Izvajalec: Slamer, Mike
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Ocena: 3/5
Mike Slamer, kitarist Steelhouse Lane in Seventh Key – vročenogega projekta Kansas basista Billyja Greera, je silno dejaven zadnje čase. Tako smo dobili „Nowhere Land“, njegov solo prvenec.
Mike je znan kot odličen producent in na tej plošči inštrumenti kontrastno dihajo med seboj, na popoln način, ki dokazuje, da je mogoče dobiti produkcijo vredno milijone dolarjev, brez da bi vložil milijone dolarjev. Tako je to, če sam sebi produciraš ploščo in si ob tem še rojeni studijski „regler freak“, kot je to Mike Slamer. Vokalni zborovski AOR aranžmaji in odličen vokal Terryja Borcka tvorijo imeniten kolaž v svojem prepletu, nasproti tem pa skozi ploščo kontrastno ležijo ekspresivni kitarski riffi. Terry Brock zveni neverjetno čisto v produkciji in njegova značilna barva glasu, ki je bolj raskava, preprosto manjka na albumu. To je prav šokantno glede na to kar vnaša z vokalom v svoji skupini The Sign in Strangerways. Klaviature lepo držijo v ozadju vse skupaj in skrbijo za pompoznost.
Slamer znova prinaša osupljiva spoznanja, kako odličen kitarist je. Njegova kontrola inštrumenta je brezhibna. Možakar posveča svoj pristop le melodiji. Njegove solaže nikakor niso pretenciozne in Mike ne razmetava z notami. Hkrati opozarja na žanrsko variabilnost, ki prepriča skozi klasične pasaže kot tudi skozi bluesy rockerske pridihe posameznih pesmi. Mike gradi v srednjih instrumentalnih delih atmosfero počasi s sporadičnim napletanjem kitarskih okraskov, ki se sprevržejo v artistični vrhunec goriščno locirane solaže, na omenjenih inštrumentalnih mestih skladb.
Vendar pa… Album je pravi „sotrk“ Seventh Key in Steelehouse Lane, kar pomeni kako slogovno pomembno integralno pozicijo igra Slamerjeva kitara v obeh omenjenih bendih. Hkrati s tem zato „Nowhere Land“ kot plošča ne preseneča prav v ničemer. Prav tako živcirajo ameriško osladni refreni baladnih Strenghth To Carry On ali Come To Me. Na mestih spominjajo določeni komadi zelo na Seventh Key in človek dobi občutek da gre za skladbo, ki ni imela sreče, da bi se znašla na albumu omenjene skupine. Kvaliteta sicer ni izpodbitna, izpodbitna pa je izvirnost albuma.
Kljub kvalitetam, ki jih nosi „Nowhere Land“ nasploh kar se tiče same izvedbe materiala in brezhibne produkcije, preprosto vsa ta podobnost z omenjenim, stopa vse prevečkrat v ospredje. Poleg tega so komadi nanizani v zaporedju – komad s hitrejšim ritmom, kateremu sledi baladni komad. Potem pa so nekje na sredi plošče kar tri baladeske nanizane zapored in sicer Jaded, Beyond the Pale in Runaway, kar ubije dinamiko albuma! Ob tem denimo udarna balada Jaded grdo v prehodu pred refrenom vleče na skladbo Missy skupine Seventh Key, nato pa se za povrhu skozi refren sprevrže v tipično ameriško sladkorno izlitje.
Začetek je sila obetaven skozi „arensko“ orientirano pompoznost naslovne skladbe. Odlična produkcija napoveduje velik album, ki pa v nadaljevanju dinamično zvodeni. Audio Illusion in Higher Ground sta poleg naslovne še dve markantni skladbi, ki ju odlikuje ultra melodika, udarnost in svežina znotraj šablon hard rocka, kakršnih bi si človek želel več na „Nowhere Land“. K sreči je tu še odločen zaključek albuma, ki nosi zavidljivo dramatiko, ki zraste zlasti skozi AOR vokalne večdelne harmonije v refrenu, ob tem pa gre za skladbo, ki nosi večkratno prelivanje motivov in učinkovite obrate v nizanju vzdušij. Torej vrhunska začetek in zaključek albuma, vmes pa se bomo to pot zibali ob bolj zaspanih tonih. Skratka „nothing to die for“ album!
Zasedba
Terry Brock – vokal, spremljevalni vokal
Mike Slamer – kitara, bas kitara, klaviature, spremljevalni vokal
Chet Wynd – bobni, vokalna spremljava
GOSTUJOČI GLASBENIK:
Billy Greer – spremljevalni vokal
Produkcija
Mike Slamer
Seznam skladb
1. Nowhere Land
2. Strength To Carry On
3. Not In Love
4. Come To Me
5. Higher Ground
6. Jaded
7. Beyond The Pale
8. Runaway
9. Audio Illusion
10. Perfect Circle
11. Superstar
Trajanje albuma: 62.12
