Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: Ljubljana / Slovenija
Datum intervjuja: 17.06.2011
Stranci so slovenska alter rock skupina, ki je pred dvema letoma izdala svoj drugi studijski album „Kirjetukinor?“. Ta ponuja, poleg pristno, arogantno nabrite rock n‘ roll udarnosti, tudi konkretno vsebinsko otipljivost, trenutki aranžerske pronicljivosti na tem albumu, pa razkazujejo, da so Stranci kvartet zrele glasbene kilometrine, ki natanko ve kaj želi in kaj hoče. Predstavljamo vam pogovor s pevcem skupine Petrom Schmidtom in bobnarjem Daretom Gozdnikarjem.
RockLine: Od vašega studijskega prvenca do nove plošče „Kirjetukinor?“ je minila lepa doba štirih let.
Pero: Da. Kar se tiče pisanja materiala se nam nikoli ne mudi. Ko ustvarjamo, želimo da ideje pridejo same. Nočemo silit v nekaj, kar ne bi delovalo tako, da prihaja iz nas samih. Tu si nikdar ne postavljamo časovnih omejitev. No v tem času štirih let smo zamenjali tudi basista, faza snemanja pa je bila tudi daljša, večkrat smo preoblikovali zvok dokler nismo bili z njim popolnoma zadovoljni. V obdobju zadnjega leta, pred izdajo albuma, smo migrirali med tremi studii, preden smo zadevo dokončali.
Dare: Snemali smo od poletja 2008, izdaja pa je bila nared novembra 2009.
RockLine: Nase ste izdatneje opozorili konec leta 2008, ko se je skladba Rdeča raketa pojavila na kompilaciji Vala 202 „Imamo dobro glasbo“.
Dare: Prijavili smo se na razpis, izpolnili vse obrazce, kot je bilo zahtevano, žirija nas je izbrala. To je to. To je bila prva kompilacija Vala 202, zelo lepim izborom skupin.
Pero: Rdeča raketa je bila kasneje posneta še enkrat s pevskim zborom Kombinat in to verzijo smo potem vključili na ploščo. Na konec LPja pa smo dodali še editirano radijsko verzijo – kot bonus komad. Gre za isto verzijo skladbe, ki je vključena na kompilaciiji Vala 202.
Dare: Ideja s pevskim zborom Kombinat se nam je zdela zelo posrečena. Udarno besedilo ki izhaja iz verzov Srečka Kosovela s pevskim zborom funkcionira zelo dobro. S članicami zbora se poznamo že zelo dolgo. To sodelovanje z zborom je za nas pravzaprav povsem naravno.
RockLine: Vaš album je v poplavi mnogih albumov, če jih grobo stlačimo v koš alternativnega rocka danes v Sloveniji, eden tistih, ki izstopajo iz tega povprečnega plimovanja alter rock izdaj, med katerimi si primoran izluščiti bisere. Ponuja namreč stvarnost, otipljivost in bogato sporočilnost, pravi aranžerski intelekt, ki se poslušalca konkretno dotakne in ga strese. Združuje na pronicljiv način momenta zajebancije in umazane neposrednosti rock n‘ rolla. Čuti se, da za vsem tem stoji zrela skupina, ki ve kaj hoče doseči. Lahko približata vsak zase pot Strancev do te točke. Do točke izdaje albuma „Kirjetukinor?“
Pero: S kitaristom Matjažem sodelujeva že zelo dolgo. Prišel je, kot basist v zasedbo Baby Zdravo, potem ko smo razpadli, pa me je povabil v zasedbo benda Lokalne pizde, kjer sem igral bobne. Med tem je že Matjaž sam izdal album projekta, ki se je imenoval Stranci. Kasneje se je odločil, da bo skušal spraviti glasbo na oder, zato pa je potreboval glasbenike, potem sta prišla v kontakt Dare in Matjaž…
Dare: Da. V Salamonovem oglasniku sem zasledil oglas, da se išče bobnar. Takrat sem se preselil ravno iz Ljubljane v Celje. V tem času sem znova začutil željo, da bi se vključil aktivno z bobni v neko skupino in to je bilo to.
Pero: Matjaž nas je nabral iz vseh vetrov skupaj in pričeli smo obdelovati njegov material. To je bil njegov material. Vse. Glasba in verzi. Tako je nastala prva plošča. S to ploščo „Kirjetukinor?“, pa smo se Stranci prvikrat predstavili kot soavtorji materiala in plošče, ki smo jo ustvarili skupaj, kot skupina. Zato nemara deluje bolj neposredno in udarneje. Je pa res da smo v skupni ljudje, ki z izjemo basista, kateri je pol mlajši od mene, posedujemo neko kilometrino in vsi imamo za seboj že kar precej dobrih, slabih izkušenj, uspešnih, propadlih projektov itn… Stranci so skupina h kateri pristopamo iskreno in z vso svojo dušo. V tej skupni delujemo povsem neobremenjeno. Gre za sprostitev in užitek, ne za iskanje slave in bogastva. To nas druži in moram priznati, da smo zares odlična ekipa.
Dare: Iskrenost je prva stvar, edino to šteje. Nobeno sprenevedanje nima pri Strancih kaj iskati. Tu ni šale. No če karikiram je, vendar mora biti resna zajebancija, torej „dejmo se zajebavat, ampak resno!“
RockLine: To je eden od osnovnih aksiomov zdravega rock n‘ roll sporočila. Naj postavim vprašanje v slogu „teenagerskega fana“. Od kod odločitev za ime Stranci?
Dare: Evo takole bom odgovoril na stereo ksenofobičnem primeru. Zgodilo se je, da ko smo se dogovarjali za nastopa v nekem prostoru, dogovarjali in dogovarjali, pa koncerta nismo dobili, zato ker imamo besedila tudi v srbohrvaškem jeziku. Torej ta ex-Yu moment, preveden v SLO verzijo in da se bend imenuje za povrhu vsega Stranci odločil in reč pač ni šla skozi. Zakaj ne Multiball, zakaj ne Siddharta, saj delujejo ta imena še bolj banalno in še bolj odtrgano od geografske lege tega prostora, ki je bil včasih skupni jugoslovanski. Se mi zdi, da za tem vprašanjem stoji nekaj privzgojene fobije.
RockLine: Priznam. Ko sem album prijel v roke in prebral ime skupine, sem si rekel, da gre znova z miljonto limonado v stilu Zakonišče prepeva in podobnega objokovanja, potem pa me album celega „sezuje“, sploh v zrelostno aranžerskem smislu….
Dare: No lepo da si sam priznal. Danes je sploh problem, kar se tega tiče. Prvo kar šteje, sta zunanji stas in ime skupine. Vprašane je koliko danes dajejo ljudje sploh najprej prednost glasbi.
Pero: Ko se je naše ime „nadaljevalo“, se pravi, ko se je iz sprva skromno zamišljenega projekta dejansko prijelo, je to ime dobilo še cel kup dodatnih pomenov. Čeprav je v osnovi srbska in hrvaška beseda, pa si v Slovenščini vseskozi nekje „pri strani“, „ob strani“, si marginalen. Kasneje smo si izmislili izpeljanko „Stranci – stari znanci“, kar je pa tipično za slovenskost, za značaj naše nacije.
Dare: Nato je naš basist pričel pisati tudi „Stran-poti“ na svojem blogu. Smo pa imeli idejo, da bi se ob naši deseti obletnici preimenovali iz „Stranci“ v „Starci“ To je bila resna ideja, vendar pa smo razmišljali , da bi to preveč stvari potegnilo za seboj, preveč dodatnega dela….
Pero: Menim, da je ime Stranci zelo posrečeno, saj ohranja vseskozi kanček provokacije. Cel kup angleških skupin je z angleškimi imeni, ki v pomenu nimajo ne repa ne glave, pa se v njihova imena pač nihče ne vtika.
Dare: Absolutno se strinjam. Vsakič, ko izgovorimo besedo Stranci, se vsakdo spotakne vanjo in ta vprašanje od kod ime Stranci, postaja za nas vse bolj in bolj zabavna izkušnja.
RockLine: Pred kratkim ste posneli videospot za skladbo Veliki črni bik. Gre za odlično filmsko animacijo. Lahko razodeneta ozadje njegovega nastanka in odločitve za takšno potezo?
Dare: Vsa reč je vzeta iz prve slovenske celovečerne risanke. To sta narisala Zvonko Čoh in Milan Erič, imenuje se „Socializacija bika“. Oba avtorja smo s kančkom strahospoštovanja vprašali, če si smemo izposoditi motive, glede na to, da je to njuno avtorsko delo, ki sta ga ustvarjala debelih 10. let. Zadeva je izšla leta 1998, se pravi sta začela risati leta 1988. Tekst za skladbo, pa je napisal pesnik Tomislav Vrečar. Komad je bil izdan na kompilaciji „Rokerji pojejo pesnike ’06“. Pridobili smo vsa dovoljenja, pa človeka ki je vse to priredil. To je bi Marko Radosavljevič in on je zmontiral vse skupaj. Nastala je povsem nova zgodba, obrnjena na glavo.
Pero: Zgodba je v risanki povsem drugačna, kot v videu. Marko je odlično povzel določene inserte, sekvence te risanke in jih združil tako, da je torej nastala povsem drugačna zgodba. Ta bik pa nam je že od začetka silno všečen, glede na to kako je animiran.
Dare: To je tudi takšen videospot, ki odstopa od splošne slovenske „demokracije“ ustvarjanja videospotov, ko je v njej vključen kader benda, ki igra komad in dodana neka punca, ki se ji v kadrih „nekaj dogaja“. Ideja je bila, da se skupina čim manj vidi v videospotu, zadevo smo zminimalizirali celo tako, da smo skupino povsem izključili iz videa in dobili tako za video popolno animacijo.
RockLine: Kako se odziva slovenska publika na skupino Stranci, sploh v obdobju po izdaji albuma „Kirjetukinor?“
Dare: Pa vprašanje je, če sploh lahko govorimo o neki publiki. Mi imamo neko zvesto skupino ljudi, ki redno obiskuje naše koncerte, to je tudi vse. Sicer pa so odzivi sploh na novi album po večini zelo, zelo dobri in pozitivni.
RockLine: Kakšna je vajina percepcija slovenske rock kulture in splošnega stanja v letu 2012? Ostaja ta prostor tudi v novih časih še vedno odprt in doumljiv? Kako ga začutita vidva?
Pero: Veš kako … ta prostor je za moje pojme še preveč odprt. Danes je vsak posameznik zbombardiran s takšno količino informacij, da resnično težko ločiš zrno od plevela. Tudi koncertna ponudba je postala tako široka, da je preveč vsega in ljudje niti ne kažejo nekega interesa po obiskovanju koncertov. Kot bi bili ljudje vsega malo nasičeni, po drugi plati pa se posledično še težje odločajo v takšni množici informacij.
Dare: Druga plat je ta, da je veliko stvari umetno napihnjenih, zadaj pa stojijo založbe in mediji. Na radiih imaš denimo „power play“ liste, za katere dajejo založbe denar in določajo, katera glasba se bo vrtela. Založbe plačujejo celo glasbenim revijam, da rinejo določene bende naprej.
Pero: Gre za čisto manipulacijo. Oni na radiu govorijo: „Ja mi vrtimo tisto, kar ljudje poslušajo!“. Narobe. Obratno je. „Ljudje poslušajo tisto, kar mi vrtimo!“ Druge izbire nimajo. Včasih slišiš na komercialnih postajah tudi po petkrat na dan en in isti komad. Tu se danes precej težje zrineš zraven, kot še pred nekaj leti. Vse te nove skupine, alternativnega, novega vala, punkerje, vse nove skupine, ki posedujejo prirojeno izdelan občutek za podajanje lastne avtorske pronicljivosti, se je dalo videti in spoznati nekoč na oddajah na televiziji. Danes je to precej težje. Imamo pa v Sloveniji odlične bende. Torej ne moremo reči, da ni v Sloveniji ničesar, kar bi lahko poslušal. Vendar pa ljudje ne pridejo zraven, ali precej težje do vsebinsko zanimivih skupin, kot nekdaj.
RockLine: Miro Mutvar in njegova oddaja „Ljubljanska rock fronta“ na Radiu Ljubljana, je denimo še en tak neosvojen samostojni uporniški otok kljubovanja in neomajne vere v rock.
Pero: Miro Mutvar je z njegovo oddajo pravzaprav svetla zvezda.
Dare: Da. Gostovali smo v njegovi oddaji. Zadnjič, ko je praznoval rojstni dan, smo ga poklicali v eter in mu izrekli voščilnico. Sicer pa tudi na nacionalki še najdeš kaj pametnega, denimo Val 202, z oddajama „Na sceni“ in „Na Pediestal“. Torej v osnovi, si tudi mi želimo imeti polno dvorano, torej razmišljamo v tem primeru komercialno. A prva stvar je ljubezen do ustvarjanja glasbe, to kar vlagamo v Strance, za svojo dušo in užitek. Zgodilo se je na nekem koncertu, da je prišla po koncertu do nas neka punca in dejala: „Vi ste zame najboljši bend na svetu!“ To meni osebno pomeni največ.
RockLine: Kakšna je koncertna interakcija na relaciji slovenska publika-skupina?
Dare: Dlje, ko se odpravimo iz centraliziranega dela države, se pravi dlje ko smo iz Ljubljane, bolje nam gre. V Ljubljani je danes resnično za nas težje dobiti koncert, kot kjerkoli drugje v Sloveniji. Kontaktirajo nas lastniki prizorišč, organizatorji, potem pa se „cenkajo“ o 150,00€, o 200,00€, na koncu celo slišiš: „No hja, za potne stroške bi dal….“. Hudiča, zakaj nas potem sploh kontaktirajo? Spoštljivega odnosa danes v tem oziru do skupin ni. In bolj, ko se iz Ljubljane pomikaš na periferijo, bolje je, saj izven Ljubljane še lahko začutiš odnos spoštovanja, odnos pristnosti.
Pero: Razlika je tudi v odzivu publike. Igraš denimo v Cerknem, pa potem v Ljubljani. Povsem druga interakcija.
Dare: Doživeli smo že vse. Od tega da med koncertom nihče v publiki niti zaploskal ni in si lahko v dvorani slišal, kako je šivanka padla na tla, do tega, da nas še več, kot pol ure po koncertu ljudje niso spustili dol z odra. Zgodilo se je, da je bilo premalo ljudi in so nas spodili domov organizatorji. Viseli smo na prizorišču od pete popoldan dalje, imeli tonsko, čakali do polnoči, prosili če lahko igramo, pa je organizator dejal: „Ne ne, kar pojdite domov“. Dobili smo celo 30,00€. Izjemna gesta. Ne le za nas, pač pa za celotno slovensko rock kulturo (v pridihu sarkazma op.p.).
RockLine: Floskula. Kakšni so načrti za prihodnost?
Pero: Uživanje. Prva stvar je da smo tu zaradi lastnega užitka. Sicer pa gremo jeseni v studio, pripravljenih je 8. novih komadov. Stvar je napeljana. Vemo kej bomo snemali, s kom bomo snemali, le še terminske okvirje je potrebno določit. So pa na albumu znova predvidena sodelovanja, to pa se bo zgodilo spontano, zato ti gostov ne morem napovedat že sedaj.
Dare: Načrt je tak, da bi novi album izdali v maju naslednjega leta in s tem obeležili deseto obletnico našega obstoja.
RockLine: Lahko že napovesta eventuelna izrazna in zvočna odstopanja od albuma „Kirjetukinor?“
Pero: Hmmm to ni tako preprosto. Nova skladba Veliki črni bik v grobem že nakazuje, kam se bomo pomaknili. Ta skladba zveni kanček drugače, kot skladbe na albumu „Kirjetukinor?“, lahko napovem da bo novi album bolj raznolik, precej bolj pester, kot njegov predhodnik.
RockLine: Ko omenjata to raznolikost. V skupini ste štirje. Karakterno gledano, ste složni v glasbenih okusih, ali so med vami odstopanja v teh okusih?
Pero: Mi smo štirje zelo različni glasbeniki. Vsak posluša čisto druge reči, vsak čepi na svojem segmentu tega rockerskega univerzuma. Ko pa pridemo skupaj, pa se nihče s temi razlikami sploh ne obremenjuje…
Dare:… in ko odšpilamo skupaj, si rečemo: „Pa kdo bo zdaj to poslušal!?“ ha, ha, ha,….
Rockline: Imata v glavi kašne posebej vredne mlade skupine v Sloveniji, ki si zaslužijo pozornost s svojo avtorsko pronicljivostjo?
Dare: Osebno bi rad izpostavil pred kratkim slišane Mr. Vontone, potem so tu kakšni Last Day Here, ki so zelo zanimivi in širijo vseskozi svoja glasbena obzorja. Če od starejših omenim še naše dolgoletne prijatelje Shyam. Njih zelo spoštujemo.
Pero: Tudi ta nova indie rock scena je zanimiva, tu sta denimo skupini We Can’t Sleep At Night pa Arčibald Arčibald.
fotografije: Nina Grad
Galerija slik
