Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Nina Grad
Kraj: Menza pri koritu, Ljubljana
Datum koncerta: 23.03.2011
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 12€
Običajno mnogokratnega ponavljanja bendov na domačih odrih publika ne odobrava(mo) prav dobro in s pretiranim navdušenjem, predvsem v primerih, ko lahko verjetno že kar z dvomestnimi številkami štejemo nastope povprečnih bendov kot sta Amon Amarth in Korpiklaani (ter v preteklosti Ektomorf). A koncertov skupin, ki vsakega koncerta ne odigrajo rutinsko in na odru jasno vidno dajo vse od sebe, povrhu vsega pa, kar je najbolj pomembno, igrajo gateparajočo glasbo, se ne da naveličati. Ena takih zasedb je ameriška Bay Area thrash metal atrakcija Death Angel, ki ni dolgo tega nastopila na lanskem Thrashfestu, še pred tem pa na Metalcampu. Njihov tokratni nastop je bil torej že tretji v manj kot letu dni, a glede na videno in slišano že težko pričakujem november, ko bodo Death Angel v okviru turneje Neckbreaker’s Ball nastopili še četrtič! Kljub temu, da so Death Angel v zadnjih nekaj letih pogosti gosti naših odrov, pa je bilo to šele drugi samostojni koncert skupine po leta 2003, ko so z nepozabnim nastopom razsuli Galo halo. Nekaj podobnega smo si lahko obetali tudi tokrat.
To pot nas je znova ogrevalo lepo število predskupin, a tudi tokrat se je, kot že tolikokrat, izkazalo, da kvantiteta ne pomeni nujno tudi kvalitete. Kot prvi so se tako na oder Menze zavihteli italijanski thrasherji Adimiron. Thrash in Italija se že a propo ne razumeta prav preveč dobro, tako da so s tega vidika Adimiron celo rahlo presenetili. Fantje so v slabe pol ure predstavili svojo vizijo thrash metala, ki sicer v prav ničemer ne odstopa od smernic žanra, ki so bile postavljene že leta 1983. Še več, Adimiron se predstavljajo celo kot progresivna thrash metal zasedba. Kaj točno je bilo v njihovi glasbi progresivnega mi ni točno jasno, en ali dva malenkost bolj kompleksna riffa in par lomljenih ritmov še ne pomenijo progresivnosti. Nekaj kitarskih linij je celo presenetilo, tudi vokalist ni bil slab, čeprav agresivnejši thrasherski vokal ni bil niti približno edinstven. A za italijanski thrash metal bend so bili Adimiron celo zelo solidni.
Ponavadi imamo pri slabih predskupinah vsaj to srečo, da se njihova kvaliteta z vsako naslednjo stopnjuje, tokrat pa je v primeru belgijske zasedbe Resistance obveljalo prej obratno. Belgijci namreč igrajo deathcore in to na najbolj dolgočasen, duhamoren in generičen način. Enolično riffanje, obupen vokal, obvezni breakdowni in gangsta videz vokalista niso uspeli ogreti tistih pet ljudi, ki si je ogledalo njihov nastop, pa čeprav so se Resistance trudili biti vsaj energični. Glede na slišano naj Belgijci raje delajo čokolado kot metal. Hvala, naslednji prosim!
V tretje gre rado in dozo konkretnejšega thrasha smo končno le dobili, ko so na oder Menze stopili grški gyros thrasherji Suicidal Angels. Tudi Grki so zadnje čase pogosti obiskovalci naših odrov in to se je poznalo tudi na številu publike, ki se je končno pod odrom tudi nekoliko bolj zgostila. Večja prepoznavnost skupine na naših tleh pa še ne pomeni, da so Atenčani tudi kaj več kot le zadovoljili dobrega thrasha nestrpno publiko. Suicidal Angels se namreč (pre)močno naslanjajo na agresivnost in brutalnost thrash kot ga igrajo veterani Kreator in Slayer. S to razliko, da riffi niso niti približno tako močni in prepoznavni kot pri očakih thrasha. Grki so svoje tričetrt ure odigrali povsem suvereno, z veliko energije in pravega šusa, a več kot le solidno to pač ni bilo. Fantom manjka še ogromno lastne drže ter identitete, Suicidal Angels tako niso gyros po katerem bi si zadovoljno odpel pas temveč gyros po zaužitju katerega podreš le skromen kupček.
Nato pa smo vendarle dočakali bend, ki je vse do tega trenutka rajcal z „backdropom“ na odru – po osmih letih so se na oder Metelkove (sicer ne na istega, pa saj je vseeno) vrnili sanfranciški Bay Area thrasherji Death Angel. Legendarno ameriško zasedbo, ki so jo leta 1982 ustanovili trije bratranci (dve leti kasneje pa se jim je na vokalu pridružil še četrti) je marsikdo že odpisal. Že leta 1991, ko so razpadli ni nihče pričakoval in verjel, da se bodo Death Angel še kdaj vrnili, a Thrash of the Titans leta 2001 je kot najpomembnejši dogodek za thrash metal sploh, pomenil tudi veliko vrnitev za Death Angel. Sicer brez ustanovnega člana, kitarista Gusa Pepa-e, kar je bil velik udarec za skupino in fene, a situacijo je k sreči rešil Ted Aguliar, ki se je v skupino odlično vklopil. Leta 2008 in 2009 je skupina preživela še dva šoka, saj sta skupini v slovo pomahala še originalni basist Dennis Pepa in originalni bobnar Andy Galeon. Za marsikoga je to pomenilo konec skupine, a Death Angel so se reformirali močnejši kot kdajkoli prej in lani izdali najboljši post-reunion album Relentless Retribution, ki ga predstavljajo tudi na tej turneji. Fantje so se spustili na oder Menze z neba in v fantastičnem rušilcu I Chose the Sky že na samem začetku dokazali zakaj so prav oni ta trenutek eden najboljših thrash metal bendov stare šole. Death Angel na odru odlikuje neverjetna energija in odlična interakcija s publiko, njihov fantastično živ nastop pa te v trenutku potegne vase. Z benda in publike je že po komadu ali dveh švic tekel v potokih! Skrbno in pestro izbrani komadi setliste so v levjem deležu zastopali novo ploščo, kar pa skupini zaradi odličnosti albuma ni kaj zameriti. A jasno je ostalo tudi ogromno prostora za nor nabor klasik. Niti za trenutek ni uspelo pošteno vdihniti, saj so Death Angel streljali rušilec za rušilcem – Evil Priest, Mistress of Pain, pa nam nato zasadili kremplje v betico in jo zasukali v neizprosno čupanje, Seemingly Endless Time, izjemno balado Veil of Deception v katero so vpleti del Maiden klasike Purgatory in še najlepši trenutek večera, ko so v himno Bored (ki ni prav nič dolgočasila naslovu vkljub!) zložili izjemno posvetilo umrli legendi Ronnieju Jamesu Diu v obliki delno izvedene Black Sabbath klasike Heaven and Hell. V vokalni vlogi se je izjemno dobro izkazal Mark Osegueda, nekaj kritike si njegov vokal „zasluži“ le zaradi neprestanega vreščanja in kričanja. Sicer to agresivnosti in energičnosti novejših Death Angel čisto v redu pristoji, vseeno pa ne bi bilo slabo slišati več čistega Markovega vokala, ki ga je več kot dobro pokazal med Heaven and Hell in Veil of Deception. Poleg zanesljive kitarske dvojice Cavestany/Aguliar, ki je skrbela za intrigantne linije in dihjemajoče solaže, ki so noro tekle predvsem pod prsti rifmojstra Cavestanyja, pa se je odlično izkazala tudi sveža ritem sekcija. Nova postava se je dokazala že na lanskem Thrashfestu zdaj pa so prišli še toliko bolj do izraza, novi Death Angel resnično dihajo z enimi, velikimi in polnimi pljuči! Z energičnim nastopom in animiranjem publike prav nič ne zaostaja basist Damien Sisson, ki s pestrim in globokim basiranjem po Rickenbackerju poudarja rušilno, topovsko in točno bobnanje Willa Carrolla (Carrol je bobnarske palčke sicer šilil pri bendih kot so Machine Head, Vicious Rumors in Ulysses Siren). Death Angel so mimogrede presenetljivo navrgli še ubijalsko Kill As One pri kateri je publika s petjem refrena zamajala steber odra Menze in z njo končali redni del koncerta. Še eno presenečenje je sledilo, ko so se fantje vrnili na oder in odžgali najboljši komad z albuma Killing Season, Lord of Hate, za sam konec pa so nas Death Angel še ultra nasilno vrgli med volkove.
Death Angel so znova odigrali nepozaben koncert, ki te z nalezljivo energijo benda in glasbe nikakor ne more pustiti ravnodušnega. Od benda bi vsekakor rad slišal še kakšen komad več (lepo bi bilo slišati še Thicker Than Blood, Disturbing the Peace ali končno enkrat cel inštrumentalni ep The Ultra Violence), a Death Angel so za res nizko ceno vstopnice ponudili še več kot se je od njih pričakovalo. Prav zaradi tega bi si bend zaslužil vsaj dvakrat več publike po odrom, napolnili smo namreč le kakšno polovico Menze pri koritu. A kljub temu je bilo „ultra fucking violent!!!“
Fotografije: Rok Klemše
Setlista
DEATH ANGEL: 1. I Chose the Sky 2. Evil Priest 3. Buried Alive 4. Mistress of Pain 5. Claws In So Deep 6. Seemingly Endless Time 7. This Hate 8. Relentless Revolution 9. Claws in So Deep outro/Truce 10. Purgatory/Veil of Deception 11. Opponents at Sides 12. Bored / Heaven And Hell 13. Thrashers 14. Kill as One – dodatek – 15. Lord of Hate 16. River of Rapture 17. The Ultra-Violence / Thrown to the Wolves
Galerija slik
