna predstava in bogastvo ambientalno zvenečih klaviatur sta glavna zadetka te imenitne stvaritve, ki bo očarala vse zaljubljence v melotron. „Your Future“ je kratka a capella, podobna tistim, kakršne so občasno uporabljali King Crimson. „Strawberry Jam“ je, svojemu imenu primerno, do konca navit inštrumentalni jam s poudarkom na razgibanih klaviaturah, dolgi kitarski solaži in številnih ritmičnih prehodih. Pastoralno obarvana „Circle’s End“ se odpre kot nežna akustična balada, grajena na melanholičnem vokalu, akustični kitari in melotronu. Srednja sekcija prek solaže na mini moogu preide v inštrumentalni del z obširnimi valovanji na melotronu in akustični kitari, ki nekoliko potegne na klasiko „Mad Man Moon“ z Genesis albuma „A Trick Of The Tail“. Temu sledi osrednje delo albuma, več kot 26-minutni epsko-bombastični „Brother Where You Bound?“, ki je z lahkoto tudi najboljša kompozicija na „Tardigrade“. Nima smisla posebej opisovati vsako izmed izjemno razgibanih in slikovitih sekcij, kjer melotron ponovno zavzame prestol med vsemi inštrumenti. Dovolj pove to, da gre za enega najbolj dodelanih in veličastnih prog rock epov ustvarjenih v zadnjih letih, ki ne vsebuje samo izjemnega tehničnega prikaza, temveč dejansko vsebuje tisti potreben žar in energijo, ki Simon Says loči od vseh tistih skupin, ki samo kopirajo svoje vzornike in pri tem zanemarjajo svoj lasten duh. Album se zaključi na pozitivističen način, s kratkim akustičnim folk inštrumentalom „Beautiful New Day“.
S „Tardigrade“ so Simon Says pokazali, da so dozoreli v skupino z lastno energijo, ki vplive svojih velikih vzornikov uporablja na svoj lasten, slikovit način in ima neko specifično vizijo. Pri vsem tem pa se na albumu ves čas čuti tista energija pri kateri veš, da so se glasbeniki med snemanjem neizmerno zabavali in uživali. Vsekakor pa bo poslušanje „Tardigrade“ še veliko bolj doživeto in sproščeno, če Simon Says ne boste v mislih primerjali z ostalimi skupinami in boste k albumu pristopili popolnoma neobremenjeni z zvokovno zapuščino prej omenjenih progresivno rockovskih velikanov. Morda bi se odgovor, zakaj Simon Says zvenijo opazno bolj zrelo od večine današnjih neo prog rockovskih skupin, skrival v tem, da ne izdajajo albume kot po tekočem traku, temveč si za njih vzamejo dovolj časa za realizacijo dovolj razgibanih glasbenih motivov, ki potešijo še tako zahtevne prog rockovske sladokusce na čelu z vsemi ljubitelji klasičnih Genesis, katerim je ta izdelek v prvi vrsti namenjen.
Zasedba
Daniel Fäldt – vokal
Nils Stenström – električna kitara
Stefan Renström – klaviature, bas kitara, akustična kitara, električna
kitara, glas
Ola Johansson – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Niclas Dyrendahl – vokal
Pia Gustafsson – vokal
Hans Möll – vokal
Kenneth Magnusson – posebni efekti
Produkcija
Simon Says
Seznam skladb
1. Suddenly The Rain (14:47)
2. Tardigrade (3:43)
3. The Chosen One (5:44)
4. Moon Mountain (2:33)
5. As The River Runs (10:40)
6. Your Future (0:29)
7. Strawberry Jam (2:32)
8. Circles End (6:19)
9. Brother Where You Bound (26:33)
10. Beautiful New Day (0:43)
Trajanje albuma: 74:11
