Kraj: Orpheum Theater / Graz / Avstrija
Datum koncerta: 29.01.2007
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: 32,00€
Se še spomnite časov, ko si moral nujno dajati videz, kot da si svojo glavo ravnokar potegnil iz sušilnika za obleke? No, Europe so bili eni od velikanov tega tako imenovanega „hair“ obdobja, in ena prvih zasedb, ki je uspešno pretopila jokajoča besedila v tako imenovane „power balade“ s katerimi je osvajala predvsem glasbene lestvice onstran Atlantika. Zdaj, ko se osemdeseta zdijo že zelo daleč, pa je videti da so Europe, tako kot mnogi izvajalci tiste dobe, postali žrtev svojega lastnega uspeha. Vse prevečkrat označevani z hiti, ki so jim skorajda čez noč prinesli milijone prodanih albumov, imajo fantje definitivno več za ponuditi, kot le skladbe ala Final Countdown ali Carrie. Njihova zadnja dva poizkusa sledenja spreminjajočim glasbenim trendom, sta dosegla mešani odziv publike, a vseeno sta pokazala, da se fantje eksperimentiranja ne bojijo. Kar se pa njihovega nastopa v živo tiče, se skozi celotno set listo držijo formule ostrega in odločnega nastopa, pač v stilu kar bo pa bo. Vsemu navkljub Europe delujejo dokaj sveže, njihova izvedba je suverena, in ne dopušča nobenega odstopanja. Predvsem pa se vseskozi zanašajo na Johna Noruma, katerega čarovnije vsaj malo zameglijo Tempestov utrujeni vokal.
Europe so nas začeli pošteno ogrevati okoli 20. ure, in sicer z dvema novima stvaritvama, s katerima so nam na grobo predstavili njihovo novo podobo. Verjetno si nihče od nas do tega trenutka ni predstavljal, da bo kdaj videl Tempesta poskakovati po odru z megafonom v svojih rokah. Predvsem pa velja omeniti močno Norumovo izstopanje. Kitaristovo igranje, ki je resnično osupljivo, hkrati služi kot glavna vlečna sila celotne zadeve. Zanimivo, lahko bi rekli Europe za novo tisočletje.. Preden se publika prvič resneje zaziblje v ritmu osemdesetih, Joey izkoristi premor, in med drugimi nagovori množico slovenskih obiskovalcev, med katerimi pa je bilo presenetljivo največ mladih obrazov. Pa pojdimo nazaj h glasbi, sledita namreč Seven Doors Hotel ter Superstitious, kjer Tempestovo „žongliranje“ s svoji mikrofonom daje občutek, kot da ga niti slučajno ne zanima, da se piše že leto 2007. Istočasno pa narod pod odrom poskakuje, kot da bi bili leta 1988. Norum z lahkoto opravi svoje delo na Superstitious, malce slabšo luč na vse skupaj pa meče Tempestov vokal, ki ni več tisto, kar je nekoč bil. Fantje nad nami preizkušajo svoje novejše stvaritve z naslednjima Let The Children Play ter Getaway Plan. Ta skoraj Nu – Metal pristop vseeno podžge občinstvo, in kot kaže so Europe s tem, za njih netipičnim načinom, vseeno vsaj malce zadeli bistvo. Enostavno, pa če nam je všeč ali ne, je treba priznati, da strici tvorijo pošteno delujoč in še kako živ kolektiv, ki z optimizmom gleda v prihodnost.
Seveda pa bi bilo od gospodov skrajno neumno braniti se pogledov v njihovo preteklost, kajti večina obiskovalcev nas je, roko na srce, čakala prav na te. Njihove preproste in hitro nalezljive melodije kot pri Sing Of The Times, so se v preteklosti zapisale v srca milijonov po vsemu svetu. Tokrat preoblečena v modernejšo, bolj grobo podobo, ter začinjena z lepim klavirskim uvodom, brez problemov spravi občinstvo v delirij. Fantastično, ni kaj. Za razliko od Carrie, ki je v akustični Joey Tempest izvedbi, spominjala na nekaj podobnega Jon Bon Jovi šminkerski podobi, seveda ob obvezni spremljavi belih zobkov, ki veselo kukajo izpod njegovih ustnic. Mislim, da ob tem ni potrebno posebej dodajati, da je tu predvsem ženski del občinstva z zanimanjem spremljal sleherni Tempestov gib. Enostaven, in predvsem učinkovit pobeg pred „originalno“ verzijo, kateri pa Tempest očitno ni več kos. Festival hitov 80. let se nadaljuje z Wings Of Tomorrow, ki nas lepo popelje do enega vrhuncev koncerta. Seveda je ponovno govora o Johnu Norumu, ki, medtem ko Joey hladi svoje glasilke, s svojim sprehajanjem od težkih rock pa do blues solaž, navdušuje slehernega poslušalca. Norija! Norum je kralj celotnega večera, o tem ni nobenega dvoma. Nekje zadaj se nahajata Tempest in Haugland, medtem, ko sta Leven in Michaeli bolj kot ne statista. Girl From Lebanon je ponovno Johnov lahek plen, presenetljiv pa je odziv publike na Start From The Dark, pri katerem nasploh prvič okusimo močnejšo komunikacijo na relaciji izvajalec – občinstvo. Barvito set listo zaključita Yesterdays News, kjer se nam Haugland predstavi v vlogi Rondinellija, ter seveda nepogrešljiva Rock The Night, po kateri Europe za kratko zapustijo oder. „Encore“ poleg Got To Have Faith ne ponudi ničesar iz njihovega novejšega repertoarja, kajti fantje očitno ničesar ne prepuščajo naključju. Za še poslednjo erupcijo večera poskrbita Cherokee ter The Final Countdown, kjer so bili vsi pogledi ponovno usmerjeni na desno, h gospodu Norumu. Energičen zaključek zelo zanimivega večera, ki bi ga bilo škoda zamuditi. Po drugi strani, pa so se Europe pokazali predvsem kot zasedba, ki navkljub spogledovanju z novejšimi glasbenimi trendi, nikakor ne more (beri ne sme) iz stare kože. To je pa tudi tisto, kar jih dandanes še dela zanimive. Vsekakor pa bo tudi zanimivo videti, katero pot bodo Europe ubrali v prihodnje.
Setlista
1.Secret Society 2.Always The Pretender 3.Superstitious 4.Seved Doors Hotel 5.Let The Children Play 6.Getaway Plan 7.Flames 8.Sign Of The Times 9.Carrie 10.Love Is Not The Enemy 11.Wings Of Tomorrow 12.Girl From Lebanon 13.Start From The Dark 14.Yesterday’s News 15.Rock The Night Podaljšek: 16.Got To Have Faith 17.Cherokee 18.The Final Countdown
