Avtor: Rok Klemše
Kraj: Roncade, New Age
Datum koncerta: 17.12.2006
Število obiskovalcev: 600
Cena karte: 6000 SIT (25 evrov)
Avto je speljal in troglavi zmaj po večini metalskega dela ekipe Rocklinea je oddrvel na svoje tokratno romanje v italijansko Meko drobnih koncertnih užitkov- Treviso. Natančneje: tokrat smo se ustavili že malo pred Trevisom. Po približno štirih urah vožnje, ki smo jo primerno začinili tudi z zvočno podlago iz avtomobilskih zvočnikov, smo prispeli na cilj. New Age je klub v kompleks poslovnega centra na obrobju Trevisa. V mestecu Roncade. Preprodajalci z majicami, katerih se človek nadeja na svojih koncertnih popotovanjih v Italijo, saj prodajajo majice za več kot pol ceneje (kar zadeva pomisleke o kvalitete: vse zavisi od tega kako dobro si v poltemi lahko ogledaš kaj kupuješ ter koliko si pred nakupom že spil). Tokrat je na parkirišču pred klubom taboril le en prodajalec, na čigar stojnici je bilo možno izbirati le med posameznimi majicami, jopicami in podobnim tekstilom le z napisi skupine Opeth. Niti slabo vreme niti pomanjkanje spanca, kar je predvsem posledica „veselega“ decembra, niso mogli zatreti intenzivnih občutkov- zvečer bomo ponovno priča koncertu švedskih posebnežev Opeth. Letos sem jih že videl- na Metal Campu- in še zdaleč nisem bil razočaran. Bolj me je zanimal skrivnostni manchesterski trio Amplifier, angleški psihodeliki, zvočni eksperimentatorji in šamani sodobnega zvoka. Nekako bi težko povedal karkoli več, saj so informacije precej obskurne in nasprotujoče si- govorim namreč o tem, kar se da o njih prebrati na spletu. Informacij je malo. Predvsem je res to, da so v Sloveniji neznani ter da ne srečaš ravno ogromno mladcev in mladenk, ki bi kdajkoli slišalo zanje…
Vrata v klub so se ob devetih le odprla in varnostniki so nas počasi ter v valovih le spustili v notranjost stavbe. Klub sprejme v svojem drobovju tudi po 500 ljudi in več. Prevelike gneče sicer ni bilo, a smo si zato vseeno želeli zmehčati glasilke, nakar je sledil hladni tuš neprijetnosti- za pol litra krepilnega hmeljevega nektarja je potrebno odšteti kar 5 €, za steklenico navadne vode pa ˝le˝ polovico prej omenjanega zneska. Nekoliko razočarani ter suhih grl odkorakamo do cilja našega romanja v New Age. Na osrednjem delu se je na odru že bohotilo ozvočenje ter dva kompleta bobnov, s strani odra številne kitare, s tal pa so z ducati lučk različnih barv nase opozarjali številni kitarski efekti. Ob približno pol desetih odrski tehnik z baterijsko svetilko posveti proti v temo ovitemu tonskemu tehniku za ogromno mešalno mizo. Glasne salve Iron Maidenov ter ostalih klasik postopoma potihnejo. Na oder se v tem času tiho prikradejo trije moški, v roke pograbijo vsak svoj inštrument in zabava se lahko začne. Po težkem zvočnem zidu feedbacka, kitarskih piskov ter masivnega brnenja nizkofrekvenčnih basovskih tonov spletejo valoviti ritem pesmi ‚Motorhead‘. Hipnotična repetitivnost ritma in melodije je najbolj podobna mešanici rahlo zmehčanega stoner rocka, kateremu dodate malo deftoneovskega občutka za stopnjevanje ter ščepec toolovske mistike. Trojica na odru se ne pusti zmesti. Pevec Sel Balamir s priprtimi očmi in kitaro v rokah začne izpevati svoj manifest o svetu, ki je lahko lepši od običajnega življenja, kjer je praznina, vakuum, izžetost in morje odvisnosti, večno se beži in skriva. Ne glede na ceno in ne glede kako. Vseeno pa je možno ohraniti željo in hrepenenje po nečem resničnem in osrečujočem, ki odrešuje. Glasba je polnilo. Urejenost in kaos sta si tu lepo podala roke. Še posebno je to razvidno ob končni eksploziji zvoka, ki kot veliki pok napolni oboke New Agea. Kratka zahvala in pozdrav v polomljeni italijanščini. Vseeno so na odru dokaj samozavestni in stresajo šale z močnim pridihom angleškega ciničnega smisla za humor in dvoumnost, pri kateri je potrebno vsak trenutek vršiti poglobljeno „Mi smo Amplifier in nismo pomembni! Sledi pesem posvečena Božičku! Panzer!“ In takoj zatem basovski streli uvodnega distorziranega basa, ki zareže globoko in rahlo poživi precej umirjen sprejem italijanskih Opeth fanov. Dekadenca in gniloba potrošniške družbe sta pod drobnogledom cinizma in kritika je zavita v metafore ter spirale simbolnih pomenov, ki niso enoznačni. Udariti znajo kot desettonsko kladivo zavito v mehko peno ali pa gosto in mehko krzno. Dramijo, a za to si mora poslušalec vzeti čas. Nekoliko manj obremenjeno in bolj svetlo zveneče zveni ‚Neon‘, ki nekoliko preseka niz sedem in več minutnih pesmi. Dejansko je ‚Neon‘ edina pesem v torkovi ponudbi izpolnjuje kriterije kratkosti in zgoščenosti, zaradi katerih bi jih znali kdaj na kakšnem radiu tudi predvajati. Pesem o ljubezni in obsojanju, izpostavljenosti, tragiki. Veliki finale polurnega seta je bil čudoviti preplet kitarsko-basovskega senzualizma, ki ga začinijo mehko zveneči bobni. Pesem ‚Airborne‘, eden njihovih največjih adutov. Glasba je najbližja psihodeliji devetdesetih, ki se ujema s stanjem novega tisočletja, v katerem veliko stvari nima pomena in ustreznega smisla. Ziblje v stanje omotice in odsotnega nekritičnega strinjanja z vsem ponujenim. Takoj zatem lahko udarijo in vas raztrgajo. Če poslušate in obenem uspete slišati.
Povedano in slišano se nemalokrat razlikujeta. Amplifier pa uspešno družijo skrajnosti v celovito sliko ter vezejo niti svoje zgodbe z navidezno umirjenostjo, stoičnostjo in navajenostjo na nastope pred velikimi. Polurno popotovanje, večinoma po zadnji istoimenski plošči, je sklenjeno. Sledi zahvala vsem prisotnim ter posebno zahvala glavni atrakciji večera- skupini Opeth, zaradi katere je bil sprejem predskupine tako zadržan in neaktiven. Vsekakor pa so Amplifier pokazali svojo podkovanost ter kvalitete. Ni bilo sicer toliko vidne odrske eksplozivnosti, a je kemija med člani bila prisotna in jo je bilo možno čutiti. Edini moteči dejavnik bi bilo lahko ponavljanje že slišanih vzorcev, ki so tu z namenom, a ob površnem poslušanju se človek lahko tega kar prehitro nasiti. Drugih očitkov enostavno ni mogoče izreči ter argumentirano braniti. Časa za pretirano ocenjevanje pa enostavno ni bilo, saj so na oder v tem času že stopili Opeth…
Avtor: Sandi Sadar
Ob pol enajstih zvečer je končno nastopil trenutek, ki ga je čakala celotna dvorana New Aga. Na oder so ob bučni podpori publike in skandiranju „Opeth, Opeth“ stopili Akerfeldt in njegova druščina švedskih inštrumentalnih čarovnikov. Nič leporečenja, takoj so usekali z udarnim, mogočnim openerjem z zadnje plošče Ghost Reveries, Ghost of Perdition. Pravi užitek se je naslajati ob popolnemu perfekcionizmu švedskih mojstrov. Zvok je bil poštiman „v nulo“ in komadi v živo zares dobijo še bolj mogočno podobo kot na ploščah. Sapo jemajoča je usklajenost švedskega petorčka na odru. Pri Opeth ni prostora za napake! Akerfeldt je danes gotovo eden najbolj vsestranskih vokalistov v metalu, njegov vokal je zavidanja vreden. Neverjetno je kako lahko v trenutku preskoči s petja z globokim, živalskim growlom, na čisto, prelepo in melodično clean petje. Odlična lastnost Opeth je tudi, da njihovi 10 in več minutni komadi minejo v trenutku in tudi z Ghost of Perdition ni bilo nič drugače. Sledil je seveda obvezen pozdrav publike in Mikael je ob tem povedal še, da je bil koncert v New Agu zadnji koncert 19 (!) mesečne turneje ob predstavitvi plošče Ghost Reveries. Koncerti skupine Opeth so vedno paket 2 v 1, saj se ob odlični koncertni predstavitvi frontman Mikael predstavi tudi kot pravi pravcati stand-up komik, ki bi se resnično lahko kosal z legendami tega poklica. Prve salve smeha je izzval s tem ko nas je povprašal, če si lahko predstavljamo 19 mesečno sobivanje petih moških… „Well it would be fun if we were gay.“ 🙂
Sledila sta nekoliko starejša komada When (plošča My Arms, Your Hearse) in Bleak (Blackwater Park), ki sta se izkazala za odlična koncertna komada in skupnih 18 minut je hitro minilo. Po udarnih otvoritvenih komadih je bil čas za umiritev in Opeth so nam postregli s prelepo balado s konceptualne plošče Still Life, Face of Melinda. Pravi čas za zaprtje oči in v mislih se je brez problema pričarala zgodba plošče Still Life. Mikael je na to ploščo izredno ponosen, na lik Melinde pa se je celo tako navezal, da je po njej poimenoval svojo hčerko. Pravzaprav je mogoče atmosfero, ki je prežemala celotno dvorano opisati z eno samcato besedo: magija! Potrebni sta bili samo dve besedi in dvorano je ponovno zajel gromki krohot: „Eros Ramazzoti“. Sledilo je nekaj melodičnega kar imajo Italijani pač radi (Eros Ramazzoti :), glede na Mikaelovo najavo nas je čakalo nekaj udarnega, melodičnega death metala s komadom The Night and the Silent Water, ki je začuda najbolj neljub komad skupine s plošče Morningrise. Popolnoma neupravičeno in tega se je zavedel tudi band, ko so komad začeli igrati v živo, kot je povedal Mikael. Med igranjem je Mikael v dvorani očitno zagledal gospodično, ki je imela na glavi poveznjeno Božičkovo kapico in sledila je hitro zimprovizirana šala na račun basista Mendeza, ki ima po Mikaelovih besedah fetiš na punce v Božičkovi opremi… „Well who doesn’t“
„This is a song about the Devil“ je bila najava komada The Grand Conjuration in prav zares je kombinacija Mikaelovega globokega grlenega vokala in zelo primernega light-showa z rdečimi lučmi in stroboskopom pričarala peklensko atmosfero. Samo čakal sem kdaj se bo odprla zemlja in bo iz nje prilezno nekaj iz Lovecraftovih romanov.
Tudi mirni Windowpane, v slogu prog-rocka 70-ih se je izkazal za koncertno poslastico. Publiko je spravil v čisto pravi trans in tudi band je na odru užival, čeprav je deloval že rahlo utrujeno. No ja, kdo pa ne bi bil rahlo izčrpan po 19 mesecih na odrih širom sveta. Med pavzo je bila potrebna uglasitev kitar in Mikael si nas je spet rahlo privoščil. Odigral je par akordov, „happy“ in „sad“ akordov in glede na zaigrani akord smo morali z obrazno mimiko pokazati ali je 🙂 ali :(.
Bližali smo se koncu setliste in Mikael ja napovedal zadnji komad rednega dela, enega od naslovnih komadov istoimenske plošče. A prej je od nas zahteval nekaj kar je izzvalo precej negodovanja.
Ste že kdaj headbangali na suho? Ne? Precej neumno početje kajne? No, če smo hoteli slišati še finalno pesem rednega dela koncerta smo morali Mikaelu demonstrirati tudi to veščino. Po mučnih trenutkih headbanganja „na suho“ so se nas Opeth končno usmilili in odigrali odlični ep Blackwater Park.
Po koncu so se Opeth od nas poslovili in zapustili oder. Seveda je sledilo obvezno kričanje in zahtevanje dodatka, ki smo ga tudi dobili, v obliki naslovne skladbe plošče Deliverance… naslovljene Deliverance seveda. Po 13 minutah razgibane in dinamične Odrešitve so nas Opeth vendarle zapustili in se iskreno zahvalili za podporo, ki je bila zares odlična kar dokazuje npr. samo dejstvo da kitaristu Lindgrenu praktično celoten koncert ni izginil nasmešek z obraza.
Kaj reči za konec? Kritika koncerta skoraj ni mogoča, sam bi se obregnil le ob dve majhni malenkosti. Opeth bi lahko za konec dodali vsaj še en komad, sama setlista brez vmesnih pavz in govoričenja je znašala namreč za dobro uro in pol. Odlično bi za konec sedla Demon od the Fall, The Drapery Falls ali Master’s Apprentice. Drugo majhna kritika pa je verjetno precej subjektivna. Osebno me je rahlo zmotilo, da so vsem komadom, po sprejetju klaviaturista v skupino, Pera Wiberga kot stalnega člana, dodali zvok klaviatur. Kot pravim, popolnoma subjektivo mnenje, nekomu je lahko to tudi všeč.
Indijski menihi poznajo posebno stanje zavesti, ki ga največkrat dosegajo z uporabo opojnih substanc. Po obisku koncerta skupine Opeth pa bi gotovo spoznali, da takšno početje ni potrebno. Opeth v živo so namreč popolna nirvana!
Opeth so tako po več kot letu in pol koncertiranja odšli na zalužen počitek, v letu 2007 se obeta nova plošča in na turneji, ki bo sledila, bo ekipa RockLine-a definitivno prisotna, kakšnega od koncertov pa se udeležite tudi sami. Zagotavljam da ne boste razočarani.
Avtor: Rok Klemše
Setlista
Amplifier:
1. Motorhead
2. Fortuna
3. Panzer
4. Neon
5. Airborne
Opeth:
1. Ghost of Perdition
2. When
3. Bleak
4. Face of Melinda
5. The Night and the Silent Water
6. The Grand Conjuration
7. Windowpane
8. Blackwater Park
– dodatek –
9. Deliverance
