Kraj: Hala Tivoli/Ljubljana
Datum koncerta: 13.07.2008
Število obiskovalcev: 2000
Cena karte: 45 €
Dan po strašnem neurju, dan po takšnih padavinah, da se je zdelo, da gre za vesoljski potop, so se v Sloveniji že videle prve posledice. V Slovenijo je prispel kraljevi angleški tjulenj z rjavim trebuščkom in belimi plavutmi. To ni bil nihče drug kot gospod Seal, eden najbolj prepoznavnih izvoznikov britanskega popa v zadnjih nekaj desetletjih. In kaj za vraga je počel v Sloveniji, kjer že dolgo nismo videli zvezdnika njegovega kova? Skušal je obuditi staro slavo.
Kaj nam je torej možakar pripravil? Odvijalo se je nekako po pričakovanjih. Zapel nam je vse svoje večje hite, ki jih je pretkano na seznam skladb uvrstil tako, da si ne bi sledili en drugemu, prav tako pa je na seznam skladb uvrstil tudi nekatera presenečenja in manj znane pesmi. Prvi hit večera je bil kultni Killer, kjer Seal najbolj prepriča z napevom „Solitary brother, is there still a part of you that wants to live?“ Dobra besedila, ni kaj. Možakar ima dar tudi za besedo. Za Killer so se izmenjevali hitri štiri četrtinski house in dance ritmi ter počasnejše balade, ki so doživele vrhunec z izvedbo Kiss from a Rose. Zame veliko presenečenje je bila predelava izjemne skladbe Ultravox Vienna. Priredba je dobro uspela in le malokdo bi ji bil kos, a pri Sealu se zdi vse brez truda. Na koncu seveda ni smela manjkati tudi Crazy, ki je bila prav tako velika uspešnica.
Seal je množico ljudi, ki se je zbrala v mali dvorani Hale Tivoli ogrel z nadvse učinkovito kombinacijo plesnih ritmov, soul, funka, r’n’b-ja, rocka in še česa. Kombincija je bila predvsem učinkovita v tem smislu, da so se ljudje lahko ritmom popolnoma prepustili, saj je Seal ustvaril ozračje za pravi žur. Med komadi je govoril kako zelo všeč mu je Slovenija in kako topli ljudje smo Slovenci. Klišejska in že nekoliko prežvečena strategija, ki pa še vedno deluje, vsaj sodeč po ovacijah občinstva. Na vsak način nas je skušal prepričati, da je v dvorani ljubezen in da pri tem koncertu ne gre za skupino, ki je oddaljena od občinstva, temveč vsi skupaj predstavljamo eno celoto. Lep govor, ni kaj. A pri temu se nekaj ne izide. Če smo bili vsi skupaj del celote, zakaj so nekateri morali plačati toliko za karte in zakaj je Seal na odru, mi pa tam spodaj? Morda je skušal z gesto, ko je na oder potegnil eno punco še bolj dokazati kako resno je mislil, vendar pa mislim, da bi bilo bolje, če bi se včasih takšni zvezdniki malo ugriznili za jezik in nam ne bi med koncerti pihali na dušo, medtem ko z nami izven koncertnega prizorišča ne bi želeli izmenjati niti pogleda, kaj šele besede.
Dobro, če nastopaš pač nastopaš in Seal je pač nastopal in nam govoril stvari, ki jih večina ljudi želi slišati. Na srečo pa je poleg nastopaštva tu bil še glasbeni vidik, ki je bil vrhunsko izpeljan. Polega Sealovega izredno ohranjenega glasa in karakterja, so na odru bili še trije karizmatični glasbeniki. Kitarist ni napravil velikega vtisa s tehniko, temveč je zelo dobro izkoriščal razne sample, ki si jih je programiral na sintetizatorju in jih odigral na kitari. Ne vem, če je šlo za pravi kitarski sintetizator, a bilo je nekaj v tem smislu. Tudi basist je bil dober, dostikrat pa je sedel za klavir, Sealu pa je pomagal tudi pri ustvarjanju tistega pravega šova. Še najmanj opazen je bil bobnar, ki pa je imel prav poseben zvok na bobnih (včasih kot da bi bili programirani). Tudi zvok je bil vseskozi na nivoju, najboljši pa je bil nekje na sredini.
Sam sem se med koncertom nekoliko dolgočasih, a za to ni kriv Seal, ki je naredil vse, da bi občinstvo povlekel v svojo glasbo. Ko se enkrat odvadiš popa, ga je preprosto težko začeti ponovno poslušati, pa naj gospod Seal še ne vem kako skuša popestriti svojo glasbo. Za trud mu ni kaj očitati. Trudi se, da ne bi zapadel v neko rutino in vedno skuša v svoje pesmi vplesti kaj novega.
Seal nikakor ni predvidljiv ali na kakršenkoli način odvečen ali zastarel. Še vedno je poln svežih idej in novih aranžmajev, a očitno tudi to ni dovolj da velikemu pop zvezdniku iz preteklosti dnevi slave ne bi bili šteti. Slabi obiski njegovih koncertov le pričajo o tem, da prihaja do nekega generacijskega obrata, kjer bodo staroste glasbe nadomeščeni z novimi izvajalci. To se opazi tudi pri vedno slabših obiskih legend kot so Whitesnake, Deep Purple ali Glen Hughes. Kakšni veliki koncerti se nam torej obetajo v prihodnje? Rebelde, Christina Aguilera, Britney Spears,…? Bog pomagaj, a vse vedno bolj kaže na to. Primorani se bomo torej zatekati v majhne zatohle barčke, da bomo lahko slišali nekaj tistega „pravega“. Sam s tem ne vidim nič narobe, res pa je, da imajo nastopi na velikih prizoriščih nek poseben čar.
Da pa ne bom preveč trosil negativnosti, naj povem, da so Seal in njegovi trije pomagači zelo dobro odigrali in so občinstvo ves čas držali na nogah (tudi tisti del na sediščih). Morda je motilo le to, da je nastop bil dolg le uro in pol. Vsi tisti, ki so za karto plačali 45 €, so si morda zaslužili kaj več. Očitno Seal vendarle ni čutil takšne ljubezni do občinstva in povezave s Slovenijo kot je zatrjeval med določenimi pesmimi. Pa saj smo vedeli, da gre le za nastopaštvo in pihanje na dušo državljanov te male Slovenije, mar ne? Lahko bi si vzel čas in odigral še kakšen komad, a očitno je prišla oseka, ki mu je dala vedeti, da se počasi mora odpraviti iz našega malega zaliva nazaj v velik globalni ocean pop glasbe.
Prisrčen koncert, a z nekoliko grenkim priokusom.
Besedilo: Rok Podgrajšek
Fotografije: Barbara Milharčič
Setlista
1. If It’s In My Mind, It’s On My Face
2. Amazing
3. Killer
4. Just like Before
5. Love’s Divine
6. Loaded
7. Dumb
8. My Vision
9. The Right Life
10. System
11. Kiss from a Rose
12. Future Love Paradise
13. Vienna
14. Crazy
15. Amazing (Dub)
16. The Beginning
17. Bring It On
Galerija slik
