Moveknowledgement na Drugi godbi

Hvala Bogu za to, da znamo kdaj navkljub nevednosti in nepoznavanju določene glasbe, preseči ozke okvire glasbene preference ter poseči tudi po čem, kar je bilo poprej neznano, tako si drznem priznati- o Moveknowledgement sem vedel še pred dobrima dvema mesecema bore malo. Nato so mi prišle, po poti razsvetljenja, ko je pogovor nanesel na slovensko sceno, v roke vse tri plošče tega benda iz Novega Mesta in Ljubljane. Oči mi je odprla, nihče drug, kot meni najdražja srčna dama. Nemalo zatem je sledila intenzivna okužba z ritmom in res inteligentno ter kvalitetno glasbo. Izdali so tri plošče in vsaka je postregla z novo mero adrenalina, zadnji odmerek pa je v žile še letos marca pognala plošča Listen To Nebukadnezar. Po treh ploščah je ta slovenski precej spregledani kvintet napovedal okupacijo letnega odra na Metelkovi, zato je bilo potrebno korak naperiti proti hramu avantgarde, alternative ter večernega dogajanja v teh domala poletnih dneh.

Za domačimi veljaki so nastopili newyorško-izraelski posebneži in potujoči sirkus Balkan Beat Box, o katerih tokrat ne bom pisal. Deloma zaradi nepoznavanja, deloma zato, ker jih nisem imel moči poslušati do konca. Bili so, recimo tako, kaotični, zabavni, a vsebinsko precej fragmentirani, prisiljeni in postavljaško zvezdniški, kar pa ni povsem po mojem okusu. Tokrat si sij reflektorjev ter vso polno pozornost zaslužijo naše gore listi- Moveknowledgement…

Pravzaprav je bila to ena redkih priložnosti, da fante, po precej uspešni francoski turneji, uzrem na naših odrih. Gre za navezo funki-rock-jazz-fusion glasbenikov, ki so v svoje vrste povabili slovenskega freestyle rap prvaka N’Toka, ki si je naziv delil s Trkajem. Kemija je bila opazna že na prvencu, na zadnji plošči pa so presegli pričakovanja, navkljub temu, da se je zasedba rahlo okrnila in v svojih vrstah nimajo več brhkih pevk. Po prihodu na Metelkovo se ozrem po prizorišču. Oder je še sameval, na njem pa so se mrzlično pripravljali Moveknovledgement. Še zadnja preverjanja kablov in mikrofonov, nato pa odidejo z odra. Ljudi je bilo še relativno malo. Kakih trideset. Morebiti malo več, uzreti pa je bilo marsikoga- od znanih obrazov medijskega sveta, do starih znancev in do povsem zablodelih duš, ki so prišle hraniti nepotešljivo zver radovednosti. Kratkotrajno občutje praznine pred odrom pa kmalu pojenja, saj na oder pridejo prvi nastopajoči in vzamejo v roke svoje inštrumente, za manipulatorjem zvoka pa se precej obredno postavi tudi hitrojezični mag mikrofona N’Toko. Dame in gospodje: It’s Moveknovledgement time!

Svoj odrski nastop začnejo s pesmijo ‚Necrodog‘. Heavy funk bas in klaviature, ki spominjajo na sedemdeseta. Na zlato dobo umetnikov kova Billyja Cobhama in podobnih. Seksi beat je kristalno jasen in usmerjen v to, da vam penetrira svojo pot do malih možganov ter tam ostane. N’Tokov vokal dopolni celoto na komplementaren način. Bolj črn kot bel. Bolj raskav in izpoveden od pop raperskega sranja, ki polni zadnje kotičke izkvarjene MTV-jevske zavesti slovenske mladeži. Kvaliteta je očitna. Polnijo ušesa in tudi oder obvladujejo od prvega trenutka dalje. Poslušalci pa začnejo počasi, a zanesljivo podlegati ritmu in besedno-zvočnim pejzažom. Skladbi z zadnjega albuma Listen To Nebukadnezar sledi nekaj svežega. Ali vsaj prej neslišanega. ‚Kids Are Fresh!‘ je zvočno precej bolj agresiven ter divji. Meditativnim meglicam uvodnega leta po prvi spirali večera sledi šok in zid trdega ritma ter malo bolj grozljivih odtenkov. Basist s priprtimi očmi sledi diktatu kitare in bobnov. Prvo grlo zasedbe pluje v svojem svetu. Direktnega kontakta s publiko domala ni, a je mogočnost tega, kar ponujajo nemogoče spregledati. Gre za katarzo. Ognjemet čustev, ki se zlivajo v zavest množice žanje novo salvo aplavza. Po kratkem in domala sramežljivem „Hvala.“ sledi nova doza zadnje plošče. ‚I Was There‘ zareže s krhkimi kitarami in lepljivim, mastnim basom v pravo smer. Elektronski zvok klaviatur in težek rapping. Kot bi bila na pohodu American McGee’s Alice, morilska verzija Alice v Čudežni deželi. Psihoza in uničujoči tsunami tem, ki pletejo gosto kopreno najžlahtnejše popovske črnine, po kateri se zliva kri in znoj. Čaščenje monolitov je opcijska rešitev. Spomnite se Kubrickove Odiseje v vesolju. Planjava in na njej praljudje. Kar naenkrat pred njimi zraste črna gmota. Steber vsemogočnega boga, ki daje štafeto in poslanstvo razvozlavanja naprej. V roke izbranih in poprej neposvečenih. ‚Monolith Birth‘ zazveni kot funkovsko surfanje po sončnih žarkih. Ženskih vokalov ni več. Je pa zvočno šamanstvo absolutnega diktata pozitivizma in glasbene superlative vsemu, kar vam je bilo do takrat znanega z domače scene. Andromedina meglica se vsrka skozi pore. Odprem oči. Okoli mene vse več ljudi, ki so dojeli, da je to, kar slišimo, vse prej kot le ogrevanje za nekaj boljšega. Gre za dragulj in na odru draguljarji rezbarijo svoje podobe, vkovane v zlato in dovršen zvok. Moveknovledgement odtavajo v novejšo pravljico. ‚Barcode‘ z delay kitarami napolni srce s kaskadami sanjavosti in bolečine. Kot bi videl krajino Ledene kraljice. Barva je bela. Mehansko dopolnjena s kovinskim zvokom semplov se razplete upočasnjen odmev v glasbeno temo, ki spominja na sanje zadetosti in psihodelije. Električno brnenje. Nato N’Tokovo nizanje besed, ki dopolnijo celoto v jedkanico groteske in mogočnosti. Eklektičnost trenutka se stopnjuje iz sekunde v sekundo. Kemične substance endorfinov sreče dopolnijo hitrejše rime skladbe ‚Chemicals‘. Kot bi poslušal Chemical Brothers. Na slovenski način, seveda. ‚666‘ na elektro-beatovski način naniza črne bisere apokalipse. Težek funk. Seksi klaviature in shizofrene kitare. Kot bi po malih možganih plezale mravlje. Nato pa trda distorzija kitar, ki spomni na eksurz francoskih French Funk Fundation. Temelji so trdi in trdni. Zvočna podoba drži. Zvok je čist, jasen in neposreden in sili v skakanje in energično čiščenje čaker. In že je čas za zadnjo skladbo. ‚I Am Zorr‘ je čudaški splet minimalizma in lepote duba. Suspenz prekinejo plasti semplanih vokalov in grlenega dretja, ki jih N’toko naniza s pomočjo svoje čarobne skrinjice, Pandorino skrinjico pa seksipilno dopolnijo klaviature, težki bobni, sanjav bas in sinkopirana kitara. Uničenje. Plameni. Ničenje vsega, kar je bilo prej zgrajeno. Svetovi se rušijo. Kar naenkrat rez. Tišina, mrk, pozdrav množici in odhod z odra.

Po dokončani paraboli glasbenega diskurza novomeško-ljubljanske naveze lahko povem, da sem bil popolnoma potešen. Morebiti bi lahko igrali le malo dlje ter razgrnili več mozaikov iz svojega umetniškega sveta. Morebiti bi nam lahko nalili še kako kapljico spoznanja več v naše čaše, a sem tudi po tokratnem festivalskem odmerku več kot zadovoljen s tem, kar je bilo ponujeno. Moveknowledgement so definitivno eden kvalitetnejših izvoznih produktov in svoj imperativ gibanja, dinamike in glasbenega očiščenja podajajo več kot suvereno. Imajo karizmo. Imajo znanje. Posedujejo vedenje o Know-how tehniki ustvarjanja in manipulacije. Imajo formo in imajo vsebino. Z razliko od marsikaterega domačega bluzatorja in nakladača si zaslužijo fantje tudi tokrat čisto desetko.